Jedro

Z zahtevo za izredno omilitev kazni ni mogoče zahtevati ponovne presoje obstoja kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo sodišče s pravnomočno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega I.T. za izredno omilitev kazni se zavrne.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000.00 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni I.T. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.2.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.2.2004 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora.

Obsojenčeva zagovornica je dne 24.9.2004 vložila zahtevo za izredno omilitev kazni. Navaja, da obsojenec kazen že prestaja, kljub temu da je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Navedenima vlogama je priložil dokazila, ki naj bi potrjevala njegovo nedolžnost. Poleg tega je zagovornica vložila pritožbo zoper sklep opr. št.... Meni, da bi sodišče, če bi imelo na voljo vsa dokazila, ki jih je obsojenec priložil vloženima izrednima pravnima sredstvoma, obsojenca oprostilo obtožbe ali mu izreklo blažjo sankcijo. Dodaja, da je obsojenec urejena oseba in pred obravnavanim kaznivim dejanjem ni bil kaznovan, očitana kazniva dejanja pa so glede na stanje v državi in velike očitke v gospodarski sferi povsem minornega pomena.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po določilu 417. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Z zahtevo za izredno omilitev kazni ni mogoče zahtevati ponovne presoje obstoja kaznivega dejanja, ki ga je ugotovilo sodišče s pravnomočno sodbo. To izredno pravno sredstvo je namenjeno zgolj ponovni presoji izrečene kazenske sankcije, ob upoštevanju okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe ali sodišče v času izrekanja sodbe zanje ni vedelo. Vložnica zahteve tovrstnih okoliščin ne navaja, temveč se sklicuje zgolj na dokaze, ki jih je priložila zahtevama za obnovo kazenskega postopka in varstvo zakonitosti, in se tičejo dejanskega stanja, ki ga je ugotavljalo sodišče v kazenskem postopku, in s tem obstoja kaznivega dejanja. Tovrstnih okoliščin z zahtevo za izredno omilitev kazni ni mogoče uspešno uveljavljati.

Vrhovno sodišče ob odločanju o zahtevi za izredno omilitev kazni tudi ne presoja primernosti izrečene kazni, na kar meri vložnica z ocenjevanjem teže kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obsojenec, in njegove osebnosti. Sodišče je ob izrekanju kazni vedelo, da je obsojenec do tedaj nekaznovan, zato ta okoliščina glede na stanje ob izrekanju sodbe ni nova in je z zahtevo za izredno omilitev kazni ni mogoče uspešno uveljavljati.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izredno omilitev kazni, zato je zahtevo obsojenčeve zagovornice v skladu s 6. odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

Obsojenec prejema redne dohodke, zato je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.