Jedro

Med strankami ni sporno, da je bila pogodba (in aneks k pogodbi) sklenjena za nepremičnine, ki so predmet obravnavane denacionalizacijske zahteve. Sporno tudi ni, da je bila pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, tj. po 7. 12. 1993. Če pa je temu tako, je prvostopenjski organ imel podlago, da je ob upoštevanju 88. člena ZDen ugotovil, da je pogodba (z aneksom) za predmetne nepremičnine nična, zaradi česar se vzpostavi pravno in dejansko stanje pred sklenitvijo sporne pogodbe in aneksa. To pomeni, da je lastnica teh nepremičnin (ponovno) tožnica, ki je zato tudi zavezanka za njihovo vračilo po 51. členu ZDen, in ob predpostavki, da druge ovire za njihovo vračilo v naravi tudi niso podane, je možno njihovo vračilo v naravi. Prvostopenjski organ je tako pravilno določil tožnico kot zavezanko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v 1. točki izreka odločil, da se upravičencu A.A., s tam navedenimi podatki, vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 2504/18, neplodno v izmeri 338 m2, parc. št. 2504/20, dvorišče v izmeri 9601 m2, funkcionalni objekt v izmeri 10 m2, parc. št. 2504/22, dvorišče v izmeri 1365 m2, vse k.o. …, v 2. točki izreka odločil, da je zavezanka za vračilo v 1. točki navedenih nepremičnin tožnica, v 3. točki izreka odločil, da se upravičencu A.A. vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 2504/8 v deležu 513/527-tin, parc. št. 2504/9 v deležu do 491/527-tin in parc. št. 2540/11 v deležu do 5/528-tin, vse k.o. …, v 4. točki izreka odločil, da je zavezanka za vračilo tožnica kot zemljiškoknjižna lastnica na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); zemljiškoknjižni lastnik je nezakonito vpisana družba A. d.o.o., ki je dolžna dopustiti spremembo lastninsko knjižnega stanja na nepremičninah iz 3. točke in iste nepremičnine v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku iz 5. točke tega izreka, v 5. točki izreka postavil skrbnika za posebni primer, v 6. točki izreka odločil, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri denacionaliziranih nepremičninah za upravičenca, ki jo izvede Okrajno sodišče v Ljubljani, Zemljiška knjiga, po uradni dolžnosti, po predhodni vknjižbi sprememb zemljiškega katastra na podlagi odločbe GURS, Območne geodetske uprave Ljubljana, v 7. točki izreka še odločil, da je pravni naslednik upravičenca B.B. dolžan plačati revalorizirano odškodnino v znesku 2.327,40 EUR na tam navedeni račun, namen: plačilo odškodnine po denacionalizacijski odločbi, v roku 15 dni po pravnomočni odločbi o denacionalizaciji, ter v 8. točki izreka, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa, št. 4904-11/2010 z dne 20. 4. 2011, s katero je drugostopni organ odpravil odločbo prvostopnega organa, št. 351-5702/93-115 z dne 16. 6. 2010, in prvostopnemu organu naložil, da mora v ponovnem postopku izhajati iz identifikacije ter vračati del parc. št. 2504/2 kot samostojno parcelno številko, odškodnino, ki je bila upravičencu izplačana, pa upoštevati po 72. členu ZDen. Upravičencu je bilo z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, oddelek za finance, št. 05/8-V00-2/I1961 z dne 30. 3. 1962, v razlastitvene namene v korist družbene lastnine in za potrebe JLA izvedena popolna razlastitev tam navedenih nepremičnin v skupni izmeri 12.323 m2. Nepremičnine so se v času med podržavljenjem in v času odločanja delile in preoštevilčile (identifikacijsko potrdilo izvedenca C.C. z dne 23. 2. 2010). Glede na identifikacijo je razvidno, da je parc. št. 2504/2 v površini 10.976 m2 nastala iz razlaščenih zemljišč, kar pa predstavlja le njen del, saj je celotna površina zemljišča danes 23.175 m2, zaradi česar je bila v nadaljevanju opravljena tudi odmera tega zemljišča in še odmera 2504/7 v izmeri 338 m2, ki predstavlja razlaščeno zemljišče parc. št. 2502, 2503, del 2439, 2501/1, 2501/2, 2506/1 in del 2509/1. V naravi je možno tudi vračilo parc. št. 2504/7 v neplodnem delu v izmeri 338 m2 podržavljene parc. št. 2509/1, kjer je vpisana poslovna stavba v izmeri 43 m2 in neplodno v izmeri 3164 m2, zato je bila tudi tu potrebna odmera in določitev nove parcelne številke. Za parc. št. 2504/2 je bilo ugotovljeno, da jo je tožnica prodala podjetju A. d.o.o. s kupoprodajno pogodbo z dne 3. 