Jedro

Rok za vložitev tožbe je prekluzivni materialni rok, ki se podaljša samo za poštni tek, sicer pa se ga ne more podaljšati in zaradi njegove zamude tudi ni mogoča vrnitve v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnice z dne 30. 9. 2011 zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dne 29. 9. 2011, ko je bil zadnji dan za oddajo pritožbe, prvič v življenju doživela insulinski šok, saj boleha za sladkorno boleznijo. Ker živi sama, ji tega dne nihče ni mogel pomagati in tako ni bila v stanju na pošti oddati priporočenega ugovora. Zaradi slabega zdravstvenega stanja so jo sorodniki naslednji dan, to je 30. 9. 2011, spravili do zdravnika specialista, ki ji je napisal zdravniško potrdilo. Tisti dan pa je sorodnike prosila tudi za oddajo ugovora. Vse, kar želi, je to, da se ji omogoči obročno odplačevanje dolga. Je brez prihrankov, živi v stanovanju svojega brata in ima pokojnino v višini 445,00 EUR. Tako v nobenem primeru v roku 24 mesecev ne more prihraniti zahtevanih več kot 10.000,00 EUR. Kreditno ni sposobna in ne ve, kako bo denar lahko vrnila. Zaradi tega je prosila za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba se nanaša le na čas odplačila, ne izpodbija pa sklepa glede višine. Prosi za odplačevanje dolga v 24 mesecih glede na to, da njena pokojnina znaša 445,22 EUR mesečno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V 112. členu ZPP, ki se uporablja v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljeno.

Po teh določbah se tako tožba šteje za pravočasno vloženo, če je pristojnemu sodišču vročena ali na njegov naslov oddana priporočeno po pošti, preden se rok izteče. Rok za vložitev tožbe, določen v 252. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma v 72. členu ZDSS-1, je 30 dni.

Iz fotokopije vročilnice, ki jo je sodišče prve stopnje pridobilo pri tožencu je razvidno, da je bila dokončna odločba toženca št. ... z dne 22. 8. 2011, ki je predmet tega spora, tožnici vročena osebno dne 30. 8. 2011 tako, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe, iztekel 29. 9. 2011. To pomeni, da bi bila v konkretnem primeru tožba vložena pravočasno, če bi bila priporočeno oddana na pošto 29. 9. 2011 ali tega dne vročena pristojnemu sodišču. Tožba zoper odločbo toženca št. ... z dne 22. 8. 2011, priporočeno oddana na pošto 30. 9. 2011, je bila nedvomno tudi po stališču pritožbenega sodišča, vložena po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno. Sodišče prve stopnje je tožbo, vloženo po preteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka pravilno v skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP, kot prepozno zavrglo. Prav tako pa je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne pride v poštev vrnitev v prejšnje stanje oziroma, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje nedovoljen.

Institut vrnitve v prejšnje stanje je glede na določbo 116. člena ZPP mogoče uporabiti samo, kadar je stranka prekludirana zaradi zamude kakšnega procesnega roka ali naroka. Rok za vložitev tožbe pa je prekluzivni materialni rok in ne procesni rok. S potekom prekluzivnega materialnega roka preneha oziroma ugasne sama pravica in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev oziroma za pravno varstvo. Prekluzivni materialni rok se podaljša samo za poštni tek, sicer pa se prekluzivnega materialnega roka ne da podaljšati in zaradi njegove zamude ni mogoča vrnitve v prejšnje stanje. Takšno stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot na primer v sklepu opr. št. VIII Ips 49/2000 z dne 10. 10. 2000, v katerem je obširno obrazložilo tudi razloge, zaradi katerih se roki za sodno varstvo pravic, štejejo za prekluzivne materialnopravne roke.

Ker vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prekluzivnega materialnega roka ni dopustno, se takšen predlog na podlagi 1. odstavka 120. člena ZPP že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, kot nedovoljen zavrže, razlogi, ali je šlo za upravičene vzroke za prepozno vložitev tožbe, pa se sploh ne ugotavljajo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče za odločanje o obročnem odplačevanju sporne terjatve oziroma dolga, ni pristojno, pač pa toženec. Zato je odobritev obročnega plačevanja dolga, stvar dogovora med tožnico in tožencem.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.