Jedro

Če postavljeni zagovornik iz opravičenih razlogov ne more izvrševati pravic in dolžnosti zagovornika, lahko na podlagi 2. odstavka 72. člena ZKP zahteva razrešitev, ne more pa zagovarjanja prenesti na drugega odvetnika. Izjemoma, če se ne bi mogel iz opravičenih razlogov udeležiti posameznega sodnega opravila, bi v skladu z 2. odstavkom 16. člena Zakona o odvetništvu lahko pooblastil drugega odvetnika za nadomestitev pri tem opravilu, če bi sodišče ocenilo, da to ne bo v škodo obrambe in če obdolženec temu ne bi nasprotoval.

Izrek

Zahteva odvetnika L.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S pravnomočnima sklepoma, navedenima v uvodu tega sklepa, je bil zoper obt. D.R., ki je obtožen kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po 2. odstavku 183. člena, omogočanja uživanja mamil po 2. odstavku 197. člena, posredovanja pri prostituciji po 2. odstavku 186. člena in prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ, podaljšan pripor zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Odvetnik L.P. je zoper ta sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker sta sodišči odločitev o podaljšanju pripora oprli na določbo 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP, čeprav se ta ne sme uporabljati, ker je ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo, Državni zbor pa v danem roku protiustavne določbe ni odpravil. Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker Ustavno sodišče protiustavne določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo, da ni v skladu z ustavo in se zato lahko uporablja.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil odvetnik, ki take pravice ni imel. Po določbah 1. odstavka 421. člena ZKP sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik. Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 70. člena ZKP mora imeti obdolženec, ki je v priporu, zagovornika ves čas, dokler traja pripor. Zagovornika si lahko vzame sam, če pa tega ne stori, mu ga po uradni dolžnosti postavi predsednik okrožnega sodišča. V obravnavanem primeru je 8.1.1998 predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani obt. D.R. postavil za zagovornico M.S., odvetnico iz Ljubljane (l. št. 49), ker je ta dan preiskovalni sodnik istega sodišča po zaslišanju privedenega obtoženca zoper njega odredil pripor, sam pa si zagovornika ni vzel. Za zagovornico po uradni dolžnosti je bila torej postavljena odvetnica M.S., zahtevo za varstvo zakonitosti pa je vložil odvetnik L.P. iz Domžal, čeprav za zagovarjanje ni bil ne postavljen ne pooblaščen. Odvetnik L.P. zato ni bil upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v tej kazenski zadevi, vsled česar jo je vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (2. odstavek 423. člena v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZKP).

Odvetnik L.P. je od samega začetka tega kazenskega postopka v njem izvrševal upravičenja zagovornika in je sodišče to dopuščalo. Tako mu je preiskovalni sodnik že dne 8.1.1998 izrečno kot zagovorniku dovolil neomejeno število razgovorov z obtožencem, pregled in fotokopiranje spisa, dne 9.1.1998 je vložil pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, ki sta jo preiskovalni sodnik in senat obravnavala kot dovoljeno. Vročen mu je bil sklep o preiskavi. Šele 9.2.1998 je postavljena zagovornica pooblastila odvetnika L.P. (l. št. 100), da jo nadomešča pri preiskovalnih dejanjih, ki jih je sodišče opravilo naslednji dan (zaslišanje oškodovanke ter soočenje obdolženca s pričo Z.V.), dne 4.3.1998 pa ga je s substitucijskim pooblastilom (l. št. 150) pooblastila, da v tej kazenski zadevi vloži pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora in ugovor zoper obtožnico ter "nadaljnja dejanja v predmetni kazenski zadevi". Na podlagi teh pooblastil je izključno odvetnik L.P., kot substitut postavljene zagovornice, aktivno sodeloval v tem kazenskem postopku, vlagal pravna sredstva, tudi obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 3.3.1998 pa s soglasjem postavljene zagovornice predložil stroškovnik s predlogom, da se nagrada nakaže na njegov žiro račun, kar je sodišče celo storilo (l.št. 203).

Toda tak splošen in popolen prenos upravičenj postavljenega zagovornika na substituta ni dopusten ne po ZKP ne po Zakonu o odvetništvu. ZKP sploh ne predvideva možnosti, da bi postavljeni zagovornik smel pooblastiti drugega odvetnika za zagovarjanje obdolženca, bodisi pri posameznih sodnih opravilih, bodisi na podlagi splošnega substitucijskega pooblastila za prevzem vseh pravic in dolžnosti zagovornika v konkretni zadevi. Če postavljeni zagovornik iz opravičenih razlogov ne more izvrševati pravic in dolžnosti zagovornika, lahko na podlagi 2. odstavka 72. člena ZKP zahteva razrešitev, ne more pa zagovarjanja prenesti na drugega odvetnika. Izjemoma, če se ne bi mogel iz opravičenih razlogov udeležiti posameznega sodnega opravila, bi v skladu z 2. odstavkom 16. člena Zakona o odvetništvu lahko pooblastil drugega odvetnika za nadomestitev pri tem opravilu, če bi sodišče ocenilo, da to ne bo v škodo obrambe in če obdolženec temu ne bi nasprotoval. V obravnavanem primeru pa ti pogoji niso bili izpolnjeni, oziroma je šlo za nedovoljen splošen prenos vseh pravic in dolžnosti, ki jih ima postavljeni zagovornik na podlagi odločbe sodišča, na drugega odvetnika.