Jedro

Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka naročila in koordinirala izdelavo etiket za X, ki je bila njena hčerinska družba, kakor tudi, da je tožeča stranka vodila trženje in prodajo ... in J. v Srbiji, je mogoče razumeti kot zatrjevanje položaja tožene stranke kot napeljevalca ali pomagača pri sami kršitvi avtorske pravice, ki naj bi bila storjena s tem, da je družba X sporne etikete, na katerih je tožeča stranka imela avtorsko pravico, plasirala na trgu v Srbiji.

Na primerno nadomestilo za štiriletno časovno obdobje bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo le na ta način, da bi običajen avtorski honorar, izračunan pod pogoji neomejene časovne uporabe, korigiralo z razmerjem med vtoževanim obdobjem kršitve in pričakovanim obdobjem izkoriščanja avtorskega dela na strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.869,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2005 dalje do plačila.

II. V presežku, tj. za 102.654,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2005 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 23.222,70 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, po izteku tega roka pa skupaj z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožeča stranka izrecno izpodbija zgolj tisti del prvostopenjske sodbe, glede katerega ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom, to je glede odločitve v II. in III. točki izreka. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo preizkušalo zgolj v tem obsegu (prvi odstavek 350. čelna ZPP).

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo o višini avtorskega honorarja, ki naj bi pripadal tožeči stranki v posledici kršitve njenih avtorskih pravic s strani tožene stranke z uporabo etiket za pijači J. in ... za obdobje od leta 2002 do leta 2005. O samem temelju zahtevka je bilo pravnomočno že odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 74/2005 z dne 1. 10. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 186/2011 z dne 22. 9. 2011. 6. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot plačilo honorarja za uporabo teh etiket na ozemlju Srbije in Črne Gore, Avstrije, Italije, Francije, Švedske, Švice, Nemčije, Poljske, Češke, ZDA in Kanade. Sodišče prve stopnje je na višino primernega avtorskega honorarja sklepalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke, ki je svoje mnenje oprl na s strani tožene stranke predložene podatke o prometu s spornimi etiketami v navedenem obdobju.

Glede odgovornosti tožene stranke v povezavi z družbo X. 7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom v tistem delu, ki se nanaša na utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da za ugotovitev višine nadomestila, do katerega je upravičena tožeča stranka, niso relevantni podatki o prodaji v Srbiji, ki jih je realizirala družba X, takratna hčerinska družba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi bilo nesporno, da je družba X samostojna pravna oseba, pri čemer pa je sodišče v tem postopku odločalo le o višini avtorskega honorarja v zvezi s kršitvami avtorskih pravic, ki jih je zagrešila tožena stranka in ne družba X. 8. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila odgovornost tožene stranke za kršitev avtorske pravice tožeče stranke v delu, ki se nanaša na etikete, ki jih je plasirala na trg družba X, izključena že na podlagi ugotovitve, da je družba X samostojna pravna oseba, je materialnopravno zmotno. V skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami – v nadaljevanju ZASP) je podana solidarna odgovornost več kršilcev avtorske pravice. ZASP v tem delu sicer nima posebnih določb glede oblik soudeležbe več kršiteljev avtorske pravice. Zato je potrebno uporabiti splošna pravila o odškodninski odgovornosti, kot so opredeljena v 186. člena Obligacijskega zakonika, ki na enak način vzpostavlja solidarno odgovornost za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj. Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka naročila in koordinirala izdelavo etiket za X, ki je bila njena hčerinska družba, kakor tudi, da je tožeča stranka vodila trženje in prodajo ... in J. v Srbiji, je mogoče razumeti kot zatrjevanje položaja tožene stranke kot napeljevalca ali pomagača pri sami kršitvi avtorske pravice, ki naj bi bila storjena s tem, da je družba X sporne etikete, na katerih je tožeča stranka imela avtorsko pravico, plasirala na trgu v Srbiji. Pritožbeno sodišče v tem delu tudi pritrjuje pritožbenemu stališču, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča, da so bile te navedbe tožeče stranke podane prepozno. Tožeča stranka je pri utemeljitvi tožbenega zahtevka v tožbi izhajala iz njej poznanih podatkov o prodani količini pijač in podala dokazni predlog, da naj sodišče pozove toženo stranko, da predloži podatke o prodanih količinah J. v državah na katere se nanaša tožbeni zahtevek (VI. točka tožbe). Podatki o tem, kako je tožeča stranka oziroma njena hčerinska družba plasirala posamezne proizvode na trgu, so nedvomno v sferi tožene stranke. S tem v zvezi je tožena stranka določna pojasnila podala šele ob predložitvi podatkov na poziv sodišča z vlogo z dne 18. 12. 2013. Zato dodatne navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 8. 1. 2014, s katerimi je utemeljevala vlogo tožene stranke pri zatrjevani kršitvi avtorske pravice na območju Srbije in Črne Gore, ni mogoče šteti za prepozne.

