Jedro

Po izpodbijanem sklepu se opravlja davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, ki so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tek relativnega petletnega zastaralnega roka za izterjavo posamezne obveznosti pred njegovim iztekom (28. 7. 2011) pretrgan z vročitvijo sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2011, ni sporna, zato je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po katerem začne po pretrganju zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je prvostopni organ v ponovnem postopku ugotovil, da dolg tožnika po odpravljenem sklepu z dne 20. 1. 2015 ni bil poplačan in zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 20. 1. 2015 skupaj z zamudnimi obrestmi, stroški davčne izvršbe in stroški za pot izterjevalca znaša 923,47 EUR, in ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, navedenih v izreku. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-977/2015-15 z dne 23. 6. 2016 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Uradoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi in uradnimi podatki - evidenco o davkih ter knjigovodskimi evidencami, ki se vodijo po določbah 60., 62. in 63. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). V zvezi z ugovori o zadržanih zneskih za leto 2006, 2007, 2011 in 2012 pritožbeni organ ugotavlja obveznosti, ki so se pokrivale s presežkom iz naslova dohodnine za leto 2012 (174,55 EUR), odločba št. DT 01-03838 z dne 2. 4. 2013, obveznosti, ki so se pokrivale s presežkom dohodnine za leto 2011 (211,87 EUR), odločba DT 01-03966-1 z dne 30. 3. 2012 in obveznosti, ki so se pokrivale s presežkom iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2006, medtem ko presežek davka za leto 2007 tudi po ugotovitvah pritožbenega organa ni bil izkazan. Na podlagi celotne knjigovodske kartice, ki jo je na poziv predložil prvostopni organ, pritožbeni organ nadalje pojasnjuje porabo oziroma pokrivanje tožnikovega dolga s plačili, ki jih prvostopni organ navaja v obrazložitvi sklepa o davčni izvršbi št. DT 42911-115/2011-7 (12-3201-00) z dne 30. 1. 2012 (dejansko izdanega 30. 1. 2013) v skupnem znesku 3.151,50 EUR. Pri tem poudari, da se z izpodbijanim sklepom izterjujejo zgolj prispevki za socialno varnost, in sicer prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zdravstveno zavarovanje, katerih višina se obrazloženo ugotavlja v nadaljevanju. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na predhodno izdane sklepe, pa pritožbeni organ ugotavlja, da so se plačila, ki jih navaja tožnik, upoštevala in da obveznost po izpodbijanem sklepu ne presega dolgovanega zneska, višji dolg po izpodbijanem sklepu pa je posledica stroškov davčne izvršbe in poti izterjevalca in ne povečanja dolga iz naslova že izvršljivih davčnih obveznosti. Znesek zamudnih obresti je v izpodbijanem sklepu drugačen od zneska po sklepu, ki je bil izdan 30. 1. 2013, ker gre za drugo stanje dolga in ker je bil del zamudnih obresti poplačan s pobotom v letu 2013, hkrati pa so se do izdaje izpodbijanega sklepa od neplačanih obveznosti natekle nadaljnje zamudne obresti. Te se obračunajo skladno s 96. členom ZDavP-2, postopanje prvostopnega organa pa je v ponovnem postopku tudi skladno s 93. členom ZDavP-2 o vrstnem redu poplačila davka.

3. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev preveč izterjanega zneska. Obveznost, ki se nanaša na obdobje od 9. 5. 2006 do 27. 12. 2017, je tožnik že v celoti poplačal. V tem času je bil samostojni podjetnik. Iz tega naslova je presežek davka od dohodka iz dejavnosti znašal vsakokrat po 233,69 EUR. Ker ni imel poravnanih davčnih obveznosti, mu je tožena stranka znesek za vračilo akontacije dohodnine v višini 467,36 EUR pobotala z neporavnanimi obveznostmi. Tožnik jo je pozival k izdaji potrdila o pobotu, vendar ga je tožena stranka z obvestilom z dne 26. 4. 2007 obvestila le o izvedenem pobotu za znesek v višini 233,68 EUR, za preostali znesek 233,69 EUR pa mu obvestila nikoli ni posredovala. Prav tako mu ni odgovorila glede plačila akontacije dohodnine iz denarnega nadomestila v znesku 18,89 EUR, izplačanega po izplačevalcu (Zavodu RS za zaposlovanje, Območna enota v Novem mestu) in glede dohodnine iz plače in regresa za letni dopust, ki jo je plačal A. v Ljubljani v znesku 67,75 EUR.

4. Tožnik je toženko večkrat pozival k predložitvi dokazov o zatrjevani terjatvi, vendar se na pozive v tem smislu ni odzvala. Iz obvestila o knjigovodskem stanju na dan 31. 8. 2007 izhaja dolgovani znesek 1.851,79 EUR, iz opomina pred začetkom izvršbe z dne 8. 10. 2007 znesek 2.148,04 EUR, iz opomina pred davčno izvršbo z dne 15. 2. 2010 pa znaša tožnikov dolg skupaj 3.616,42 EUR, od tega znesek glavnice 2.881,77 EUR in obresti 734,65 EUR. Tožnik je zato opominu ugovarjal, zoper izdane sklepe pa vložil pritožbe, na podlagi katerih so bili sklepi trikrat odpravljeni in zadeve vrnjene v ponovni postopek. Tožnik nadalje pojasnjuje, da je bil v času od 1. 1. 2011 do 19. 1. 2013 za določen čas zaposlen na A. v Ljubljani ter da mu je delodajalec iz plače v navedenem času odtegnil in toženki plačal skupni znesek 3.151,50 EUR. Kot izhaja iz obvestila o izvršenih pobotih z dne 22. 5. 2012, je tožena stranka po uradni dolžnosti izvršila pobot za znesek 211,87 EUR, enako pa je ravnala v skladu z obvestilom z dne 21. 5. 2013 ter izvršila pobot za znesek 162,42 EUR, pri čemer iz tega obvestila ni razvidno, kako je pobotala še razliko do zneska 174,55 EUR v višini 12,42 EUR, ki je bil izvršen na podlagi informativnega izračuna dohodnine za leto 2012. 5. Tožnik zato vztraja, da je toženka nezakonito izterjala več, kot ji je dejansko dolgoval, in sicer z enostranskimi poboti ali pa z davčnimi izvršbami, zlasti pa iz tožnikove plače v času navedene zaposlitve. Tožnik je iz naslova neplačanih prispevkov za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ko je opravljal dejavnost samostojnega podjetnika, toženki dolgoval skupni znesek 2.417,56 EUR, zato ni bila upravičena do izterjanega zneska 4.091,72 EUR. To pomeni, da je od tožnika izterjala 1.674,16 EUR več kot pa je bila upravičena in mu je zato navedeni znesek dolžna vrniti. Vztraja tudi pri ugovoru zastaranja, na katerega doslej ni dobil odgovora. Terjatev je nastala v letih 2006 in 2007, toženka pa je davčno izvršbo začela po preteku petih let od dneva njene zapadlosti in do izterjave tudi zato ni bila upravičena.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih dosedanjih razlogih in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami ugotavlja, da iz obračuna akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 9. 5. 2006 do 31. 12. 2006, ki se nahaja v spisu, izhaja znesek preveč obračunane predhodne akontacije 56.000,00 SIT, torej 233,68 EUR in ne znesek 467,36 EUR, ki ga navaja tožnik. Preplačilo je bilo v davčnem knjigovodstvu upoštevano na način, ki ga je v odločbi že obrazložila. Tožnik tudi ne pojasni, kakšno zvezo bi naj imela zneska 18,89 EUR in 67,75 EUR, ki ju prvič navaja v tožbi. Predmet presoje tudi niso opomini, ki se navajajo v tožbi, tožniku pa je bilo tudi pojasnjeno, katera plačila so se v davčnem knjigovodstvu upoštevala in za pokrivanje katerih davkov so se upoštevala. Podrobneje je bil tudi pojasnjen pobot zneskov 211,87 EUR in 174,55 EUR, ki sta v celoti upoštevana, tožnik pa tudi ne pojasni svojih navedb glede zneskov 162,42 EUR in 12,42 EUR. Kot je bilo pojasnjeno že v odločbi o pritožbi je imel tožnik na koncu leta 2007 iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skupno 1.537,01 EUR neporavnane glavnice in iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje skupno 917,22 EUR neporavnane glavnice. V letu 2008 se je dolg povečal za obveznosti, ki so zapadle v plačilo dne 28. 1. 2008 ter 25. 2. 2008. Edini znesek plačila v letu 2007 je bil iz naslova navedenega presežka 233,68 EUR, od katerega je 143,34 EUR pokrivalo dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (znesek je pokrival dolg izpred 1. 1. 2007). Tožnik nato v nadaljevanju leta 2007, 2008, 2009 in 2010 ni imel nobenih plačil, zato so se tudi natekle zamudne obresti, ter je bil dolžan poravnati tudi te. Prvo plačilo po navedenem znesku v letu 2007 je bilo evidentirano šele dne 8. 7. 2001, tožnik pa kaj drugega tudi ne zatrjuje. Iz navedenih razlogov so njegove navedbe o preveč izterjanih zneskih neutemeljene. Tožnik pa nepravilno ugotavlja tudi skupni znesek plačil, saj bi glede na to, da se z izpodbijanim sklepom terjajo zgolj prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, moral upoštevati le tiste zneske, ki so pokrivali te obveznosti. Od skupno 3.151,50 EUR plačil, ki so v odločbi o pritožbi prikazana v tabeli, je skupno 3.074,19 EUR pokrivalo dolg iz naslova navedenih prispevkov, od presežka 233,68 EUR pa le 143,34 EUR. Od presežka 174,55 EUR se je 12,13 EUR upoštevalo za pokritje prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo. Tožnik je tako v letu 2008, po zapadlosti zadnje glavnice, dolgoval iz naslova predmetnih prispevkov skupno 2.842,04 EUR glavnice (do 30. 9. 2011 so se zamudne obresti v davčnem knjigovodstvu evidentirale, ko so bile plačane), s tem, da se je dolg predhodno že zmanjšal za plačani znesek 143,34 EUR (že omenjeni pobot), kot že omenjeno pa je bil tožnik dolžan poravnati tudi pripadajoče zamudne obresti.

7. Po prejemu odgovora na tožbo tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in stališčih in opozarja, da je odgovor na tožbo prepozen in pavšalen, saj tožeča stranka konkretne višine zamudnih obresti ne navede, ne navede pa tudi obveznosti, ki so se pokrivale s preostankom plačil. Z nadaljnjo vlogo sodišče obvešča, da je zaradi rubeža osebnega avtomobila v šestih mesečnih obrokih poplačal terjatev v višini 923,47 EUR, vendar tožeča stranka kljub celotnemu poplačilu terjatve na predlog tožnika rubeža ni umaknila. Pogojevala ga je namreč z dodatnim plačilom 91,01 EUR, čeprav do tega plačila ni bila upravičena. S tem je tožnika dejansko prisilila k dodatnemu plačilu, ki ga je tožnik tudi izvedel. V zvezi z izvedenim plačilom so tožniku dodatno nastali potni stroški v znesku 33,30 EUR. Navedeno dokazuje tožnikov zahtevek za vračilo preveč plačanega davka z dne 3. 3. 2017. Izvršba se je opravljala za znesek 923,47 EUR in toženka tudi zato do naknadno terjanega zneska v višini 91,01 EUR ni bila upravičena. S svojim ravnanjem je tožniku kršila ustavno zajamčene pravice iz 14., 22 in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. Navedeno utemeljuje povečanje tožbenega zahtevka za znesek 124,31 EUR.

8. Tožena stranka v odgovoru na nadaljnjo vlogo poudarja, da se tožnikove navedbe nanašajo na izvrševanje izpodbijanega sklepa in ne na njegovo pravilnost in zakonitost. Ne glede na to pa dodaja, da iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je potrebno od označenih glavnic v tabeli obračunati in plačati tudi nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 21. 1. 2015 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti.

9. Tožnik se z navedenim ne strinja in dodaja, da odgovor tožene stranke v ničemer ne pojasni naknadno obračunane terjatve v višini 91,01 EUR, ker tek nadaljnjih zamudnih obresti ni bil nikoli dogovorjen, ni pa tudi razviden iz dogovora o obročnem odplačevanju terjatve in listin, ki so bile izdane v zvezi z vpisom in izbrisom rubeža. Z nadaljnjo vlogo pa sodišče obvešča, da je bila v pritožbenem postopku odločba o zavrnitvi vložene zahteve za vračilo preveč plačanega davka v znesku 91,01 EUR in za povračilo potnih stroškov v znesku 33,30 EUR odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločitev sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi razlogom sklepa in odločbe o pritožbi, s katerimi se le-ti delno korigirajo in s katerimi je obširno odgovorjeno na pritožbene navedbe. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, razlogov ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče ugotavlja, da je trditev, o izkazanem presežku iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2007 neskladna s podatki upravnih spisov, tožnik pa k svoji trditvi tudi v upravnem sporu ne predloži nikakršnega dokaza. Zneska v višini 18,89 EUR in 67,75 EUR tožnik prvič navaja šele v tožbi. Ker že iz tožbenih navedb sledi, da gre za plačila iz naslova dohodnine, njihov vpliv na višino z izpodbijanim sklepom terjanih prispevkov za pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ni izkazan. Pokrivanje davčnega dolga s plačili v skupnem znesku 3.151,50 EUR je v odločbi o pritožbi natančno pojasnjeno, pojasnjeno pa je tudi pokrivanje obveznosti s presežkom dohodnine v znesku 233,68 EUR ter s presežki dohodnine za leto 2012 (211,87 EUR) in za leto 2011 (174,55 EUR). Trditev tožnika, da obveznosti, ki so se pokrivale s preostankom navedenih zneskov ni pojasnjena, pa je v nasprotju z razlogi izpodbijane odločbe, v kateri se ugotavlja poraba celotne višine (pre)plačil. 13. Ugovor zastaranja v odločbi o pritožbi obrazloženo in s pravimi razlogi zavrne že tožena stranka. Glede na vsebino tožbenih navedb sodišče v tej zvezi pojasnjuje le, da se po izpodbijanem sklepu opravlja davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, ki so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tek relativnega petletnega zastaralnega roka za izterjavo posamezne obveznosti pred njegovim iztekom (28. 7. 2011) pretrgan z vročitvijo sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2011, ni sporna, zato je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po katerem začne po pretrganju zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

14. Z dodatnimi navedbami, ki se nanašajo na opravo izvršbe na podlagi izpodbijanega sklepa, torej na dejstva, ki so nastala po dnevu izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, tožnik v tem upravnem sporu ne more biti uspešen. Pravilnost in zakonitost akta se namreč presoja na podlagi pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo v času njegove izdaje, zato sodišče navedb v tem delu ni vsebinsko presojalo.

15. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Dokazi so bili izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijanega akta, zato je sodišče v zadevi odločilo na seji na podlagi 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1.