Jedro

Prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, zato mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko ni bilo mogoče upoštevati, v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 pa jih ne more upoštevati niti sodišče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnikoma (kot inšpekcijskima zavezancema) naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo rastlinjaka v izvedbi steklenjaka (CC-SI: 12711 stavbe za rastlinsko pridelavo) v tlorisni izmeri 21 m x 9,65 m višine do 5, v odmiku 13,8 m do 14 m severno od obstoječega gospodarskega poslopja ..., ..., ..., na zemljišču s parc. št. 340/6, 335 in 334, k. o. ... (1. točka izreka) ter da morata navedeni objekt v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstraniti (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ za nelegalno gradnjo objekta izrekel še prepovedi po 1., 3., 4. in 5. točki prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov1 (v nadaljevanju ZGO-1), s 4. točko izreka pa tožnika opozoril, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel s postopkom izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil obravnavani objekt v gradnji leta 2015, in sicer v času veljave Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje2 (v nadaljevanju Uredba2013). Skladno s slednjo se rastlinjak uvršča k pomožnim kmetijsko-gozdarskim objektom, pri čemer gre za nezahteven objekt, če ne presega površine 150 m2. Predmetni objekt to površino presega za več kot 50 m2 in ga je zato treba uvrstiti med manj zahtevne objekte, za kar je potrebno gradbeno dovoljenje. Predmetnega objekta ni mogoče opredeliti za nezahtevnega tudi v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov3 (v nadaljevanju Uredba2018), saj presega tam določeno maksimalno površino tovrstnih objektov. V pisnem odgovoru ni priložene nobene listine niti lokacijske informacije, na katero se sklicuje prvi tožnik, iz katere bi bilo razvidno, da se predmetni objekt šteje za enostaven objekt. Dejstvo pa je tudi, da za predmetni objekt ni izdanega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da tožnika izvajata nelegalno gradnjo v smislu 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato so jima bili izrečeni inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1. 3. Toženka je kot drugostopenjski organ s svojo odločbo pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo ugodila tako, da je dopolnila besedilo 2. točke izreka v zaključku tako, da se „v ta namen izbriše pika in besedilo nadaljuje z besedilom »ter vzpostavi prejšnje stanje.«“ (1. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnikov zavrnila (2. točka izreka), ravno tako je zavrnila tudi zahtevo tožnikov po povrnitvi stroškov postopka (3. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da tožnika v postopku nista ugovarjala ugotovitvam inšpektorja glede značilnosti objekta niti nista podala dokazil, da gre v predmetnem primeru za objekt, ki bi ga bilo treba šteti za enostaven objekt po drugem odstavku 6. člena Uredbe2013 (proizvodi, dani kot celota na trg). Tožnika sta tekom postopka navedla le, da je bil rastlinjak postavljen na podlagi lokacijske informacije. Toženka dopolnjuje ugotovitve prvostopenjskega organa glede posledične uvrstitve objekta, in sicer da bi objekt z opisanimi značilnostmi po površini štel za nezahteven objekt, upoštevaje višino pa predvidoma za manj zahteven objekt. Za takšen objekt pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Toženka je po uradni dolžnosti dopolnila izrek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na odstranitev objekta, in sicer tako, da je v skladu s 152. členom ZGO-1 odredila tudi vzpostavitev prejšnjega stanja.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in vlagata tožbo. Uvodoma izpostavljata, da je odločitev drugostopenjskega organa pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Ker obrazložitev drugostopenjske odločbe ne obsega vsega, kar bi glede na prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) morala vsebovati, je s tem podana tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

5. Tožnika dalje izpostavljata, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšen način je gradbeni inšpektor ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo. Izpodbijana odločba namreč vsebuje zgolj kronologijo dogodkov, tj. da se je postopek pričel leta 2015, da so se nekatere aktivnosti izvajale v letu 2017 ter da odtlej dalje inšpektor ni izvajal nobenih aktivnosti vse do izdaje izpodbijane odločbe. To pomeni, da današnjega stanja objektov inšpektor sploh ni preveril in presodil, še manj pa, da bi tožnika pozval, da se opredelita do ugotovljenih dejstev in okoliščin. Ugotovitev gradbenega inšpektorja, da gre pri predmetnem objektu (rastlinjaku) za nelegalen objekt, je nepravilna in nezakonita, saj je sprejeta na podlagi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ob zmotni uporabi materialnega prava. Tožnika se sklicujeta na 214. člen ZUP ter menita, da golo citiranje zakonskih določb, ki so bile ali naj bi bile uporabljene pri sprejemu odločitve, ne more šteti kot argumentirano navajanje razlogov o odločilnih dejstvih. Takšne odločbe se posledično ne da preizkusiti. Prvostopenjski organ je povsem zmotno opredelil konkretno gradnjo oziroma iz izpodbijane odločbe pravzaprav ne izhaja, ali je organ sploh ugotavljal dejansko stanje o tem, kot kakšno gradnjo je predmetno gradnjo treba opredeliti.

