22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B. iz Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 628/2002 z dne 14. 9. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 490/2002 z dne 25. 4. 2002 in z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-03-119/96 z dne 8. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je potrdilo sodbo Upravnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo zoper odločitev Ministrstva za okolje in prostor o izdaji enotnega gradbenega dovoljenja, ki med drugim dovoljuje gradnjo zaščite plinovoda v križanju št. 24 na avtocesti Blagovica – Šentjakob in na zemljišču, ki je v lasti pritožnika. Obe sodišči sta se strinjali, da je bil lokacijski načrt za navedeno avtocesto izdan po uveljavitvi Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/95 – v nadaljevanju ZUDVGA), zato je moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin teči po ZUDVGA in uporaba 15. člena tega zakona oziroma določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ) ni prišla v poštev. Po presoji sodišč se na podlagi osme alineje prvega odstavka 13. člena ZUDVGA šteje za dokaz po prvi alineji 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. – ZGO) tudi izjava investitorja, da je bil izveden postopek sporazumevanja v skladu z 8. členom ZUDVGA, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. Sodišči sta se strinjali, da je investitor predložil zahtevane listine in pritožnik ni navedel ničesar, kar bi kazalo, da njihova vsebina ni resnična. Po stališču Upravnega sodišča iz upravnega spisa tudi izhaja, da je pritožnik prejel pouk o postopku določanja odškodnine in ponudbo za odkup nepremičnin v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZUDVGA. Vrhovno sodišče je pojasnilo tudi, da je v sodbi št. I Up 487/99 z dne 1. 12. 1999 že zavzelo stališče, da v primeru, kot je obravnavani, zadošča, da je razlastitveni postopek uveden in ne končan. Pojasnilo je tudi, da je v enakem primeru Ustavno sodišče v sklepu št. Up 363/02 z dne 13. 3. 2003 že odločilo, da je moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin teči po ZUDVGA in uporaba njegovega 15. člena ni prišla v poštev. Menilo je tudi, da razlastitev ni predmet tega upravnega spora in da v njem zatrjevane neskladnosti določb ZUDVGA ni mogoče obravnavati. Po njegovi presoji Upravno sodišče ni bistveno kršilo postopka, ker ni opravilo glavne obravnave, saj pritožnik te ni izrecno zahteval, svojo odločitev pa je sprejelo le na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.

2.Pritožnik se z odločitvami upravnega organa in sodišč ne strinja. Meni, da kršijo njegove pravice iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23., 25., 33., 67. in 69. člena Ustave. Pojasnjuje, da se sicer izpodbijane odločitve nanašajo na njegovega očeta, vendar naj bi iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhajalo, da je od njegove smrti dne 12. 7. 2003 lastnik spornega zemljišča, zato naj bi kršile njegove pravice. Navaja, da sodišči nista upoštevali, da je zato, ker zavrača določbe ZUDVGA, Upravnemu sodišču predlagal ustno obravnavo. Poudarja, da mu na zemljišču še ni odvzeta lastninska pravica niti posest in tudi plačila zanj ni prejel. Meni, da sta zato sodišči zmotno uporabili osmo alinejo prvega odstavka 13. člena ZUDVGA. Ta zakon naj bi namreč v tretjem odstavku 13. člena zahteval, da je treba za pridobitev nepremičnine izvesti razlastitveni postopek. Za stavbno zemljišče naj bi bilo treba uporabiti tudi Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZSZ). Lokacijski načrt za gradnjo obravnavane avtoceste naj bi bil sprejet skoraj leto dni po uveljavitvi ZUDVGA in njegov 15. člen naj bi bil jasen, vendar naj bi ga sodišči razlagali različno. Meni, da nista upoštevali, da mora biti pred izdajo dovoljenja za gradnjo končan razlastitveni postopek ali odvzeta posest na zemljišču, zato naj bi odločili v neskladju s 14. členom Ustave. S tem naj bi v neskladju s 33. členom Ustave posegli v njegovo lastninsko pravico. Po njegovem mnenju sta sodišči odločili v prid investitorja in naj mu ne bi nudili enakega varstva pravic, kot to zagotavlja 22. člen Ustave. Investitor naj bi bil namreč državna ustanova, zato naj sodišči ne bi bili neodvisni, kot to zahteva 125. člen Ustave, temveč naj bi sodili pod pritiskom in v interesu močnejšega. Navaja, da sta kršili tudi njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zatrjuje, da je investitor predložil sodišču nezakonito oziroma neveljavno izjavo, da je s tožečo stranko opravil postopek sporazumevanja, saj naj bi zemljišče ocenil kot kmetijsko oziroma gozdno in ne kot stavbno, kot to terja ZSZ. Zato naj bi bili odločitvi sodišč v neskladju s 67. členom Ustave. Ker naj sodišči glede razlastitve ne bi upoštevali ZUDVGA in ZSZ, naj bi bili izpodbijani sodbi v neskladju tudi z 69. členom Ustave.