2. 1997 in aneksom z dne 14. 11. 1997, za katero je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je nična v delu, s katerim je bila odsvojena parc. št. 2504/2, po 88. členu ZDen. Predmet te pogodbe so bile tudi parc. št. 2504/8, 2504/9 in 2504/11, vl. št. 2039, k.o. …, zaradi česar je organ smatral, da velja prepoved razpolaganja tudi za te nepremičnine. V zvezi s parc. št. 2504/7, kjer je vknjižena družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe za tožnico, je tožnica uveljavljala ovire po 32. členu ZDen, ker gre za pozidano stavbno zemljišče, predlagala pa je tudi ogled na kraju samem. Ogled nepremičnin je bil opravljen 16. 3. 2010 v prisotnosti vlagateljev, zavezanca in geodetskega izvedenca, ugotovljeno pa je bilo, da so parc. št. 2504/8, 2504/9 in 2504/11 v naravi zaraščene površine, na katerih so razpadajoči betonski temelji, parc. št. 2504/7 pa je zaraščena površina z grmovjem in gozdom, parc. št. 2504/2 zaraščena površina, porasla s travo in nizkim grmičevjem in posameznimi drevesi, z ostanki objektov. Po 2. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) razpadajoči betonski temelji ne morejo šteti kot objekt, zaradi česar ovire za vračilo v naravi niso izkazane. Po skici delitve so iz parc. št. 2504/7 nastale parc. št. 2504/17 in 2504/18 (neplodno v izmeri 338 m2), iz parc. št. 2504/2 pa parc. št. 2504/19, 2504/20 (dvorišče v izmeri 9601 m2, funkcionalni objekt v izmeri 20 m2), 2504/21, 2504/22 (dvorišče v izmeri 1365 m2) in 2504/23. Na podržavljenem delu je možno vračilo tudi parc. št. 2504/8 v deležu do 513/527-tin, parc. št. 2504/9 v deležu do 491/527-tin in parc. št. 2504/11 v deležu do 5/528-tin. Upravičencu se tako vrača 12.323 m3 zemljišča, kar predstavlja celotno podržavljeno površino. Organ je opravil tudi izračun dane odškodnine, ugotovil, da presega 30 %, zaradi česar je odločil, da jo mora vlagatelj zahteve, tj. pravni naslednik upravičenca vrniti. Na poročilo po 65. členu ZDen je podjetje A. opozorilo, da je iz sodbe, III Cp 1366/2009 razvidno, da je prodajna pogodba nična le v delu, ki se nanaša na 2504/2, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na 2504/7, 2504/8, 2504/11, tožnica pa je prvenstveno vztrajala, da so podane ovire po 32. členu ZDen, nadalje, da glede na zemljiško knjigo tudi ne more biti zavezanka glede na 51. člen ZDen, podobno kot podjetje A. opozorila na ničnost pogodbe le v delu, ki se nanaša na 2504/2, ter, da zgolj skica delitve ne predstavlja elaborata. Organ je zavrnil vse pripombe kot neutemeljene, v zvezi s skico delitve pa pojasnil, da vsebuje nove parcelne številke in površine, ki so rezervirane pri geodetskem organu, po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki bo vsebovala nove parcelne številke, pa bo izvedenec poskrbel še za izvedbo pri geodetskem organu. Vrnitev kupnine podjetju A. v primeru strinjanja tožnice z odločbo pa ni predmet tega postopka.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-11/2010-6 z dne 28. 3. 2012, zavrnil pritožbo in potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je bilo v poročilu po 65. členu ZDen navedeno, da bo za zavezanca za vračilo v naravi navedena RS, v odločbi pa je RS, Ministrstvo za obrambo, ki ni samostojen pravni subjekt. Prvenstveno je tožnica izpodbijala odločbo v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 2504/8, 2504/9 in 2504/11, saj slednje niso v lasti tožnice in glede na 51. člen ZDen tožnica ne more biti zavezanka za vračilo. Na predmetnih parcelah je vpisano podjetje A. (sedaj A. v stečaju), ki pa ni zavezanec po ZDen. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 3074/2008 z dne 16. 2. 2009, ne izhaja, da bi se sodišče izreklo o ničnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 2504/8, 2504/9 in 2504/11, kar je razvidno tudi iz tožbe vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka na Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer iz tožbenega zahtevka izhaja, da slednji predlaga, da je prodajna pogodba z dne 3. 2. 1997 in aneks 1 k prodajni pogodbi z dne 24. 11. 1997 ničen le v delu, s katerim se je odsvojilo parc. št. 2504/2. Ugotavljanje ničnosti pravnih poslov spada v sodno pristojnost, vendar pa lahko organ rešuje tako vprašanje kot predhodno vprašanje po 144. členu ZUP. Po mnenju tožnice ni dovolj samo sklicevanje organa na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 3074/2008 z dne 16. 2. 2009. V danem primeru gre lahko le za vračilo v obliki odškodnine v obveznicah SOD, slednje pa kljub temu, da je bila do sedaj stranka postopka, organ ni vabil na zadnjo obravnavo, prav tako ji ni bilo posredovano poročilo po 65. členu ZDen in vročena izpodbijana odločba. Vprašanje tudi je, zakaj vlagatelj zahteve ni zahteval izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen. Navedla je še, da je izrek odločbe tudi neizvršljiv, saj vsebuje določilo, da je družba A. dolžna dopustiti spremembo lastninsko knjižnega stanja na nepremičninah, kar pa ni in ne more biti stvar denacionalizacijske odločbe, ki se vpisuje po uradni dolžnosti. O pravicah in obveznostih strank ni mogoče odločiti tako, da bi bila izvršitev odločbe odvisna od nastopa nekih dejstev izven upravnega postopka, v katerem je bila izdana odločba. Organ tudi ni upošteval pripomb v zvezi s prejeto skico delitve parcel št. 2504/7 in 2504/2, zaradi česar tožnica smatra, da sama skica ni dovolj, saj ne predstavlja v celoti opravljenega izvedeniškega mnenja (izdelave elaborata), ki je bilo naloženo izvedencu, manjka pa še tekstovni del z obrazložitvijo skice in je pojasnilo organa, da bo za tekstovni del poskrbel izvedenec po pravnomočnosti odločbe, naravnost smešno ter ne vzdrži pravne presoje. Organ se tudi ni opredelil do ugovorov tožnice glede obstoja zakonitih ovir po 32. členu ZDen, saj gre za zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), na kar je tožnica opozarjala tekom celotnega postopka, kar je kršitev, ki je posledično pripeljala do napačne odločitve. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter odloči o stroških postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da iz listin postopka izhaja, da so se dediči upravičenca trudili doseči poravnavo po 69. členu ZDen, vendar do tega ni prišlo. Meni, da je logično, da če sodišče ugotovi ničnost dela prodajne pogodbe, da velja ničnost za celoto. Upravni organ je postopek, ki je bil zahteven, vodil vestno in pravilno, na ogledu na kraju samem pa je bilo tudi ugotovljeno, da so zemljišča zapuščena, na njih pa razmetane škodljive salonitne plošče nekdanje kritine skladišč za orožje. Ko je bilo ugotovljeno, da ni ovire za vračilo v naravi, je odpadel tudi razlog za sodelovanje SOD v postopku. Predlagal je zavrnitev tožbe. Prosil je še za prednostno obravnavo zadeve, ker so vrnjene nepremičnine v neposredni bližini njegove kmetije, kjer se ukvarja s kmetijsko proizvodnjo – govedorejo. Preko dvorišča stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja teče dostopna pot do parcel, ki so predmet vračila. Drugačna odločitev od zavrnitve tožbe bi hudo prizadela urejeno delovanje organiziranega kmetijskega gospodarstva.

Stranka z interesom A. d. o. o. - v stečaju odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je zanjo navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno določil kot zavezanca za vrnitev (v 2. in 4. točki izreka) po 51. členu ZDen RS, Ministrstvo za obrambo. Ministrstvo za obrambo res ni samostojen pravni subjekt, je pa to najvišji organ, ki je pristojen za določeno področje državne uprave in je torej organizacijska enota vlade kot najvišjega organa državne uprave, slednja pa zastopa RS (1. in 5. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije). Obravnavane nepremičnine pa so bile tudi vpisane kot družbena lastnina, z imetnikom pravice uporabe za RS - ministrstvo za obrambo. V poročilu o dejanskem in pravnem stanju zadeve po 65. členu ZDen drugače opredeljen zavezanec (le Republika Slovenija) pa na zakonitost in pravilnost določitve zavezanca v odločbi ne vpliva, saj je predmet presoje odločba in ne poročilo.