6. Predmetni objekt je rastlinjak za pridelavo rastlin, montažne izvedbe, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj gre za t. im. prefabrikat v skladu z drugim odstavkom 6. člena Uredbe2013, ki je tudi predpis, ki ga je treba uporabiti v zadevi. Izpolnitveni pomočnik tožnikov je v celoti montiral rastlinjak po tehničnih risbah in navodilih, rastlinjak spremljajo tudi vsi certifikati o skladnosti in zanesljivosti. Tako objekt zadosti pogoju enostavnega objekta. Inšpekcijski postopek se vodi po uradni dolžnosti, dolžnost organa pa je, da po resnici in pravilno ugotovi dejansko stanje ter v ta namen pravilno uporabi pravni predpis. Četudi tožnika ugovarjata, da ne gre za nezahtevni objekt, pač pa za prefabrikat, bi moral gradbeni inšpektor tožnika pozvati, da navedeno dokažeta, ne pa da se to zanemari in njuno pritožbo zavrne. Tudi nenavajanje dejstev v postopku ne more imeti za posledico prekluzije dejstev in dokazov, pač pa je dolžnost organa, ki postopek vodi po uradni dolžnosti, da ugotovi vsa dejstva, pomembna za odločitev. Ključno v predmetni zadevi je vprašanje prefabrikata, kar je ostalo povsem na ravni zatrjevanja in neupoštevanja stanja.

7. Tožnika izpostavljata tudi pomanjkanje obrazložitve v zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe, tj. o tem, kateri razlogi so botrovali konkretno izrečenim posebnim prepovedim. Gradbeni inšpektor je pri odreditvi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1 vezan na namen in naravo posameznega objekta, name teh prepovedi pa ni, da jih inšpektor izreka kar povprek, brez utemeljitve, zakaj je do izreka posamezne posebne prepovedi sploh prišlo.

8. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in o zadevi meritorno odloči, podredno pa, da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (v slednjem primeru naj sodišče odredi tudi, da o zadevi odloča druga uradna oseba). V obeh primerih zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške postopka.

9. Toženka je sodišču poslala upravne spise zadeve. Obenem je sodišču odstopila tudi dopis prvostopenjskega organa, s katerim se je ta opredelil do tožbe. Navedeni dopis je sodišče v okviru pripravljalnega postopka sicer vročilo tudi tožnikoma, a ga ni štelo za odgovor na tožbo ali drugo toženkino vlogo v upravnem sporu in ga pri odločanju posledično ni upoštevalo.

10. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, saj sta se izvedbi te pisno odpovedali obe stranki (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožnikoma izrekel inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje rastlinjaka v izvedbi steklenjaka na zemljišču s parc. št. 340/6, 335 in 334, k. o. ... . Tožnika obenem uveljavljata, da je zaradi pomanjkljive obrazložitve nezakonita in v neskladju s 14. in 22. členom Ustave tudi drugostopenjska odločba.

13. Pravno podlago odločanja v predmetni zadevi, v skladu s prehodno določbo prvega odstavka 106. člena Gradbenega zakona (GZ), predstavlja ZGO-1 – inšpekcijski postopek v zvezi s predmetno gradnjo je bil namreč pričet pred začetkom uporabe GZ (v letu 2015).

14. Skladno s točko 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. ZGO-1 v 8. členu dalje določa, da se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek). Vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta (drugi odstavek). V 3. členu ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (na lastno odgovornost lahko investitor z gradnjo takšnega objekta začne tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja). V 3.a členu pa ZGO-1 določa, da se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), pri čemer pa se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek).

