Jedro

S t.i. dokončnimi prepovedmi po ZKP je sankcioniran način pridobivanja dokazov in ne njihova vsebina.

Izrek

I. Pritožba obdolženega F.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 16. 2. 2017 obdolženega F.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso. Navedeno je bilo izrečeno v sodbi I K 6085/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožnik sprva 24. 2. 2017 podal "ugovor" na sodbo, ko mu ta z razlogi še ni bila vročena. Vloga je bila zato obravnavana kot obrazložena napoved pritožbe, ki jo je pritožnik sicer podal že na glavni obravnavi dne 16. 2. 2017. Po vročitvi sodbe z razlogi z dne 21. 3. 2017 pa je znotraj pritožbenega roka dne 31. 3. 2017 prispel nov, še širše obrazložen ugovor na sodbo, ki ga je pritožbeno sodišče obravnavalo kot pravočasno pritožbo.

5. V pritožbi sta uveljavljani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je prva obrazložena kot posledica druge. Sodba se namreč po obrazložitvi opira na izpovedbe oškodovanke C.K., priče S.K., ki je dodatno brez odredbe vstopala in preiskovala njegovo stanovanje ter priče L.K., ki so krive, sodnica, ki se je s temi izpovedbami seznanila pa ni bila izločena.

6. S t.i. dokaznimi prepovedmi po ZKP je sankcioniran način pridobivanja dokazov in ne njihova vsebina. Da bi bile izpovedbe zgornjih prič skozi kazenski postopek pridobljene oziroma da bi bile te zaslišane na ustavno pravno ali zakonsko pravno protipraven način ali da bi bile izpovedbe pridobljene na podlagi takšnega dokaza, pritožnik razen s povzetkom zakonskega besedila ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa česa podobnega niti pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo. Posebej velja to tudi za izpovedbo priče S.K., za katero ni podatka, ki bi potrdil pritožbeno navedbo, po kateri je priča dejansko ravnala tako kot sme ravnati le policija po predhodno izpolnjenih zakonskih pogojih in na zapovedan način. Sodba je zato smela biti oprta na izpovedbah oškodovanke C.K. in prič S.K. in L.K., medtem ko predsednica senata v obravnavani zadevi ne bi smela odločati le, če bi bile te izpovedbe predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ki v pritožbeni obrazložitvi ni zatrjevana.

7. Ker je pritožnik uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka obrazložil na način, s katerim je, kot rečeno nasprotoval vsebini dokazov, namesto načinu njihove pridobitve, je pritožbeno sodišče pritožbo preizkusilo še, kot da bi se pritožil tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik namreč v pritožbeni obrazložitvi izpovedbe oškodovanke C.K. ter prič S.K. in L.K. šteje za krive, ker so oškodovanko prijateljice dejansko obiskovale, saj so ji prodajale nepotrebne in škodljive stvari, ker je oškodovanka imela možnost ogrevanja, čeprav k temu ni prispevala v deležih in na način kot je zatrjevala, ker soseda po priimku M. ne obstaja, ker se je oškodovanka po telefonu pogovarjala z njenim odvetnikom, ker ga je z zahtevami po plačilu kurilnega olja izsiljevala, ker ga je omejevala pri vstopanju v stanovanje in pri uporabi interneta. Oškodovanka ima sicer po diagnozi psihiatrinje organsko osebnostno motnjo, zaradi katerega je do svojega vedenja nekritična, je pretirano zaupljiva do mnenja drugih - znancev, kar se izraža v kopičenju predmetov, zdravil, hrane kupljene na razprodajah in kopičenju denarja. Izpovedbe navedenih dveh prič so po pritožbeni obrazložitvi dodatno krive, ker nasprotujejo oškodovankini izpovedbi, medicinski dokumentaciji in ker so v nasprotju same s seboj.