B.

3.Bistveno, kar očita pritožnik sodiščem v tej zadevi, je, da sta zmotno uporabiti osmo alinejo prvega odstavka 13. člena ZUDVGA, ker nista upoštevali, da bi moral biti pred izdajo dovoljenja za gradnjo zoper njega končan razlastitveni postopek oziroma da bi mu morala biti odvzeta posest na zemljišču. Prav tako naj ne bi upoštevali, da investitor v postopku sporazumevanja ni ravnal po ZSZ, ki naj bi terjal vrednotenje njegovega zemljišča kot stavbnega. Spregledali naj bi tudi, da je zaradi nestrinjanja z uporabo določb ZUDVGA predlagal Upravnemu sodišču ustno obravnavo. Takšne njegove navedbe po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe materialnega in procesnega prava, ki same po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.V okviru skladnosti preizkusa izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, sicer Ustavno sodišče preizkuša tudi, ali gre morda za očitno napačno odločitev, ki bi lahko pomenila kršitev te ustavne pravice. Vendar tega izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Ustavno sodišče je že v primeru izdaje enotnega dovoljenja za pripravljalna dela na obravnavani avtocesti, ki so se izvajala na zemljiščih, ki so bila v lasti pritožnikovega pravnega prednika, v sklepu št. Up-363/02 z dne 13. 3. 2003 odločilo, da stališču sodišč, da je bil lokacijski načrt za to avtocesto izdan po uveljavitvi ZUDVGA in je zato moral postopek sporazumevanja o odkupu nepremičnin za njeno gradnjo teči po ZUDVGA ter zato uporaba njegovega 15. člena oziroma določb ZSZ ni prišla v poštev, ni mogoče očitati, da krši 22. člen Ustave. Hkrati je Ustavno sodišče v citiranem sklepu že presodilo, da tega ni mogoče očitati niti stališču sodišč, da se na podlagi osme alineje prvega odstavka 13. člena ZUDVGA šteje za dokaz po prvi alineji 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. – ZGO) tudi izjava investitorja, da je bil izveden postopek sporazumevanja v skladu z 8. členom ZUDVGA, in izdano potrdilo, da je bil uveden postopek razlastitve. Sodišči sta se tudi v obravnavanem postopku izdaje dovoljenja za gradnjo o tem strinjali, zato ne drži zatrjevanje pritožnika, da sta različno razlagali 15. člen ZUDVGA. Tudi v tem postopku je investitor predložil vse zahtevane listine in pritožnik ni navedel ničesar, kar bi kazalo, da njihova vsebina ni resnična. Zgolj s ponavljanjem očitkov svojega pravnega prednika tudi v obravnavanem postopku izdaje dovoljenja za gradnjo zato pritožnik kršitve 22. člena Ustave ni izkazal.

5.Z vidika 22. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja jamstva poštenega postopka pred sodišči, bi bil lahko relevanten le očitek pritožnika, da sodišči nista upoštevali, da je Upravnemu sodišču predlagal ustno obravnavo, ker se ni strinjal z morebitno drugačno razlago določb ZUDVGA, kot jo je v odgovoru na tožbo pojasnil sam. Vendar v obravnavanem primeru za kršitev teh jamstev ne gre. Upravno sodišče mu je izčrpno pojasnilo razloge za uporabo posameznih določb ZUDVGA in odgovorilo tudi, zakaj njegova razlaga teh določb ne pride v poštev. Vrhovno sodišče mu je razumno odgovorilo tudi, da Upravno sodišče ni bistveno kršilo postopek, ker ni opravilo glavne obravnave, saj te pritožnik niti ni izrecno zahteval, sodišče pa je odločilo le na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

6.Pritožnik zatrjuje še kršitev 23., 25. in 33. člena v povezavi s 67. in 69. členom Ustave. Vendar je zoper odločbe, s katerimi se ne strinja, imel pravna sredstva, ki jih je tudi vsa uporabil. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva, kot to smiselno uveljavlja pritožnik. Zgolj to, da sam pravo razume drugače od upravnega organa in sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan