Jedro

Glede na določbo 3. odstavka 44. člena ZDen je za določanje vrednosti podržavljenega zemljišča bistveno, kot kaj je bilo zemljišče ob podržavljenju evidentirano v zemljiškem katastru. Zatrjevane spremembe katastrskih razredov, ki niso bile izvedene v katastru, ne morejo biti podlaga za ugotovitev stanja zemljišč ob podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Žalec z dne 25.3.2002, s katero je ta odločila, da se v korist upravičencev A.A. in B.B. vzpostavi lastninska pravica in posest za vsakega do 1/2 na parceli, št. 15, travnik v izmeri 7828 m2, vl.št... k.o... in na parceli št. 16, travnik do 475/1886-tink, kar predstavlja 475 m2, vl.št... k.o..., namesto delov podržavljenih parcel, št. 3, 4 in 5 k.o... in da je zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Hkrati je bilo odločeno, da se zahteva za denacionalizacijo delov parcel št. 22 v izmeri 2006 m2, 23 v izmeri 5959 m2 in št. 24 v izmeri 1645 m2, vse k.o... zavrne, in da se ustavi postopek za vračilo dela parcele 26 v izmeri 76 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da je pravna podlaga za določanje vrednosti podržavljenega premoženja 44. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da se vrednost kmetijskih zemljišč določi na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) in da je pravna podlaga za ugotavljanje sedanje vrednosti odškodnin za podržavljena kmetijska zemljišča Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Uporabo Odredbe je kot primerno potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, št. 113/93 z dne 6.9.1995 in Ustavno sodišče RS v odločbi, št. U-I-103/97 z dne 9.4.1998. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta upravičenca za podržavljena kmetijska zemljišča prejela denarno odškodnino 380.294 takratnih din, kar preračunano na podlagi prej navedenih predpisov predstavlja 58 % vrednosti podržavljenega premoženja. Da bi bila odškodnina preračunana v nasprotju z navedenimi predpisi, tožnica ne navaja. Po presoji sodišča na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnice na Odlok o hidrosistemu ... ter na Odlok o plačilu prispevka od kg prodanega hmelja. Neutemeljeni in zgolj pavšalni so tudi ugovori, da so bila v postopku pred izdajo prvostopne odločbe kršena temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku - načelo zakonitosti in načelo materialne resnice.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za odločitev o stvari ni pomemben Odlok o hidrosistemu. Stranka v postopku namreč lahko dokazuje drugačno dejansko stanje glede kulture in katastrskega razreda podržavljenih zemljišč, kot izhaja iz uradnih evidenc. Navedeni Odlok je bil podlaga za hidromelioracijo zemljišč, kar je imelo za posledico spremembo katastrskih razredov. Sprememba katastrskih razredov zaradi izvedene hidromelioracije bi morala biti upoštevana pri določitvi vrednosti podržavljenih zemljišč. Če bi bilo to upoštevano, prejeta odškodnina ne bi dosegla 30 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Navaja, da so bila v postopku pred izdajo odločbe kršena načela ZUP - načelo zakonitosti, načelo materialne resnice in načelo proste presoje dokazov. Tožnica ugovarja tudi dejanski ugotovitvi glede upravičencev za denacionalizacijo. Zmotna je ugotovitev, da je upravičenec A.A., ki je bil v času arondacije le fiktivni lastnik. Dejanski lastnik pa je bil od leta 1956 dalje G.G. in sicer na podlagi izročilne pogodbe. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Kot je tožnici pravilo pojasnilo že sodišče prve stopnje se vrednotenje podržavljenega premoženja ter revalorizacija ob podržavljenju danih odškodnin izvaja na podlagi ZDen ter predpisov, izdanih na podlagi ZDen. Pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja pa se upošteva stanje premoženja ob podržavljenju (1. odstavek 44. člena ZDen). Po 3. odstavku 44. člena ZDen se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov ter zemljišč, ki so bila uporabljena za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ugotavlja glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj podržavljenega zemljišča. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljanja zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Zato se stanje zemljišča ob podržavljanju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, ki so povzeti tudi v aktu o podržavljenju. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča Odlok o zgraditvi hidromelioracijskega sistema ne more vplivati na vrednotenje zemljišč. Posledice hidromelioracij in zatrjevane spremembe katastrskih razredov, ki ob podržavljenju niso bile izvedene, ne morejo biti podlaga za ugotovitev stanja zemljišč ob podržavljenju.

Ker je bilo glede na navedeno dejansko stanje glede stanja zemljišč ob podržavljenju pravilno ugotovljeno na podlagi podatkov uradne evidence, in na tej podlagi z uporabo Odloka izračunana vrednost podržavljenih zemljišč, je neutemeljen tožničin ugovor o kršitvi temeljnih načel ZUP.

Neutemeljen je tudi tožničin ugovor glede upravičenca do denacionalizacije. Upravičenec do denacionalizacije je tisti, kateremu je bilo premoženje podržavljeno in na katerega glasi akt o podržavljenju, to pa sta A.A. in B.B. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.