Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do izgube delazmožnosti. Podane zdravstvene težave niso izražene v taki meri, da bi tožnika popolnoma onesposobljale za delo. Ne glede na to, da je bil tožnik v BIH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to še ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti podana tudi upoštevaje ZPIZ-1, po katerem se ugotavlja invalidnost v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodni izvedenec je pojasnil, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, ki je fizično lažje, z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ki je nenormirano in se ne opravlja v podaljšanem delovnem času. Tožnik za delo zidarja ni zmožen, zmožen pa je opravljati drugo delo, ki je ustrezno njegovi izobrazbeni stopnji. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 15. 7. 2010 in št. ... z dne 9. 11. 2009 ter da se pri tožniku ugotovi I. kategorija invalidnosti od 1. 12. 2003 dalje s pravico do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se pri tožniku ugotovi II. kategorija invalidnosti, s tem da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in ima zato pravico do invalidske pokojnine. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

V zvezi z izpodbijano sodbo je tožnik podal predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter pritožbo, s katero sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o modificiranem podrednem zahtevku k 2. točki tožbenega zahtevka in sicer da je pri tožniku od 1. 12. 2003 podana II. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 7. 2009 dalje. Posledično ni popolnoma razjasnilo dejanskega stanja, ki je bistveno za odločanje v predmetni zadevi, torej tudi za odločanje o primarnem tožbenem zahtevku. Svoje odločitve o zavrnitvi zahtevka za odpravo spornih odločb tudi ni obrazložilo, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Podlaga za odločitev ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja specialista kardiologa, na katerega se sklicuje sodišče. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja specialista kardiologa z dne 22. 2. 2013 izhaja, da tožnik ni zmožen opravljati dela v svojem poklicu, niti v polnem, niti v skrajšanem delovnem času. Tožnikova delovna zmožnost za njegov poklic je tako zmanjšana za več kot 50 %. Glede na navedeno specialist kardiolog nikakor ni bil mnenja, da pri tožniku ni podana ne I. in ne II. kategorija invalidnosti, kot to napačno zaključuje sodišče. Sodišče samo tudi ne razpolaga z ustreznim medicinskim znanjem in bi zato moralo slediti navedbam izvedenca ter ugotoviti, da je pri tožniku od 1. 12. 2003 dalje podana II. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, katero mu je tožena stranka dolžna tudi odmeriti. Sodišče nadalje tudi zaključuje, da bi tožnik lahko uveljavljal priznanje pravice do invalidske pokojnine le po tretji alineji 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter nato zaključi, da je tožnik na dan nastanka invalidnosti (1. 12. 2003) dopolnil starost 44 let, 5 mesecev in 8 dni, zaradi česar nima pravice do invalidske pokojnine, saj ne izpolnjuje pogoja starosti. Takšen zaključek sodišča je napačen in neutemeljen. Skladno z ustaljeno sodno prakso (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2012) je potrebno zakonsko določbo glede izpolnitve pogoja starosti razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine tudi invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Tožnik pa je 50 let dopolnil dne 23. 6. 2009. Ker mu rehabilitacija ni zagotovljena, je od 1. 7. 2009 dalje tudi upravičen do invalidske pokojnine. Sodišče bi zato moralo ugoditi 1. točki primarnega tožbenega zahtevka in modificiranemu podrednemu zahtevku k 2. točki tožbenega zahtevka, o katerem s sodbo sploh ni bilo odločeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi popolne ugotovitve dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik podal predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi izdalo sklep opr. št. XII Ps 1850/2010 z dne 10. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zoper navedeni sklep ni bila vložena pritožba, kar pomeni, da je sklep postal pravnomočen.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče v celoti odločilo tako o primarnem, kot tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnik je namreč uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi priznanje pravice do invalidske pokojnine, v podrednem zahtevku pa razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in prav tako priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče glede na modificiran tožbeni zahtevek sicer res ni navajalo datumov od kdaj naprej naj se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma se ga razvrsti v II. kategorijo invalidnosti, vendar pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, ne glede na to, da ni navajalo datumov, od kdaj tožnik uveljavlja pravico, v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o podrednem tožbenem zahtevku so torej neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 7. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 11. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti od 1. 12. 2003 dalje, nima pravice do invalidske pokojnine.