15. V času uvedbe predmetnega inšpekcijskega postopka veljavna Uredba2013 v prvem odstavku 6. členu določa, da je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te uredbe. Iz 18. tč. preglednice v prilogi 2 Uredbe2013 izhaja, da je za enostavne pomožno-kmetijske objekte (tj. objekte, namenjene kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki niso namenjeni prebivanju) mogoče šteti pritlične, enoetažne stavbe, s površino do vključno 40 m2, za nezahtevne objekte pa stavbe površine do vključno 150 m2 in višine do vključno 6 metrov. Iz kasneje sprejete Uredbe2018 izhaja, da se za enostavne objekte štejejo stavbe za rastlinsko pridelavo površine do 50 m2, za nezahtevne objekte pa stavbe s površino do 150 m2. 16. Iz izpodbijane odločbe po presoji sodišča jasno izhaja ugotovljeno dejansko stanje zadeve – na parcelah v lasti tožnikov se nahaja rastlinjak v izvedbi steklenjaka, ki ga je treba uvrstiti med stavbe za rastlinsko pridelavo (CC-SI: 12711), in sicer gre za pritlični, enoetažni objekt tlorisne izmere 21 m x 9,65 m, kar predstavlja skupno tlorisno površino 202,65 m2, višine 5 m. Iz izpodbijane odločbe glede na takšno dejansko stanje izhaja tudi nedvoumen zaključek prvostopenjskega organa, da je predmetni objekt tako po Uredbi2013 kot po Uredbi2018 zaradi površine, ki presega v teh predpisih določene omejitve za nezahtevne objekte, treba šteti za manj zahteven objekt, za tak objekt pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga tožnika ne izkazujeta. Po povedanem sodišče kot neutemeljene opredeljuje tožbene očitke tožnikov, da izpodbijana odločba obsega zgolj „golo citiranje zakonskih členov“ in sodi, da so v tej jasno in nedvomno opredeljeni odločilni razlogi za njen sprejem.

17. Sodišče dalje ugotavlja, da tožnika ne uveljavljata, da ima sporni objekt drugačne lastnosti, kot jih je ugotovil prvostopenjski organ. Čeprav izpostavljata, da naj slednji po letu 2017 objekta ne bi več preveril, tožnika namreč ne zatrjujeta, da npr. objekt ne stoji več, da je bil v času do izdaje izpodbijane odločbe kakorkoli spremenjen ali pa da (splošno) nima lastnosti (dimenzij, lege, postavitve), kot jih je v izpodbijani odločbi ugotovil prvostopenjski organ. V tem obsegu je dejansko stanje zadeve torej celo nesporno.

18. Vendar pa tožnika uveljavljata, da prvostopenjski organ ni upošteval določbe drugega odstavka 6. člena pa Uredbe2013, skladno s katero je poleg enostavnih objektov iz priloge 2 te uredbe enostaven tudi objekt, ki je proizvod, dan na trg v skladu s predpisom, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti, če je povezan s tlemi in ni namenjen prebivanju. Tožnika grajata ravnanje upravnih organov, ki dejanskega stanja s tem v zvezi nista ugotavljala in ju nista pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. 19. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prvostopenjski organ prvi inšpekcijski ogled v postopku (kot že pojasnjeno) opravil v letu 2015. Dne 8. 10. 2015 je tožnika pozval k podaji izjave v inšpekcijskem postopku, ob tem pa je predstavil ugotovljene dimenzije in druge lastnosti predmetnega objekta, konkretne določbe Uredbe2013, ki se nanašajo na opredelitev nezahtevnih in enostavnih pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov (18. tč. priloge 2 k Uredbi2023), kot tudi svojo ugotovitev, da predmetni objekt (zaradi preseganja tlorisne površine za 52 m2) ne izpolnjuje pogojev za nezahtevni objekt in je zanj treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnika sta na poziv odgovorila s podajo predloga za podaljšanja roka, izjav pa (sledeč upravnemu spisu zadeve) nista podala. V letu 2017 je sledeč upravnemu spisu zadeve prvostopenjski organ opravil drugi inšpekcijski pregled. Dne 7. 11. 2017 je prvostopenjski organ tožnika in družbo A., d. o. o., Ljubljana, pozval k podaji izjave v inšpekcijskem postopku. V drugem pozivu je prvostopenjski organ v bistvenem ponovil vsebino prvega poziva ter predstavil ob ogledu ugotovljeno dejansko stanje, pravne podlage, kot tudi svoje ugotovitve. Na navedeni poziv je po pooblaščenki odgovoril 1. tožnik, ki je v vlogi pojasnil, da sta lastnika nepremičnin, na katerih stoji predmetni objekt, prvi in drugi tožnik, družba A., d. o. o., Ljubljana, je bila leta 2011 izbrisana iz registra. Ob tem je prvi tožnik navedel še, da je bil rastlinjak postavljen na podlagi lokacijske informacije in da za samo postavitev tedaj ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje.

20. Sodišče vezano na navedeno uvodoma ugotavlja, da 2. tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni uveljavljal kakršnihkoli kršitev v zvezi z vročanjem poziva prvostopenjskega organa z dne 7. 11. 2017 (za katerega se v spisu sicer nahaja vročilnica, ki izkazuje vročitev pisanja na naslov ..., ..., ki je tudi naslov 2. tožnika), prav tako tega ne uveljavlja v tožbi. Sodišče zato šteje, da je bilo omenjeno pisanje vročeno tudi 2. tožniku. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da sta bila oba tožnika tekom upravnega postopka seznanjena z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, na katerih temelji izpodbijana odločba. Glede teh se je izjavil zgolj 1. tožnik, pri tem pa je tudi ta (v relevantnem delu) navedel zgolj, da je bil sporni objekt postavljen na podlagi lokacijske informacije in da za samo postavitev tedaj ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Tožnika tekom inšpekcijskega postopka torej nista uveljavljala, da gre pri predmetnem objektu za t. im. prefabrikat v smislu drugega odstavka 6. člena pa Uredbe2013, temveč sta to prvič storila šele tekom pritožbenega postopka.

21. Sodišče vezano na navedeno pojasnjuje, da načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP upravne organe zavezuje, da v postopku ugotovijo resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Vendar pa navedene zakonske določbe po presoji sodišča ni mogoče razlagati na način, da bi bil v predmetnem inšpekcijskem postopku inšpektor ob tem, ko je ob ogledih ugotovil vse značilnosti predmetnega objekta, to ustrezno dokumentiral, objekt ob sklicevanju na veljavne predpise tudi pravno opredelil (kot manj zahteven objekt) ter z vsem navedenim seznanil tožnika, dolžan še posebej utemeljevati, zakaj objekta ni pravno opredelil kako drugače. Ker prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe2013. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko ni bilo mogoče upoštevati, v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 pa jih ne more upoštevati niti sodišče. Ob tem sodišče dodaja še, da je bila trditev tožnikov o tem, da gre pri predmetnem objektu za t. im. prefabrikat, v pritožbi tudi sicer podana povsem pavšalno in brez podkrepitve s kakršnimkoli dokazom, na enak način pa je bil podan tudi s tem povezan tožbeni očitek.

22. Tožnika dalje uveljavljata, da je prvostopenjska odločba neobrazložena (in nezmožna preizkusa) v delu, ki se nanaša na izrečene posebne prepovedi po prvem odstavku 158. člena ZGO-1. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je upravni organ pri svojem delu dolžan slediti zakonskim določbam in ravnati skladno z njimi. Ker iz drugega odstavka 158. člena ZGO-1 izhaja, da so prepovedi iz prvega odstavka istega člena obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep po določbah od 152. do vključno 155. člena tega zakona, prvostopenjskemu organu po presoji sodišča ni mogoče očitati, da je s tem, ko je takšne prepovedi vključil v izpodbijano odločbo, ob tem pa tudi jasno predstavil zakonske podlage, ki mu vključitev teh prepovedi narekujejo, ravnal nezakonito ali pa odločitev pomanjkljivo obrazložil4. 23. Tožnika uveljavljata še, da je odločitev drugostopenjskega organa pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave. Po 2. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek); upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V tem primeru je tak akt (v bistvenem delu) prvostopenjska odločba, zato sodišče ugovorov, ki se nanašajo na drugostopenjsko odločbo (neustreznost njene obrazložitve in posledično kršitev 14. in 22. člena Ustave RS), v splošnem ni presojalo. Kolikor je toženka izpodbijano odločbo delno dopolnila z drugostopenjsko odločbo, pa sodišče pojasnjuje, da je bil s slednjo dodatno odrejen zgolj ukrep vzpostavitve prejšnjega stanja (dopolnitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe). Pri navedenem inšpekcijskem ukrepu gre za obvezen ukrep, ki ga mora v skladu s 152. členom ZGO-1 inšpektor vselej odrediti v primeru nelegalne gradnje, to pa je toženka v svoji odločbi po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložila, zato tožbenim očitkom o neobrazloženosti (tega dela) drugostopenjske odločbe sodišče ni moglo slediti.

24. Po povedanem sodišče sodi, da tožnika nezakonitosti ali nepravilnosti izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) nista uspela izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

25. Tožnika sta zahtevala, da jima toženka povrne stroške postopka.

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13, 22/14 – odl. US, 19/15 2 Uradni list RS, št. 18/13, 24/13, 26/13, 61/17 – GZ, 61/17 – ZUreP-2 3 Uradni list RS, št. 37/2018 4 Smiselno enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, X Ips 1501/2005 z dne 8. 10. 2009