Jedro

Avtomobil, ki ga je toženec prodal tožeči stranki, je bil ukraden in zato obremenjen s pravno napako, ki je izključevala pravico tožeče stranke, da ga pridobi v svojo last (2. odst. 121. čl. in 508.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je bil avtomobil, potem ko se je izkazalo, da je ukraden, tožeči stranki zasežen in je s tem prišlo do evikcije, je bila pogodba razdrta po samem zakonu (510. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prodajna pogodba z dne 11.12.1992, ki sta jo sklenila toženec kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec, razdrta in da mora toženec plačati tožeči stranki znesek 2.350.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 421.237,50 SIT. Z navedeno pogodbo je toženec prodal tožeči stranki rabljen avtomobil Mercedes s tem, da se kupnina upošteva pri nabavi novega avtomobila. Izkazalo pa se je, da je prodani avtomobil ukraden. Zato je bil tožeči stranki zasežen. Glede na to je sodišče ugotovilo, da je pogodba na podlagi določbe 510. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih razdrta in mora toženec tožeči stranki vrniti dogovorjeno kupnino.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi ali pa samo sodbo druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo staro za novo in da gre torej za vezan posel. Kupna pogodba za novi avto deli usodo pogodbe za stari avto. Za toženca sta imeli smisel samo obe pogodbi skupaj. Zato bi se moralo sodišče izreči tudi o usodi druge pogodbe. Sodišče ni upoštevalo določbe 133. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožeči stranki očita opustitev skrbnosti pri prevzemu avtomobila. Sklicuje se še na 137. in 129. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da je postala izpolnitev pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena od pravdnih strank. Meni, da če se je razdrla prva pogodba, bi se morala razdreti tudi druga.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za odločitev v tej pravdi je bistvena ugotovitev, da je bil avtomobil, ki ga je toženec prodal tožeči stranki s pogodbo z dne 11.12.1993, ukraden in zaradi tega tožeči stranki zasežen. Glede na taka dejstva tožeča stranka na podlagi navedene pogodbe ni mogla pridobiti lastninske pravice na kupljenem avtomobilu. Kupljeni avtomobil je bil obremenjen s pravno napako, ki je izključevala pravico tožeče stranke, da ga pridobi v svojo last (2. odst. 121. čl. in 508.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je bil avtomobil, potem ko se je izkazalo, da je ukraden, tožeči stranki zasežen in je s tem prišlo do evikcije, je bila pogodba razdrta po samem zakonu (510.čl. ZOR). Posledica razdrte pogodbe pa je, da mora tožena stranka kot prodajalec vrniti tožeči kot kupcu znesek kupnine (2. odst. 132.čl. ZOR). Na podlagi navedenega je odločitev o razdrtju pogodbe in vrnitvi kupnine materialnopravno pravilna.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da sta prodaja starega in nakup novega avtomobila enoten posel. Obe pogodbi sta med seboj povezani, vendar ne tako, da bi bila veljavnost druge odvisna od veljavnosti prve. Nakup novega avtomobila ni obremenjen z nobeno napako, zaradi katere bi bila vprašljiva veljavnost te pogodbe.

Pogodba je tudi v celoti izpolnjena, saj je kupnina plačana in avto izročen kupcu. Ugovor tožene stranke v zvezi s tem je neutemeljen tudi zato, ker kupec tega avtomobila sploh ni toženec, temveč je po podatkih spisa to P. E. iz V.. Edina zveza med obema pogodbama je ta, da je bila kupnina za stari avtomobil po sporazumu med strankama uporabljena za doplačilo kupnine za novi avtomobil. Pogodba za stari avtomobil pa je razdrta iz razlogov, ki niso v nobeni zvezi z drugo pogodbo. Določbe ZOR, na katere se sklicuje revizija, zato ne pridejo v poštev. V zvezi s pogodbo za novi avtomobil ni bil postavljen noben tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločiti. Obstoj te pogodbe pa ne more vplivati na razloge, zaradi katerih je prišlo do razdrtja pogodbe za stari avtomobil. Ni utemeljen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom o vezanem poslu. Razlogi o tem so navedeni v tretjem odstavku na tretji strani sodbe druge stopnje in so pravilni.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).