Jedro

Ugotovitev nezakonitosti pogodbe ne predstavlja ugotovitve o obstoju ali neobstoju določene pravice ali pravnega razmerja.

Ker so bili tožniki člani agrarne skupnosti, ki so s sporazumom o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti prenesli na zgolj določene člane skupnosti (tj. na člane gospodarskega odbora kot organa skupnosti) tudi svoja stvarnopravna upravičenja razpolagati in upravljati s svojimi solastniškimi deleži na nepremičninah, ki so del agrarne skupnosti, ni moč slediti ugovorom, da je prva toženka upravljala s spornimi nepremičninami v nasprotju s predpisi.

Obstoj napotitvenega sklepa razbremenjuje stranke zgolj zahteve po (posebni) utemeljitvi pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ne pa tudi zahteve, da takšno tožbo oziroma njen petit pravilno oblikuje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni: - v prvem odstavku 1. točke izreka (označenem s številko 1.1) tako, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta najemna pogodba z dne 1. 7. 2007, sklenjena med prvo toženko Agrarna skupnost R. kot najemodajalko in drugo toženko S. kot najemnico, in Aneks k tej pogodbi z dne 19. 1. 2009 nezakonita.

- v 2. točki izreka (tj. v stroškovnem delu) tako, da se v prvi vrstici črta beseda „nerazdelno“.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožniki morajo v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti prvi in drugi toženki vsaki 582,72 EUR stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je Okrožno sodišče v Kranju stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (1. točka izreka), da se prvi toženki Agrarna skupnost R. prizna lastnost stranke v tem pravdnem postopku (2. točka izreka), da se dopusti sprememba tožbe z dne 18. 10. 2010 (3. točka izreka) ter da se zavrže tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se najemna pogodba z dne 1. 7. 2007, sklenjena med prvo toženko kot najemodajalko in drugo toženko kot najemnico, in aneks k tej pogodbi z dne 19. 1. 2009 štejeta za pravna posla, ki presegata okvir rednega upravljanja s stvarjo v smislu 67. člena SPZ (4. točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo zahtevek, da sta najemna pogodba z dne 1. 7. 2007, sklenjena med prvo toženko kot najemodajalko in drugo toženko kot najemnico, ter aneks k tej pogodbi z dne 19. 1. 2009 nezakonita, nadalje, da se omenjena najemna pogodba in aneks razveljavita, ter stroškovni zahtevek tožnikov za nerazdelno povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nazadnje je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek, da sta omenjena najemna pogodba in aneks k tej pogodbi nična. Tožnikom je naložilo nerazdelno obveznost povrnitve pravdnih stroškov toženk, in sicer prvi toženki v višini 897,00 EUR, drugi toženki pa v višini 847,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper odločitev iz 4. točke sklepa sodišča prve stopnje ter zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti se iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožujeta skupaj prva dva tožnika in posebej tretja tožnica.