9. Ker se prvostopenjsko sodišče zaradi materialnopravno zmotnega stališča glede izključitve odgovornosti tožene stranke za kršitev avtorske pravice tožeče stranke v povezavi s prodajo pijač v Srbiji preko družbe X, ni opredelilo do navedb tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala položaj tožene stranke kot soudeležene osebe pri kršitvi, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče namreč ne more navedene pomanjkljivosti odpraviti samo, saj relevantno dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno in bi odpravljanje te pomanjkljivosti s strani pritožbenega sodišča pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe glede tako ugotovljenih dejstev.

Glede ugotovljene višine škode zaradi kršitve

10. Tožeča stranka v pritožbi izrecno izpodbija tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o višini odmene, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za kršitev avtorske pravice. Materialnopravna podlaga za opredelitev tega upravičenja ni podana v 81. členu ZASP, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, temveč v določbi 168. člena ZASP, ki ureja povrnitev škode v posledici kršitve avtorske pravice.

11. V času ugotovljenih kršitev tožene stranke, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, to je v letih od 2002 do 2005, je bil 168. člen ZASP sicer še naslovljen kot „Civilna kazen“. Vendarle pa je že iz besedila prvega odstavka 168. člena ZASP, veljavnega v času kršitve, razvidno, da je avtor imel upravičenje zahtevati plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo. V tem delu upravičenje avtorja temelji na odškodninski podlagi, tako poenostavljen način izračuna nastale škode pa je urejen v korist avtorja. Ta princip je bil pregledneje urejen z novelo ZASP-C, uveljavljeno 4. 3. 2006, ki pa v tem delu vsebinsko ni prinesla spremembe v načinu izračuna nadomestila, do katerega je upravičen avtor v posledici kršitve avtorske pravice.

12. Pojem dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti glede na podane konkretne okoliščine.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje kot materialnopravno pravilno izhodišče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotavljanje višine nadomestila za uporabo avtorske pravice tožeče stranke povezalo z višino nadomestila, ki sta ga pravdni stranki določili za območje Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije, za katero sta nadomestilo izrecno pogodbeno dogovorili. Na višino nadomestila za uporabo avtorskega dela na območju, za katerega prenos avtorske pravice ni bil pogodbeno urejen, je zato najprimerneje sklepati iz pogodbeno urejenega pravnega razmerja med pravdnima strankama na drugem območju. Zato je zmotno materialnopravno stališče tožeče stranke v pritožbi, da bi na višino avtorskega nadomestila sodišče moralo sklepati v višini pavšalnega zneska 1% od prodajne cene kot ga je utemeljevala tožeča stranka v tožbi. Iz pogodbeno urejenega razmerja med pravdnima strankama ni mogoče sklepati, da bi v primeru pogodbene ureditve razmerja tudi za območja, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, bilo doseženo soglasje o takšnem nadomestilu, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

