Jedro

Odvetnik, ki odpre poštni predal, s tem izključi vročanje na sedežu pisarne njemu ali osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da vročevalec ni spoštoval določila 140. in 141. člena ZPP, ker ni poskusil pisanja vročiti pooblaščencu na njegovem sedežu (osebno ali tam zaposlenim).

Sklep s pozivom k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP ne sodi med sodna pisanja, ki se vročajo po določbi 1. odstavka 142. člena ZPP osebno.

Vročitev se šteje za opravljeno, ko je puščeno pisanje v poštnem predalu in ne takrat, ko ga odvetnik ali oseba iz njegove pisarne na pošti iz sodnega predala prevzame.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120907/2012 z dne 23. 8. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka in tožbo kot nepopolno zavrglo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške nasprotne stranke za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe oprlo na določbo 4. odstavka 108. člena ZPP. Tožeča stranka pa nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da dopolnjene tožbe ni vložila pravočasno (v roku iz sklepa z dne 20. 3. 2013).

5. Tožeča stranka polemizira z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ji je bil sklep z dne 20. 3. 2013 vročen 21. 3. 2013. V pritožbi priznava, da ji je Pošta Slovenije v Celju, ki je opravljala vročitev sklepa, tega vložila v poštni predal pooblaščenca, ki ga ima le-ta najetega pri navedeni pošti, dne 21. 3. 2013 ob 13.00 uri. Pooblaščenec je sodno pošiljko prevzel 22. 3. 2013, zato meni, da je 15 dnevni rok za dopolnitev tožbe pričel teči 23. 3. 2013 (2. odstavek 111. člena ZPP) in ne 22. 3. 2013. 6. Iz priložene izdajnice (A 48) izhaja, da je pošta prevzemnika sodne pošiljke seznanila z dejstvom, da je bila le ta vložena v poštni predal 21. 3. 2013. Zato bi moral 15 dnevni rok iz sklepa šteti od vložitve sklepa v poštni predal. 7. Odvetnik, ki odpre poštni predal, s tem izključi vročanje na sedežu pisarne njemu ali osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni (138. člen ZPP). Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo dejstva, da vročevalec ni spoštoval določila 140. in 141. člena ZPP, ker ni poskusil pisanja vročiti pooblaščencu na njegovem sedežu (osebno ali tam zaposlenim).

8. Sklep s pozivom k dopolnitvi tožbe po 108. členu ZPP ne sodi med sodna pisanja, ki se vročajo po določbi 1. odstavka 142. člena ZPP osebno. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da bi bilo treba zaradi drugih razlogov v konkretnem primeru opraviti osebno vročitev sklepa po določbi 2. odstavka 142. člena ZPP. Če bi navedeni sklep sodil v rang sodbe, kot to navaja pritožnik, bi ga kot takega zakonodajalec uvrstil med odločbe po 1. odstavku 142. člena ZPP. Če se pisanje vroča odvetniku, ki ima najet poštni predal, pa ne predstavlja razloga, ki bi terjal večjo previdnost pri vročanju, saj nihče ni dolžan imeti poštnega predala. Če pa ga najame na pošti, mora sam vedeti za posledice vročanja v poštni predal. Vročanje v poštni predal namreč ne sme služiti podaljševanju časa prevzema sodnih pisanj naslovniku pač pa skrajševanju in racionalizaciji načina vročanja. Tisti, ki se je posluži, ne more pričakovati, da bo pri tem bistven čas prevzema. Zato je logično, da se vročitev šteje za opravljeno, ko je puščeno pisanje v poštnem predalu in ne takrat, ko ga odvetnik ali oseba iz njegove pisarne na pošti iz sodnega predala prevzame.(1)

9. V obravnavanem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil sklep z dne 20. 3. 2013, ki se ne vroča osebno, pooblaščencu tožeče stranke vročen 21. 3. 2013 in da je rok za dopolnitev tožbe začel teči 22. 3. 2013 ter se iztekel v petek 5. 4. 2013. Ker je tožeča stranka tožbo poslala priporočeno po pošti dopolnitev tožbe šele v ponedeljek 8. 4. 2013, jo je dopolnila po izteku roka. Ker tudi ni pravočasno predlagala podaljšanja roka, je zato izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožeča stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej Galić: Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom, Pravna praksa, 2010, št. 5, str. 22