8. S povzeto pritožbeno obrazložitvijo je pritožnik prezrl opis dejanja, v katerem mu kot odločilno dejstvo ni bilo očitano onemogočanje stikov oškodovanke s prijateljicami, temveč (le) omejevanje, kar ni isto, spet pa je bilo to dejstvo iz oškodovankine izpovedbe jasno razvidno. Vsebina stikov je z vidika oškodovankine proste izbire brez pomena, pritožnikova skrb pa je v tej smeri odveč. Vsaj do morebitnega odvzema poslovne sposobnosti oškodovanki in do takrat, ko bi bil sam postavljen za njenega skrbnika. Podobno, čeprav ob nekoliko drugačnem opisu, velja še za oškodovankino uporabo telefona, ko je jasno povedala, na kakšen način ji pritožnik ni pustil, da bi se pogovarjala po telefonu, s čemer je bila v prosti izbiri znova omejena. Oškodovankina izpovedba je jasna tudi glede odklopljenega ogrevanja in tople vode, preprečevanje uporabe drugih grelnih teles pa pritožniku ni bilo očitano.

9. Preostale pritožbene navedbe, v katerih pritožnik opisuje in ocenjuje druga nesoglasja z oškodovanko ter pričo L.K. v zvezi s souporabo hiše, v kateri živita oziroma so do nedavna vsi trije živeli, niso del opisa dejanja, medtem ko po psihiatrinji postavljena diagnoza oškodovankinega duševnega zdravja, te ko predmeta napada ne izključuje. Če že, je diagnoza pomembna z vidika zanesljivosti in verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, kar pa je bilo po razumljivih razlogih sodbe preizkušeno z neposredno oceno sodišča prve stopnje med oškodovankinim izpovedovanjem na glavni obravnavi ter po ugotovljeni skladnosti njene izpovedbe z izpovedbami drugih prič.

10. Posebej je glede skladnosti opozoriti, da sta bila izbijanje telefona iz rok oškodovanke ter odklapljanje elektrike kot izvršitveni ravnanji iz opisa dejanja v sodbi izpuščeni, da po oškodovankini izpovedbi in po izpovedbah drugih prič, oškodovanki ni bilo v celoti onemogočeno, da bi jo prijateljice obiskovale ali da bi se pogovarjala po telefonu ter da sta priči svoje vedenje o zadevi posredovale po tistem, kar jima je pripovedovala oškodovanka in po tistem, kar sta sicer v sorazmerno manjšem obsegu ali v drugem kontekstu sami zaznali. Iz tega vidika v pritožbeni obrazložitvi navajana številna neskladja med oškodovankino izpovedbo in izpovedbama prič ter nasprotja v samih izpovedbah, delujejo zgolj kot deli, ki, če so pravilno umeščeni v celoto, po vsebini bodisi niso v zvezi z odločilnimi dejstvi, kot denimo, kdo je poskrbel za popravilo oljne peči ali so hkrati tako obrobni, da dvomov v odločilna dejstva, kot izhajajo iz posamezne izpovedbe, ne morejo povzročiti. Bistvo pravilne ocene sodišča prve stopnje je, da se oškodovankina izpovedba v celoti ujema z opisanimi pritožnikovimi izvršitvenimi ravnanji, kot izhajajo iz izreka sodbe ter da so ta, kot oškodovankina izpovedba, čeprav v ožjem obsegu, tudi z izpovedbami prič S.K. ter L.K. potrjena.

11. Pritožbeno sodišče je glede na smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo preizkusilo še v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da je bila pritožniku izrečena zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini oziroma dolžini ustrezata teži storjenega kaznivega dejanja in pritožnikovi krivdi. Zato, in ker ni zasledilo novih okoliščin, ki bi bile pritožniku v korist, pritožbeno sodišče v navedeno odločbo ni posegalo.

12. Po obrazloženem, in ker niti pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP niso bile ugotovljene kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega F.K. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica obrazložene odločbe ter pritožnikovih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.