Tožnica prvenstveno ugovarja odločitvi v delu (3. in 4. točka izreka odločbe), s katerim je prvostopni organ odločil, da se upravičencu pok. A.A., s tam navedenimi podatki, vzpostavi lastninska pravica na naslednjih nepremičninah: parc. št. 2504/8 v deležu do 513/517-tin, parc. št. 2504/9 v deležu do 491/527-tin in parc. št. 2504/11 v deležu do 5/528-tin, vse k.o. …. Organ je razlogoval, da so bile predmet prodajne pogodbe med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za obrambo in podjetjem A. d.o.o. z dne 3. 2. 1997 in aneksom z dne 14. 11. 1997 (poleg parc. št. 2504/2) tudi zgoraj navedene nepremičnine, kar po prvem odstavku 88. člena ZDen pomeni prepoved razpolaganja, po drugem odstavku istega člena pa določa posledico ravnanja v primeru sklenitve pravnih poslov in enostranskih izjav volje v nasprotju s citiranim prvim odstavkom – tj. njihovo ničnost. Tožnica meni, da zgolj sklicevanje na sodbo, P 3074/2008 z dne 16. 2. 2009, s katero je bila ničnost prodajne pogodbe z dne 3. 2. 1997 in aneksa k pogodbi z dne 14. 11. 1997 v delu, ki se nanaša na parc. št. 2504/2, pravnomočno ugotovljena, v povezavi z 88. členom ZDen ne zadostuje, ne glede na možnost rešitve tega vprašanja kot predhodnega vprašanja v upravnem postopku. Sodišče se s tem tožničinim mnenjem ne strinja. Med strankami ni sporno, da je bila pogodba (in aneks k pogodbi) sklenjena za nepremičnine, ki so predmet obravnavane denacionalizacijske zahteve (ki je bila vložena pravočasno glede na ZDen). Sporno tudi ni, da je bila pogodba sklenjena po uveljavitvi ZDen, tj. po 7. 12. 1993. Če pa je temu tako, pa je tudi po presoji sodišča organ imel podlago, da je ob upoštevanju 88. člena ZDen ugotovil, da je pogodba (z aneksom) za zgoraj navedene nepremičnine nična, zaradi česar se vzpostavi pravno in dejansko stanje pred sklenitvijo sporne pogodbe in aneksa. To pomeni, da je lastnica teh nepremičnin (ponovno) tožnica, ki je zato tudi zavezanka za njihovo vračilo po 51. členu ZDen, in ob predpostavki, da druge ovire za njihovo vračilo v naravi tudi niso podane (sodišče se bo v nadaljevanju sodbe opredelilo še do zatrjevanih ovir po 32. členu ZDen), je možno njihovo vračilo v naravi. Organ je tako pravilno določil tožnico kot zavezanko v 4. točki izreka, je pa v tej točki izreka še dodal, da je podjetje A. d.o.o dolžno dopustiti spremembo lastninsko knjižnega stanja na nepremičninah iz 3. točke te odločbe in iste nepremičnine v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe izročiti skrbniku iz 5. točke izreka. Zadnji del te točke izreka je sicer njegov nepotreben del, vendar pa po oceni sodišča v tem delu izrek ni neizvršljiv, kot to ugovarja tožnica. Izvršitev odločbe bo v tem delu možna, ko bo zemljiškoknjižno stanje usklajeno z dejanskim stanjem lastništva teh nepremičnin, tj. z vpisom tožnice kot lastnice teh nepremičnin v zemljiški knjigi, kar pa je možno na več načinov: ali z ustreznim izvensodnim dogovorom (v ustrezni obliki) med samimi strankami postopka ali s sprožitvijo ustreznih postopkov pred sodiščem splošne pristojnosti. Tudi če neposredna izvršitev ni mogoča, to namreč še ne pomeni, da je odločba neizvršljiva oziroma iz tega razloga nična. Tako tudi sodna praksa. Ne glede na povedano pa sodišče še dodaja, da v zvezi s tem delom odločitve prvostopnega organa podjetje A. (na katerega se sporni del odločitve dejansko neposredno nanaša) ni podalo nobenih ugovorov v postopku, na tožbo, ki mu jo je sodišče posredovalo v odgovor kot stranki z interesom, pa tudi ni odgovorilo. S takim načinom odločitve pa se nedvomno strinja tudi stranka z interesom B.B., skrbnik za posebni primer (kot to tudi izhaja iz njegovega odgovora na tožbo – točka 5 te sodbe). Tožbeni ugovor o neupravičeni izključitvi Slovenske odškodninske družbe iz postopka pa sicer ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala tožnica, ne glede na to pa sodišče še dodaja, da glede na način odločitve oziroma obliko vračila v njene pravice in pravne koristi z nevročitvijo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo, zlasti še ob upoštevanju odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

Sodišče se tudi ne strinja, da organ ne bi mogel zgolj na podlagi skice parcel odločiti o vračilu nepremičnin. Ta skica (ki jo je organ tudi posredoval vsem strankam v postopku zaradi podaje morebitnih pripomb) namreč vsebuje nove parcelne številke in površine, ki so bile predmet vračila po tej odločbi, tožnica pa tudi konkretno ne zatrjuje, da ni jasno, katere nepremičnine so predmet vračila glede na (po njenem mnenju nezadostno) skico parcel. Organ se je v zadostni meri opredelil tudi v zvezi z zatrjevanimi ovirami po 32. členu ZDen (pri tem se je zlasti oprl na ugotovitve ogleda v naravi), zaradi česar pa tudi ni podana kršitev pravil postopka.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilno voden, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.