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 16 let, 1 mesec in 13 dni pokojninske dobe, po podatkih bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, ki jih navaja tudi tožena stranka pa je v BIH dopolnil 11 mesecev in 4 dni zavarovalne dobe. Skupna zavarovalna doba tako znaša 17 let, 0 mesecev in 17 dni. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi: - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; - zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tako s pridobitvijo dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, kot tudi s pridobitvijo pisnega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v kraju B., za katero je izvedensko mnenje podal profesor dr. C.C., dr. med., specialist kardiolog. Tako iz mnenj invalidskih komisij, kot tudi iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da ima tožnik aterosklerozo, ki se je pojavila že razmeroma zgodaj v njegovem življenju in je prizadela zlasti koronarne arterije. V aprilu 2003 je bil operiran. Napravili so mu štiri obvode (premostitve). Pooperativni potek je bil gladek, kontrolni EKG kakor tudi rentgenogram prsnih organov sta bila v redu. Na podlagi ultrazvočne preiskave srca je bilo podano mnenje, da gre pri tožniku za ishemično bolezen srca z blago disfunkcijo levega prekata. Pooperativno so bile torej s preiskavami (z ultrazvokom) ugotovljene le blage spremembe na srcu. Kasneje (v mesecu juliju 2011) je zaradi zapore enega od štirih obvodov utrpel infarkt. Funkcijske spremembe po tem infarktu pa so bile majhne. Zdravstveno stanje tožnika je bilo ustrezno razčiščeno. Nenazadnje tožnik v pritožbi niti ne navaja, da bi bile ugotovitve glede njegovega zdravstvenega stanja pomanjkljive oziroma, da bi bila dejstva zmotno ugotovljena. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožniku glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, podana višja kategorija invalidnosti od kategorije, kot jo je ugotovila tožena stranka v predsodnem postopku. Le-ta je namreč tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti od 1. 12. 2003 dalje zaradi posledic bolezni.

V I. kategorijo invalidnosti se skladno s prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti pa se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti je torej odločilen svoj poklic. Skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Iz fotokopije delovne knjižice v spisu izhaja, da je tožnik nekvalificiran delavec. Nazadnje naj bi opravljal delo zidarja, vendar pa v upravnem spisu ni podatkov o tem delu. Iz tožnikovih navedb, podanih na glavni obravnavi pa izhaja, da ima nedokončano osnovno šolo, da je opravil interno izobraževanje za zidarja ter da nima dodatnih znanj in usposobljenosti.

Niti iz mnenj invalidskih komisij niti iz prepričljivega mnenja sodnega izvedenca ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi tožnika popolnoma onesposobljale za delo. Ne glede na to, da je bil tožnik v BIH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, to še ne pomeni, da je I. kategorija invalidnosti podana tudi upoštevaje ZPIZ-1, po katerem se ugotavlja invalidnost v primeru, če je zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sodni izvedenec je v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi v sami dopolnitvi tega mnenja pojasnil, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, ki je fizično lažje z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 7 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ki je nenormirano in se ne opravlja v podaljšanem delovnem času. V dopolnitvi mnenja je nadalje pojasnil, da tožnik za delo zidarja ni zmožen, kar sta nenazadnje ugotovili tudi obe invalidski komisiji, zmožen pa je opravljati drugo delo, ki je ustrezno njegovi izobrazbeni stopnji.

Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča, pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

Glede podrednega tožbenega zahtevka, torej za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik po njegovih navedbah nima niti dokončane osnovne šole. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka ne izhaja, da bi tožnik kot nekvalificirani delavec z nedokončano osnovno šolo potreboval poklicno rehabilitacijo. Tudi, če je tožnik pred nastankom invalidnosti nazadnje opravljal delo zidarja, to še ne pomeni, da se vprašanje poklicne rehabilitacije presoje zgolj glede na delo, ki ga je tožnik nazadnje opravljal. Definicija svojega poklica je širša, pri čemer je ključno v predmetni zadevi, da tožnik formalno nima niti končane osnovne šole, kot izhaja iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi. V primeru tožnika ne gre za poklicno invalidnost, torej da bi bila njegova zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za več kot 50 %. Pogoj za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je, najprej ugotovitev, da je pri zavarovancu podana poklicna invalidnost ter nadalje, ugotovitev ali je za opravljanje drugega dela potrebna poklicna rehabilitacija. Šele na to je odločilen podatek o starosti zavarovanca in s tem ugotavljanje, ali je poklicna rehabilitacija glede na njegovo starost še smiselna. V spornem primeru pa niti ne gre za poklicno invalidnost, kot je bilo to že obrazloženo, niti iz predsodnega niti sodnega postopka ne izhajajo kakršnekoli ugotovitve o potrebnosti poklicne rehabilitacije. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo za presojo sporne zadeve bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Očitno se je tožniku kasneje zdravstveno stanje še dodatno poslabšalo. V tem primeru pa ima možnost, da pri toženi stranki vloži novo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma pravice do invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.