Jedro

Odločitev, da ni zadosti dokazov, da bi bil obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, je mogoče sprejeti le na podlagi predhodnih procesnih dejanj sodišča, torej izvedbe že določenih dokazov, kar je možno tudi pri neposredni obtožnici, vendar le v primeru, kadar so bila pred njeno vložitvijo že opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Pri neposredni obtožnici, tudi neposredni obtožnici oškodovanca kot tožilca, je tako pri reševanju ugovora zoper obtožnico mogoče obtožbo zavreči (ne pa kazenskega postopka ustaviti, ker se le ta niti ni začel) v primeru kadar izvenobravnavni senat ob reševanju ugovora spozna, da je podan kateri od razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom na podlagi določila 4. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku odločil, da se ugovoru zagovornika obdolžene zoper obtožnico oškodovanca kot tožilca z dne 2.4.1996 ugodi in se obtožba ne dopusti, ter se kazenski postopek zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odst. 261. čl. Kazenskega zakonika ustavi, ker ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe. Na podlagi določila 3. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke ter nagrado njenega zagovornika.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o stroških in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, da se kazenski postopek zoper obdolženko ustavi in obtožba ne dopusti iz razloga po 4. točki 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku.

Strinjati se je s pritožnikom, da pri neposredni obtožnici, da gre za neposredno obtožnico, izrecno navaja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, odločitev o ugovoru na podlagi 4. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku ni mogoča. Kadar sklepa senat sodišča prve stopnje o ugovoru zoper obtožnico lahko, če ugotovi, da ni utemeljenega suma, odloči, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek ustavi, le v primeru, kadar se je kazenski postopek tudi že začel, to pomeni, da je bila izdana odločba sodišča, ali pa opravljeno procesno dejanje sodišča, s katerim se kazenski postopek tudi začne. Zato, da je možna ustavitev po 4. točki 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku pa morajo biti seveda s strani sodišča v predhodnem postopku že izvedeni dokazi, na podlagi katerih nato senat ob reševanju ugovora ugotavlja ali je podan utemeljen sum v smeri v obtožnici zatrjevanega kaznivega dejanja. Odločitev, da ni zadosti dokazov, da bi bil obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, je tako mogoče sprejeti le na podlagi predhodnih procesnih dejanj sodišča, torej izvedbe že določenih dokazov, kar je možno tudi pri neposredni obtožnici, vendar le v primeru, kadar so bila pred njeno vložitvijo že opravljena posamezna preiskovalna dejanja. Pri neposredni obtožnici, tudi neposredni obtožnici oškodovanca kot tožilca, je tako pri reševanju ugovora zoper obtožnico mogoče obtožbo zavreči (ne pa kazenskega postopka ustaviti, ker se le ta niti ni začel) v primeru kadar izvenobravnavni senat ob reševanju ugovora spozna, da je podan kateri od razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku. Zavrženje obtožbe je možno tudi, kadar so podane začasne ovire, ki preprečujejo kazenski pregon (2. odst. 277. čl.).

Neposredno obtožnico senat zavrže po 1. odst. 278. čl. Zakona o kazenskem postopku. To določbo lahko uporabi senat tudi kadar odloča o ugovoru zoper obtožnico oškodovanca kot tožilca, čeprav predsednik senata pri predhodni kontroli obtožnice ni našel razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 277. čl. Zakona o kazenskem postopku, da bi na podlagi 271. čl. Zakona o kazenskem postopku zahteval odločitev senata o obtožnici, če senat ob reševanju ugovora ugotovi, da je podan kateri od razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku. Senat sodišča prve stopnje pa je, na kar pravilno opozarja pritožnik, v nasprotju z določbo 4. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku odločil, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek zoper obdolženko ustavi, saj ni nastopila situacija, ki bi uporabo te določbe ob reševanju ugovora zoper obtožnico dovoljevala. Izvenobravnavni senat je pri reševanju ugovora presojal podatke pravdnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. III P 326/96 (prej spis Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. III P 405/92), ter ocenil, da ni podan utemeljen sum v smeri obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Tako je senat sodišča prve stopnje napačno presojal podatke spisa v postopku, ki še ni bil izveden. Odredba predsednika senata za pribavo spisa namreč ne more pomeniti posameznega preiskovalnega dejanja, na podlagi katerega bi senat lahko ocenil, da utemeljen sum ni podan. Pribava spisa v fazi postopka po vložitvi obtožnice, ko še niso izvajani dokazi, lahko tako predstavlja le poizvedbo. Tako tudi ni bilo podlage za presojo, ali je zbranih zadosti dokazov za zaključek, da utemeljen sum ni podan. Pritožnik tako pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, da se kazenski postopek ustavi in obtožba ne dopusti kršilo določilo 4. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku. Ker uporaba te določbe glede na to, da je bila vložena neposredna obtožnica na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni možna, je tako seveda ugotovljena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, na kar pravilno opozarja pritožnik. Ker so tako razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep utemeljeni, je sodišče druge stopnje sklep izvenobravnavnega senata razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Pri ponovnem odločanju, bo moral senat sodišča prve stopnje presoditi ali je podan kateri od razlogov iz 1., 2. ali 3. točke 1. odst. 277. čl. Zakona o kazenskem postopku za zavrženje obtožnice oškodovanca kot tožilca. Če ne bo prišel do takšnega zaključka, pa bo predhodno potrebno pridobiti odločitev Državnega zbora o tem ali dovoli, da se zoper obdolženko začne kazenski postopek. V primeru negativne odločitve bo prav tako potrebno obtožnico zavreči. V primeru, pa da bi bilo dano dovoljenje za začetek kazenskega postopka, pa bo izvenobravnavni senat ob reševanju ugovora moral ponovno presoditi pri vsebinski presoji navedb v ugovoru in podatkov, na katere se opira obtožnica, ali le ti zadostujejo za sklep, da je utemeljen sum podan. V kolikor pa bo prišel do drugačnega zaključka in ugotovil, da je potrebna boljša razjasnitev stanja stvari, da bi bilo sploh mogoče odločiti o utemeljenosti obtožnice, pa bo moral ravnati po določbi 2. odst. 269. čl. Zakona o kazenskem postopku.