3. Prva dva tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni!) ter ugodi enemu izmed tožbenih zahtevkov, toženkama pa naloži plačilo stroškov postopka z obrestmi. Podredno sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarjata, da pri postavitvi tožbenih zahtevkov nista bila svobodna, temveč vezana na napotilo upravnega organa, kar mora sodišče upoštevati pri odločanju v obravnavani zadevi. Nadalje menita, da sodišče ni pravilno ocenilo vseh dokazov, ki so bili izvedeni v tem postopku, kar je pripeljalo do zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je namreč v obravnavani zadevi zmotno uporabilo določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju ZPVAS),(2) namesto določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen)(3) – kar smiselno izhaja tudi iz sklepa VSL I Cp 335/2010. Prva toženka je sicer res izpeljala postopek ponovne vzpostavitve in se je vpisala v register agrarnih skupnosti, vendar je bilo premoženje, s katerim je razpolagala pred denacionalizacijo, vrnjeno nekdanjim „deležnikom“ po ZDen in ne po ZPVAS. Delna odločba 321-70/91-1 z dne 15. 1. 1994 je v postopku denacionalizacije postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZPVAS, zato se ZPVAS pri premoženju, (ki je predmet najemne pogodbe in s tem posledično tega postopka), vključenem v delno odločbo, ne more uporabljati. Deleži so bili torej vrnjeni dedičem kot solastnikom nepremičnin in ne kot članom agrarne skupnosti. Tako so solastniki premoženja postali posamezniki in ne agrarna skupnost (kot bi to bilo bilo v primeru, da bi se postopek vračanja nacionaliziranega premoženja izvedel po ZPVAS). Nepremičnine v solastnini ne predstavljajo le pravic članov prve toženke, temveč tudi nekaterih solastnikov, ki niso njeni člani. Zanje pravila prve toženke ne morejo veljati, ker s prvo toženko nimajo urejenih niti vzpostavljenih nobenih razmerij. To pravzaprav velja tudi za prva dva tožnika, ki nikdar nista bila člana prve toženke, saj jima le-ta tega statusa ne priznava, zato tudi ne more zastopati tožnikov, še manj pa je lahko upravljalka njunega premoženja. Tožnika sta po izvedenem vpisu lastninske pravice na njuno ime (ki je postal pravnomočen leta 2006) pisno seznanila toženko s spremembami lastništva nepremičnin ter jo nedvoumno pozvala k ureditvi razmerij, kar pa prva toženka ni bila pripravljena storiti. Tako sta prva dva tožnika istega leta na prvo toženko naslovila prošnjo za včlanitev, na katero kljub ponovnemu pozivu ni bilo odgovora, kar je bilo seveda šteti kot zavrnitev vloge. Izpodbijana sodba ugotavlja, da nobena izmed strank ni oporekala statutu prve toženke. Ker ta tožnikom ne prizna statusa članov, sploh ne morejo ugovarjati statutu. Tudi sicer pa je na obravnavano zadevo treba gledati s širšega vidika, tj. da prva toženka razpolaga s premoženjem tožnikov, kljub njunemu izrecnemu nasprotovanju. Takšnemu samovoljnemu ravnanju pa ni moč nuditi pravnega varstva. Namen prvih dveh tožnikov ni nasprotovanje prireditvi, ampak ureditev solastniških in obligacijskih razmerij, ki izhajajo iz takšnih razmerij. Pri tem je vseeno, ali druga toženka uporablja najete nepremičnine „zgolj“ v zimskih mesecih. Tožnika se tudi ne strinjata, da se učinki najemne pogodbe raztezajo zgolj na čas trajanja prireditve (smučarskih skokov). Kaj takšnega namreč iz pogodbe ne izhaja. Nepravilna je tudi ugotovitev, da predstavlja sklenitev najemne pogodbe zgolj posel rednega upravljanja ter da s sklenitvijo predmetne najemne pogodbe ni bila spremenjena raba zemljišč. O tem bi moralo sodišče prve stopnje tožnika vsaj zaslišati. Prva toženka, ki upravlja s solastnino tožnikov v nasprotju z njunimi izrecnimi željami, s tem nasprotuje morali in prisilnim predpisom. Eden izmed tožnikov tudi vse od vpisa lastništva na njegovo ime do danes ni prejel nobenih finančnih sredstev iz naslova upravljanja z nepremičninami. Četudi bi prva toženka lahko imela obligacijsko – razpolagalno sposobnost, pa bi do takšnega upravljanja lahko prišla zgolj ob 100-odstotnem soglasju vseh lastnikov in še to po postopku, predvidenem v Statutu (sklic občnega zbora), do česar v konkretnem primeru ni prišlo. Priglašata stroške s pritožbo.

4. Tretja tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru predlaga, da toženkama naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z obrestmi. Opozarja, da sodišče prve stopnje na 10. strani izpodbijane sodbe zmotno ugotavlja kot nesporno dejstvo, da so bile tožnikom sporne nepremičnine vrnjene v postopku denacionalizacije z odločbo 321-70/91-1 z dne 15. 1. 1994 na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja (ZPVAS) kot članom Agrarne skupnosti R. oziroma njenim dedičem. Navedena odločba je bila namreč izdana na podlagi Zakona denacionalizaciji, ki med upravičenci v 3. členu navaja tudi fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o agrarni skupnosti. ZPVAS v času pravnomočnosti delne odločbe sploh še ni veljal. V posledici takšne zmotne dejanske ugotovitve je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi zmotno štelo, da gre za med strankama nesporno dejstvo, zaradi česar predstavlja izpodbijana sodba za tožnico sodbo presenečenja. V tem delu pa je sodišče po mnenju tožnice zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da ZPVAS, na podlagi katerega je bila ponovno vzpostavljena Agrarna skupnost R., nikjer ne določa retroaktivne veljave ter ne daje podlage za poseganje v že pridobljene pravice lastnikov oziroma solastniških deležev nepremičnin. V zvezi z zatrjevanim stališčem, da je v obravnavani zadevi zahtevek treba presojati na podlagi ZDen in ne ZPVAS, se sklicuje na odločbe I Cp 3719/2205 in U-I-324/94 ter Up-217/03-11. Posledično je tudi nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da se za upravljanje nepremičnin tožeče stranke uporabljajo pravila ZPVAS. Določba 11. člena namreč predpisuje, da lahko člani agrarne skupnosti nepremičnine, ki so predmet premoženjskih pravic po tem zakonu, izkoriščajo le v skladu s predpisi, ki takšno izkoriščanje urejajo, in skladno s svojimi pravili. Določba 11. člena ZPVAS se torej uporablja zgolj za tiste nepremičnine, ki so bile vrnjene na podlagi ZPVAS, in nikakor ne tiste, ki so bile vrnjene na podlagi kakšnega drugega zakona. Z vrnitvijo nepremičnin po ZDen je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, za katerega med solastniki veljajo zgolj pravila SPZ, pred tem pa ZTLR. Glede na pojasnjeno je tudi zmoten zaključek sodišča, da je prva toženka sklenila najemno pogodbo ali aneks k tej pogodbi kot pooblaščenka lastnikov (sodba stran 13), na podlagi ZPVAS in statuta, saj se, kot je že bilo navedeno, za upravljanje teh nepremičnin ne uporabljajo določbe ZPVAS in seveda posledično tudi ne določbe statuta prve toženke. Ta bi lahko sklenila pogodbo v imenu in za račun tožnikov le, če bi jo ti v skladu z OZ za to izrecno pooblastili. Tega pa tožniki nikoli niso storili. Tožniki tudi nikoli niso odobrili najemne pogodbe oziroma aneksa, temveč vse skozi opozarjajo na nezakonito ravnanje prve toženke. Še več, tretja tožnica sploh ni članica prve toženke. Poudarja, da sta s sklenitvijo najemne pogodbe ravnali v nasprotju s predpisi obe toženki. Opozarja pa tudi na nerazumljivost izreka, saj je sodišče točke sodbe oblikovalo drugače, kot je bil postavljen zahtevek. Iz izreka izhaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov (1.3) ter nato tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe (1.3), kar pa je nelogično (tožniki so spremenili tožbo tako, da je ta imela štiri točke, pri čemer je bil podredni zahtevek postavljen k točki 3.a, v 4. točki pa je bil vsebovan stroškovni zahtevek). Priglaša stroške s pritožbo.

5. Toženki odgovarjata na vročeni pritožbi in predlagata, da ju sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Prva toženka navaja, da ne drži, da tožnikom ne bi priznavala položaja članov, da naj ne bi bila pripravljena urediti razmerij ter da naj pritožniki ne bi bili udeleženi pri delitvi finančnih sredstev. Gre sicer za nedovoljene pritožbene novote, ki pa so tudi neresnične. Pritožniki so člani v skladu z določbo 1. odstavka 5. člena Statuta in lahko v skladu z določbami Statuta v okviru svojih deležev uveljavljajo svoje članske pravice in obveznosti, pripadajoča finančna sredstva pa so pritožniki, kljub rezerviranim finančnim sredstvom, izrecno zavrnili. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Druga toženka opozarja, da tožniki neutemeljeno uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj bi sodišče zmotno ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine vrnjene tožnikom v postopku denacionalizacije na podlagi ZPVAS. Sodišče namreč takšnega dejstva ni ugotavljalo v okviru dokaznega postopka, saj tožniki tega dejstva niso prerekali in je zato sodišče pravilno štelo to dejstvo med strankama za nesporno (214. člen ZPP), zato do očitane kršitve sploh ni moglo priti. Četudi bi bilo stališče sodišča druge stopnje drugačno, pa meni, da navedeno dejstvo v obravnavani zadevi sploh ni odločilno, saj je glede upravljanja spornih nepremičnin v vsakem primeru treba uporabiti določbe ZPVAS. ZDen in ZPVAS sta namreč konkurirajoča zakona le glede vprašanja vračanja in dedovanja nacionaliziranega premoženja, ne pa glede pravnega položaja vrnjenega premoženja (upravljanja z vrnjenim premoženjem). Pri primerjavi pravnega položaja denacionaliziranega nepremičnega premoženja gre za identično dejansko in pravno stanje (solastnina denacionalizacijskih upravičencev), zato načelo pravne države zahteva, da se, ne glede na pravno podlago vrnitve premoženja, uporabljajo glede kasnejšega pravnega položaja nacionaliziranega premoženja (upravljanja s stvarjo) iste določbe, to je specialnejše določbe ZPVAS. Priglaša stroške s pritožbo.

8. Sodišče druge stopnje navedb prvega tožnika v vlogi z dne 18. 8. 2011 ni upoštevalo, saj jo je prvi tožnik vložil po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki teče od vročitve izpodbijane sodbe (tj. od 3. 1. 2011).

9. Pritožbi nista utemeljeni.

10. Glede na to, da pritožbi tožnikov ponujata istovrstne argumente za nepravilnost izpodbijane odločitve, ju bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju obravnavalo skupaj.

O pritožbah zoper sklep:

11. Sodišče druge stopnje se prvenstveno pridružuje razlogom izpodbijanega sklepa glede nedovoljenosti zahtevka za ugotovitev, da se štejeta najemna pogodba, sklenjena med toženima strankama dne 1. 7. 2007, in aneks k takšni pogodbi, sklenjen 19. 1. 2009, za pravna posla, ki presegata okvire rednega upravljanja. Kljub izrecnemu izpodbijanju odločitve sodišča prve stopnje v tem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, namreč tožniki v obravnavanih pritožbah ne podajajo konkretiziranih razlogov za njegovo nepravilnost. Sodišče druge stopnje pa tudi sicer pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da predstavlja ugotovitev, da se določena pogodba šteje za posel rednega ali izrednega upravljanja, zaključek o spornem dejstvu, ne pa o obstoju pravice ali pravnega razmerja oziroma o pristnosti ali nepristnosti določene listine, zato že ob upoštevanju prvega odstavka 181. člena ZPP takšen ugotovitveni zahtevek ni dovoljen.

12. Na navedeno ne vpliva niti dejstvo, da je bila tožeča stranka glede nepremičnine parc. št. 1327/1, vpisana v vl. št. 723, k.o. x., napotena na pravdo s strani upravnega organa, in sicer zato, da bo okrajno sodišče „odločilo o predhodnem vprašanju, ali sta pogodba, sklenjena med Agrarno skupnostjo R. in S. z dne 1. 7. 2007, s katero je Agrarna skupnost R. S. oddala v najem zemljišče, objekte in naprave na parc. št. 1327/1, vpisane v vl. št. 723, k.o. x., in aneks k pogodbi z dne 19. 1. 2009, zakonita in ali se pravice, ki izhajajo iz navedene pogodbe in aneksa, štejejo za posle rednega upravljanja nepremičnin, oziroma, ali se štejejo za pravni posel, ki presega okvire rednega upravljanja.“ Prvenstveno seveda zato, ker se takšna napotitev nanaša zgolj na del vtoževanega zahtevka (tj. zgolj na nepremičnino parc. št. 1327/1, vpisano v vl. št. 723, k.o. x.), pomembneje pa zato, ker obstoj napotitvenega sklepa razbremenjuje stranke zgolj zahteve po (posebni) utemeljitvi pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ne pa tudi zahteve, da takšno tožbo oziroma njen petit pravilno oblikuje. Takšno stališče je v sodni praksi ustaljeno. Ker torej sodišče druge stopnje tudi v okviru uradnega preizkusa sklepa sodišča prve stopnje v 4. točki izreka ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi v tem delu kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo:

13. Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi razlogom izpodbijane sodbe glede neutemeljenosti zahtevka za izpodbijanje navedene pogodbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu namreč pravilno pojasnilo, da je zahtevek nesklepčen, saj tožeča stranka v postopku sploh ni zatrjevala okoliščin iz 94. člena OZ, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati pravni posel med strankama. Ker tožeča stranka v obravnavanih pritožbah tudi ne ponuja razlogov, s katerimi bi izpodbijala pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu, jo je sodišče druge stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Nepravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti najemne pogodbe, sklenjene med toženima strankama. Takšna ugotovitvena tožba je namreč glede na vsebino 181. člena ZPP nedovoljena, saj ugotovitev nezakonitosti pogodbe ne predstavlja ugotovitve o obstoju ali neobstoju določene pravice ali pravnega razmerja.(4) Ker torej za presojo tožbe v tem delu niso izpolnjene vse procesne predpostavke, je sodišče druge stopnje pritožbama tožnikov v tem delu ugodilo in po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v prvem odstavku 1. točke izreka, označenem s številko 1.1., tako, da je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta najemna pogodba z dne 1. 7. 2007 med prvo toženko kot najemodajalko in drugo toženko kot najemnico in aneks k tej pogodbi z dne 19. 1. 2009 nezakonita, zavrglo (5. alineja 358. člena ZPP). Takšna odločitev je namreč za tožečo stranko ugodnejša. 15. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe med toženkama (v okviru katerega je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo ugotavljanje morebitne neobstoječnosti takšne pogodbe na podlagi trditev o neupravičenem zastopanju tožnikov kot solastnikov nepremičnin, ki so njen predmet, pri njenem sklepanju) pa sicer tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokazno listino, tj. odločbo upravnega organa o vrnitvi nacionaliziranega premoženja, ki jo je tožeča stranka predlagala v dokaz dejstva, da je bila tožeči stranki sporna nepremičnina vrnjena po določbah ZDen in ne ZPVAS. Iz navedene listine namreč dejansko izhaja, da je bila sporna nepremičnina vrnjena tožeči stranki v denacionalizacijskem postopku, in ne v postopku, ki ga ZPVAS predvideva za vračanje premoženja v primerih ponovne vzpostavite agrarnih skupnosti. Vendar takšno zmotno ugotovljeno dejstvo ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, saj v obravnavni zadevi ne predstavlja pravno pomembnega dejstva.

16. Za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka je namreč odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so tožniki člani prve toženke, ter ugotovitev, da so kot takšni sprejeli statut, ki med drugim vsebuje njihovo pooblastilo zgolj določenim članom agrarne skupnosti, tj. tistim, ki tvorijo gospodarski odbor, da v njihovem imenu razpolagajo z nepremičninami, vključenimi v agrarno skupnost, med drugim tudi tako, da v imenu članov agrarne skupnosti takšne nepremičnine oddajajo v najem. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila agrarna skupnost ustanovljena na zakonsko predpisan način tako, da je statut in druge akte skupnosti (med drugim članski imenik – navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena ZPP z vpogledom v listino v prilogi B3 sodnega spisa, glede katere so imele stranke tekom postopka možnost obravnavanja) overilo sodišče in pri tem preverilo njihovo skladnost z zakonom in ustavo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz zapisnika oziroma potrdila v prilogi B3 sodnega spisa (enako listina v prilogi B10) izhaja, da je sodišče overilo sporazum, članski imenik in pravila prve toženke med drugim na podlagi predloženega članskega imenika in dokazov, da člani agrarne skupnosti izpolnjujejo pogoje po ZPVAS za članstvo v agrarni skupnosti, da je bila njihova identifikacija opravljena na Sekretariatu za gospodarstvo in negospodarstvo SO Jesenice z osebnimi izkaznicami in potrdili o državljanstvu ter da sta pooblaščenca prve toženke za namen overitve predložila tudi članski imenik prejšnje agrarne skupnosti oziroma register deležnih pravic z dne 3. 2. 1920 ter pravila ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ki jih je sprejel občni zbor te skupnosti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da statut prve toženke določa, da so v skupnost včlanjeni člani, ti pa so po stanju zemljiške knjige lastniki parc. št. 1327/1, vpisani pri vl. št. 723, k.o. x. (torej sporne nepremičnine). Ker omenjen zapisnik oziroma potrdilo sodišča predstavlja javno listino, za katero velja izpodbojna domneva o resničnosti dejstev, ki se v njej potrjujejo (224. člen ZPP), sodišče druge stopnje ob odsotnosti konkretiziranih ugovorov tožnikov glede obstoja njihovega članstva v a. s. P.-R. ne more slediti očitku zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu. Tožniki namreč nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so člani agrarne skupnosti, z golim zatrjevanjem nasprotnega, takšnega ugovora pa ne konkretizirajo niti z izpodbijanjem pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o skladnosti aktov prve toženke z zakonom, niti z navajanjem drugih okoliščin (ter predlaganjem dokazov za takšne trditve), ki bi izpodbijale ali celo izključevale tako ugotovljeno dejstvo. Ravno nasprotno – sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje na določbe Statuta prve toženke celo sklicevala.

17. Ker so bili torej tožniki člani agrarne skupnosti, ki so s sporazumom o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti prenesli na zgolj določene člane skupnosti (tj. na člane gospodarskega odbora kot organa skupnosti) tudi svoja stvarnopravna upravičenja razpolagati in upravljati s svojimi solastniškimi deleži na nepremičninah, ki so del agrarne skupnosti, ni moč slediti ugovorom tožeče stranke, da je prva toženka upravljala s spornimi nepremičninami v nasprotju s predpisi. Določbe SPZ so sicer res kogentne narave, zaradi česar jih z obligacijskopravno pogodbo (kar predstavlja sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti) ni mogoče obiti. To pa seveda ne izključuje možnosti, da podpisniki takšnega sporazuma (ki ima elemente civilne skupnosti) ne morejo prenesti svojih materialnopravnih upravičenj z enostranskim pravnim poslom zgolj na nekatere člane skupnosti. Navedeno je razvidno tudi iz sporazuma o ustanovitvi Agrarne skupnosti R., v katerem je vsebovano pooblastilo članov agrarne skupnosti gospodarskemu odboru (ki ga sestavljajo zgolj nekateri izmed članov agrarne skupnosti), da med drugim odločajo o oddaji v zakup glede nepremičnin, ki so vključene oziroma katerih (so)lastniki so vključeni/včlanjeni v agrarno skupnost. Iz pojasnjenega razloga na veljavnost takšnega upravljanja (sklepanja pravnih poslov zakupa) v konkretnem primeru ne vpliva dejstvo, da agrarna skupnost nima pravne subjektivitete. Tožniki namreč pooblastila niso dali agrarni skupnosti, saj le-ta ne more samostojno prevzemati pravic in obveznosti v pravnem prometu, temveč zgolj določenimi članom agrarne skupnosti, ki tvorijo njen gospodarski odbor. Pritožbeno navajanje tretje tožnice, da nikdar ni pooblastila prve toženke za razpolaganje s svojimi nepremičninami, je posledično točno, a glede na zgoraj pojasnjeno pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju pooblastila članov prve toženke članom gospodarskega odbora za sklepanje pogodb o najemu oziroma zakupu v konkretnem primeru ni odločilno.

18. Tretja tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker je – smiselno – sodišče v točki 1.3 izreka izpodbijane sodbe odločilo o zavrnitvi stroškovnega zahtevka, še preden je odločilo o podrednem zahtevku, da je najemna pogodba nična (odločitev o tem zahtevku je v izpodbijani sodbi ravno tako označena s točko 1.3). Glede na to, da je sodišče s sodbo zavrnilo vse postavljene zahtevke, namreč takšno oblikovanje izpodbijanega izreka ne vpliva na njegovo razumljivost, prav tako pa tudi ne na njegovo pravilnost. 19. Do preostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopenj ni opredeljevalo, saj, glede na predhodno pojasnjeno za odločitev niso bile bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe glede glavne stvari – razen v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti sporne najemne pogodbe in aneksa k njej – ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu (tj. v drugem, tretjem in četrtem odstavku 1. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

O stroškovni odločitvi:

21. Deloma pa je pritožbama tožnikov ugodilo tudi v stroškovnem delu. Obveznost tožeče stranke za povračilo stroškov je namreč deljiva, in ne solidarna, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Solidarnost mora biti izrecno predpisana ali dogovorjena, kar za stroškovno obveznost v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, saj v primerih, ko je zavezanka za povračilo stroškov tožeča stranka, ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 161. člena ZPP, ki predpisuje solidarno zavezo sospornikov za povračilo stroškov v primeru, ko obstaja njihova solidarna zaveza glede glavne stvari. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v 2. točki izreka po uradni dolžnosti (iz razloga zmotne uporabe materialnega prava) spremenilo tako, da je v prvi vrstici črtalo besedo „nerazdelno“ (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Navedeno na odločitev o stroških pritožbenega postopka ni vplivalo, saj gre za stransko terjatev, od katere ni odvisen končni uspeh strank v pravdi (39. člen ZPP). Ta se ni spremenil kljub spremembi izpodbijane odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe v odločitev o zavrženju tožbe v tem delu. Ker torej tožniki s pritožbama zoper sklep v izpodbijanem delu ter zoper odločitev o glavni stvari niso uspeli, morajo svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami, prvi in drugi toženki pa morajo povrniti stroške, ki so jima nastali z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Le-te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)(5) na podlagi priglašenih stroškovnih postavk. Prvi toženki je tako priznalo 465,60 EUR nagrade za postopek v zvezi z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR iz naslova plačila poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 97,12 EUR iz naslova DDV od vsote predhodno navedenih zneskov. Skupaj je tako prvi toženki prisodilo 582,72 EUR pritožbenih stroškov. Drugi toženki je glede na enake priglašene stroškovne postavke priznalo enak znesek, ni pa ji prisodilo povračila sodne takse za odgovor na pritožbo, saj plačilo le-te v sodnem spisu ni izkazano. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na določbi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ),(6) glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. (1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 5/1994 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 27/1991 in nasl..

(4) Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 156. (5) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl..

(6) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..