14. Na to oceno ne vpliva okoliščina, da sta pravdni stranki v pogodbeno urejenem razmerju uredili upravičenje tožeče stranke do plačila nadomestila v enkratnem znesku za trajen prenos avtorske pravice na toženo stranko. Trajen prenos avtorske pravice z enkratnim plačilom nadomestila pomeni, da sta pogodbeni stranki na ta način ovrednotili nadomestilo za celotno predvidljivo obdobje, ko naj bi tožena stranka lahko ekonomsko izkoriščala avtorsko delo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje metodološkemu izhodišču prvostopenjskega sodišča. To je na višino običajnega honorarja za vtoževano območje kršitve avtorske pravice izhajalo iz pogodbeno dogovorjenega nadomestila za posamezno območje tako, da je višino nadomestila za posamezno etiketo (dogovorjeno nadomestilo deljeno s številom prodanih etiket) apliciralo na število prodanih etiket na vtoževanih območjih. Res je sicer, da pravdni stranki v okviru pogodbene opredelitve višine nadomestila za pogodbeno urejeno območje uporabe avtorskega dela nista izhajali iz povprečne vrednosti etikete v omenjenih treh državah. Vendar preračun vrednosti nadomestila na posamezno etiketo ne pomeni spremembe načina določitve nadomestila, temveč golj metodološki pristop, na podlagi katerega je sodišče iz pogodbeno urejenega položaja sklepalo na višino primernega nadomestila za območje, ki ni bilo pogodbeno urejeno. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pristopom prvostopenjskega sodišča, ko je na višino nadomestila na pogodbeno neurejenem območju sklepalo iz pogodbeno urejenega položaja s korekcijo glede na število uporabljenih etiket na pogodbeno dogovorjenem območju v primerjavi z območjem kršitve.

15. Metodološka napaka, ki ima naravo nepravilne uporabe materialnega prava v izhodišču izračuna prvostopenjskega sodišča pa je v tem, da je kot višino nadomestila za vtoževano obdobje upoštevalo nadomestilo v višini odkupa pod pogoji neomejene časovne uporabe. Četudi je izhodišče za izračun običajnega nadomestila zaradi kršitve avtorske pravice v pogodbeno dogovorjenem znesku za primerljivo območje, za katero je bilo dogovorjeno enkratno nadomestilo sprejemljivo, to ne pomeni, da bi tožeča stranka lahko od tožene stranke za območje kršitve uveljavljala nadomestilo pod pogoji neomejene časovne uporabe. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek izrecno utemeljevala kot plačilo nadomestila za obdobje kršitve od leta 2002 do 2005. Ob tako postavljenem zahtevku ni pravne podlage za priznanje nadomestila tožeči stranki v višini trajnega in neomejenega prenosa uporabe. Na primerno nadomestilo za štiriletno časovno obdobje bi prvostopenjsko sodišče lahko sklepalo le na ta način, da bi običajen avtorski honorar, izračunan pod pogoji neomejene časovne uporabe, korigiralo z razmerjem med vtoževanim obdobjem kršitve (štiri leta) in pričakovanim obdobjem izkoriščanja avtorskega dela na strani tožene stranke.

Glede odločitve pritožbenega sodišča

16. Upoštevaje obrazložene materialnopravne razloge bo sodišče prve stopnje moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek in se najprej opredeliti do zatrjevane vloge tožene stranke kot sokršitelja avtorskih pravic tožeče stranke v povezavi s prodajo pijač J. in ... v vtoževanem obdobju preko družbe X. V kolikor bo prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi pritrdilo navedbam tožeče stranke, bo moralo za to območje postopek dopolniti tudi v smeri pravilne ugotovitve primernega nadomestila zaradi kršitve avtorske pravice, upoštevaje vtoževano štiriletno obdobje in ne v višini enkratnega odkupa za trajno uporabo avtorskega dela. Ob tem pa bo prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati tudi pravnomočni del izpodbijane sodbe (I. točka izreka), ki je tožena stranka ni izpodbijala s pritožbo.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.