Jedro

Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti nastalo škodo in v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 73.639,16 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti potrebne stroške pravdnega postopka v znesku 5.854,07 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Navaja, da zaključek sodišča ne more temeljiti le na izvedenskem mnenju, saj so te ugotovitve v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi. Sodišče ni upoštevalo priznanja toženčevega pooblaščenca o tem, kakšni so bili nameni toženca. Meni, da ni pravilen zaključek, da je bila pri tožencu zabrisana meja med realnim in imaginarnim. Izvedenec je namreč zatrjeval, da je bil toženec zaradi svoje nadpovprečne inteligence sposoben svoje zdravstveno stanje prirejati tudi zdravnikom. Navaja, da je bil toženec sposoben selektivnega prikazovanja, kar je možno le tedaj, ko oseba ve, kaj je realno in kaj ne. Meni, da so v nasprotju sami s seboj zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj je toženec kupoval določene stvari in je sodišče v nasprotju s toženčevimi pojasnjevanji posameznih nakupov zaključilo, da je obsesivno kompulzivna motnja, zaradi katere ni bil sposoben razsojati, vplivala na kopičenje nepotrebnih stvari. Navaja, da sodišče ni naredilo dokazne ocene, saj bi moralo upoštevati, da psihiatri niso prepoznali obstoja bolezni, ki naj bi pripeljala do večletne neprištevnosti toženca. Če nekdo selektivno prikriva znake bolezni do te mere, da mu nasedejo tudi strokovnjaki, ne more biti označen za nekoga, ki nima v oblasti svojih ravnanj, hkrati pa dobro razume pomen svojih dejanj za lastno korist. Izvedenec je ugotovil, da gre za bolezen, ki je povzročila vsaj osemletno neprekinjeno nerazsodnost, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem ugotovilo, da je imel toženec tudi obdobja, ko ni bil siljen k nakupovanju in kopičenju nepotrebnih stvari in je v tem času lahko razumel pomen nakupov. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do nasprotujočih si dejstev v izvedenskem mnenju, da naj bi bila bolezen pri tožencu stalno prisotna, hkrati pa je toženec sam povedal, da v nekaterih obdobjih glasovi niso bili prisotni. Tudi iz računov izhaja, da je toženec vsak dan opravljal nepotrebne nakupe. Zatrjuje, da je izvedenec toženca obravnaval že v zadevi, opr. št. III P 1048/2015, kjer je eno leto pred izdelavo izvedenskega mnenja v tej zadevi pregledal toženca in njegovo zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere pa ni ugotovil psihotične bolezni, zaradi katere toženec ni sposoben imeti v oblasti svojih ravnanj, zato dvomi v ugotovitve izvedenca v tem postopku. Izvedenec se sicer v svojem mnenju sklicuje na toženčevo pismo, za katerega pa ni jasno, ali ga je toženec napisal sam, in ali se je zavedal, kaj napisati, da mu bo v sodnem sporu v korist. Glede na navedeno tožeča stranka izpodbija ugotovitve sodišča, da sta izvedenčevo mnenje in njegova izpoved koherentni, prepričljivi in strokovno podprti. Dejansko stanje o nerazsodnosti toženca, ki se opira izključno na izvedensko mnenje, je po mnenju tožeče stranke nepravilno ugotovljeno. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati toženca in si neposredno ustvariti mnenje o njegovem stanju in o sposobnosti komunikacije. Razlog, s katerim je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo, je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca o stanju toženca. Navaja, da je iz medijev po izdaji sodbe z dne 28. 3. 2017 izvedela za nova dejstva glede duševnega stanja toženca. Izvedenec je v izjavi za medije dne 8. 5. 2017 v zvezi z možnostjo reintegracije toženca povedal, da se večina motenj lahko umakne ali se jih da odpraviti, če bo toženec šel skozi terapevtske procese in bo terapija z zdravili učinkovita. Navaja, da je toženec sam vložil predlog za obnovo spora, opr. št. Pdp 926/2012 z dne 13. 12. 2012, v katerem je konsistentno in pravno podprto opisal razloge za obnovo delovnega spora, kar še bolj postavlja pod vprašaj pravilnost diagnoze izvedenca. Glede na predhodna namenska zavajanja zdravnikov in sedanji namen, da s prikazovanjem obstoja psihične bolezni toženec doseže obnovo postopka (razveljavitev izredne odpovedi in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače), tožeča stranka predlaga dodatne preiskave oziroma klinično psihološke metode z izvedencem s področja klinične psihologije ali tim strokovnjakov s področja klinične psihologije, nevropsihologije in psihiatrije, ki bi odpravile dvom o lažnem prikazovanju duševnega stanja in zdravja toženca. Za tako področje izvedenec A.A. ni usposobljen. Tožeča stranka je že na zadnjem naroku izpostavila, da je do ponovljenega sojenja v tem postopku prišlo po krivdi toženca, saj je sodišče zaradi toženčevega prikrivanja duševne nestabilnosti prvotno dokazni postopek izvajalo brez dvoma o njegovi prištevnosti. Zato bi bilo potrebno uporabiti 156. člen ZPP in plačilo vseh stroškov postopka, oziroma vsaj stroškov ponovljenega sojenja, naložiti tožencu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v njem prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi opravilo dokazne ocene oziroma ker pri svoji presoji ne bi smelo upoštevati le izvedenskega mnenja. Iz celotne pritožbe je razvidno, da se tožeča stranka ne strinja z izvedenskim mnenjem, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb postopka. Odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času dejanj, s katerimi je toženec tožeči stranki povzročil škodo, je namreč povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca, kateremu je sodišče ob oceni, da je podano strokovno in celovito, utemeljeno sledilo.

7. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo zaslišanja toženca. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.1

8. Sodišče prve stopnje je zaradi toženčevega zdravstvenega stanja (toženec je bil v času od 18. 3. 2015 do 4. 11. 2016 petkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici C., ponovna hospitalizacija je razvidna tudi iz izvida v prilogi B33 z dne 12. 1. 2017) utemeljeno zavrnilo njegovo zaslišanje. Pritožbena navedba, da bi si sodišče z zaslišanjem toženca samo ustvarilo neposredni vtis o njegovem (duševnem oziroma psihičnem) stanju, ni utemeljena. Stanje, v katerem je bil toženec v času pravde, je nazorno opisal izvedenec med svojim zaslišanjem, sicer pa to za presojo niti ni relevantno, temveč je bistveno duševno stanje, v kakršnem je toženec bil v spornem obdobju (v času od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2010). Sodišče nima strokovnih znanj za podajanje ocen o duševnem stanju oseb, zato je mnenje o tem lahko podal le ustrezni izvedenec psihiatrične stroke. Razloge za zavrnitev predlaganega zaslišanja toženca, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, je sodišče prve stopnje navedlo v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, prav tako pa razlogi ne nasprotujejo sami sebi, niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Nasprotje po stališču pritožbenega sodišča ni podano niti v ugotovitvi, da je bila psihotična bolezen pri tožencu v večji ali manjši meri vseskozi prisotna, imel pa je tudi obdobja, ko ni slišal glasov oziroma ni bil siljen k nakupovanju nepotrebnih stvari. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sicer sprejelo na podlagi mnenja in zaslišanja izvedenca.

10. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana niti v delu odločitve glede pravdnih stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo glede na uspeh, zato se utemeljeno ni opredelilo do predloga tožeče stranke, naj se stroški odmerijo skladno s 156. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je do ponovljenega sojenja v tej zadevi prišlo po krivdi toženca, ki je prikrival svojo duševno bolezen, ni sprejemljiva, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je toženčevo prikrivanje psihotične bolezni posledica ravno te bolezni.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova neupravičenih nakupov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig in drobnega materiala ter iz naslova stroškov skladiščenja.

12. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo že tretjič. Najprej je izdalo delno sodbo in sklep, opr. št. Pd 42/2012 z dne 22. 10. 2013, s katerima je odločilo, da se tožbeni zahtevek zaradi zastaranja nad zneskom 73.639,16 EUR zavrne in da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na povračilo stroškov skladiščenja. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 1190/2013 z dne 17. 7. 2014, na pritožbo tožeče stranke sklep o nepristojnosti razveljavilo, odločitev, da se del tožbenega zahtevka zavrne, pa potrdilo. Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno odločitev iz sodbe je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 195/2014 z dne 17. 2. 2015. 13. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo, opr. št. Pd 42/2012 z dne 20. 10. 2015 odločilo še o nezastaranem delu odškodninskega zahtevka v višini 73.639,16 EUR in o zahtevku za povračilo stroškov skladiščenja. Odločilo je, da je toženec tožeči stranki odgovoren za škodo, ki jo je protipravno povzročil pri delu ali v zvezi z delom, hkrati pa je presodilo, da je podan soprispevek tožeče stranke v višini 50 %. Tožeči stranki je tako prisodilo odškodnino v višini 36.819,58 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za povračilo stroškov skladiščenja. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Pdp 152/2016 z dne 14. 7. 2016 na pritožbi obeh strank razveljavilo odločitev, vezano na zahtevek za plačilo odškodnine in plačilo obrestnega dela zahtevka ter odločitev o stroških postopka, potrdilo pa je odločitev o neutemeljenosti zahtevka za povračilo stroškov skladiščenja.

14. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 14. 7. 2016, izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke in ugotovilo, da toženec v spornem obdobju (od 31. 1. 2009 do 31. 8. 2010) ni bil razsoden, ker zaradi duševne bolezni ni bil sposoben razumeti pomena ravnanj in imeti v oblasti svojih dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo. Glede na navedeno je odločilo, da ni podana toženčeva odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je povzročil tožeči stranki, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil toženec od 24. 12. 1993 zaposlen pri tožeči stranki, pri čemer je bil v času od 5. 2. 2007 dalje razporejen na delovno mesto vodje diplomatskega predstavništva B. v D.; - da je svoje delo veleposlanika opravljal do 31. 8. 2010, ko je bil predčasno odpoklican s te funkcije; - da je v času svojega službovanja nakupil oziroma odobril nakup za več tisoč evrov dizelskega goriva in drugih izdelkov z bencinskih servisov, knjig ter drugega drobnega materiala.

17. Toženec je kot javni uslužbenec glede na določbo 135. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči tožeči stranki kot delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti toženca izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti2 toženca v zvezi z očitanimi neupravičenimi nakupi. Toženec mora morebitno razbremenitev svoje odškodninske odgovornosti skladno s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 in spremembe; OZ) dokazati sam.

18. Iz mnenja izvedenca za psihiatrijo, prim. A.A., dr. med. spec. psih. med drugim izhaja, da je toženec v letih 2009 in 2010 trpel zaradi shizoafektivne psihične bolezni in obsesivno kompulzivne motnje in je šlo za komorbidnost teh psihičnih motenj oziroma bolezni. Zaradi te motnje in psihotične bolezni, ki je vplivala na toženčevo potrebo po nakupovanju in kopičenju nepotrebnih stvari, ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni mogel razumeti pomena svojih dejanj. Izvedensko mnenje je jasno in argumentirano, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za oceno duševnega stanja toženca, zato je v zvezi s tem moralo postaviti izvedenca, saj je odločitev sodišča glede obstoja krivde kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi toženčeve (ne)razsodnosti v času spornih dejanj povsem odvisna od mnenja sodnega izvedenca. Ker sodišče ni imelo dvoma v podano izvedensko mnenje, ga je utemeljeno upoštevalo v celoti in na njegovi podlagi zaključilo, da toženec v spornem času pri opravljanju dejanj, s katerimi je tožeči stranki povzročil škodo, ni bil razsoden.

19. Izvedenec je med zaslišanjem tudi pojasnil, da je toženec zaradi svoje nadpovprečne inteligence ohranjal zunanji videz normalnosti in svoje težave selektivno prikazoval, tudi psihiatrinji, saj psihotični bolniki lahko leta zelo dobro skrivajo svojo bolezen. Navedena ugotovitev tako pojasni tudi dejstvo, da je bilo tožencu za sporno obdobje izdano zdravniško spričevalo z vsebino, da je toženec zdrav. Tudi dejstvo, da izvedenec v drugi zadevi, eno leto pred izdelavo izvedenskega mnenja v tej zadevi, ni ugotovil psihotične bolezni, je po oceni pritožbenega sodišča lahko posledica tega, da je toženec sposoben veliko stvari oz. znakov svoje bolezni prikriti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je izvedensko mnenje, dopolnjeno z zaslišanjem izvedenca, podano strokovno in koherentno, v njem pa ni podanih nasprotij, kot jih omenja tožeča stranka v pritožbi, in ki bi lahko vzbudila dvom v pravilnost samega izvedenskega mnenja. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo izvesti dodatne preiskave, vezane na duševno stanje toženca, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi, iz razloga, ker je toženec v delovnem sporu opr. št. Pdp 926/2012 sam vložil predlog za obnovo. Po oceni pritožbenega sodišča so takšne pritožbene navedbe neutemeljene, saj je bilo tožnikovo stanje za sporni čas, ki je upošteven za ta spor (v letih 2009 in 2010), ustrezno ugotovljeno s postavljenim izvedencem dr. A.A.. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o izjavi izvedenca v medijih z dne 8. 5. 2017, da se večina motenj lahko umakne ali se jih da odpraviti, če bo toženec šel skozi terapevtske procese in bo terapija z zdravili učinkovita, saj se te izjave ne nanašajo na sporno obdobje v letih 2009 in 2010. Ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

1 Takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013. 2 Pripravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode.