Jedro

Ker v času storitve dejanja, t.j. novembra 1950, ni več veljal Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije v delu, ki se nanaša na kazniva dejanja zoper obstoj države in njeno ureditev in ki je v 1.odst 99.paragrafa sankcioniral zlorabo ali okvaro državnih znakov, dejanje pa ni imelo zakonskih znakov nobenega od kaznivih dejanj po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ki je za njim pravno urejal kazniva dejanja s temi objekti varstva, bi šlo lahko kvečjemu za prekršek po 2.tč. 1.čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Kazenski zakonik, ki je v 15.poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime v 174.členu med drugim opredelil sramotitev zastav ljudskih republik kot žalitev države in njenih organov in predstavnikov, je namreč začel veljati šele 1.7.1951.

Izrek

Zahtevi obsojenega F.L. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se tega obsojenca, obsojenega A.V. pa po uradni dolžnosti, po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da sta v noči 7. na 8. november 1950 vzela na podstrešnem stopnišču "Hotela N." v I. slovensko zastavo, ki je znak državne oblasti Ljudske Republike Slovenije, katero sta odnesla na cesto, kjer sta se iz nje norčevala, jo vlačila po tleh in nazadnje jo je obsojeni F.L. vrgel v potok N.; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zoper javni red in mir.

Po 98.a. členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojencev proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo z dne 21.11.1950 obsojena F.L. in A.V. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zoper ustavno ureditev države in ju po splošno veljavnem kazenskem pravu obsodilo vsakega na 8 mesecev odvzema prostosti ter nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopanja v znesku 300,00 din. V kazen jima je vštelo že prestani pripor, obsojenemu A.V. od 9. do 11.11.1950, obsojenemu F.L. pa od 8. do 11.11.1950. Okrožno sodišče v Gorici pa je s sodbo z dne 22.1.1951 pritožbi obsojenega F.L. ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ravnanje obsojencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zoper javni red in mir ter ju obsodilo, vsakega na 4 mesece odvzema prostosti. V ostalem pa je odločilo, da ostane prvostopna sodba neizpremenjena.

Zoper to pravnomočno sodbo je na podlagi 559. člena v zvezi s 422. členom ZKP obsojeni F.L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje prekršili kazenski zakon, saj je opisano dejanje vsebovalo le zakonske znake prekrška, ne pa tudi kaznivega dejanja. Sodišči sta kršili Zakon o kazenskem postopku, saj nista ugotovili kazenske odgovornosti, prav tako tudi ne katerega kaznivega dejanja je bil spoznan za krivega, izrek pravnomočne sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ga "oprosti odgovornosti".

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da ima dejanje obsojencev, kakor je opisano v izreku pravnomočne sodbe, le znake prekrška po Zakonu o prekrških zoper javni red in mir. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva obsojenega F.L. za varstvo zakonitosti je utemeljena, glede obsojenega A.V. pa je bilo izpodbijano pravnomočno sodbo treba spremeniti po uradni dolžnosti.

Pritrditi je obsojenemu F.L., ko izpostavlja, da dejanje, za katero je bil obsojen, v času storitve ni bilo predpisano kot kaznivo dejanje. V Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije (KZKJ), katerega pravila so se v času sojenja uporabljala kot splošno veljavno kazensko pravo, so bila kazniva dejanja zoper javni red in mir določena v XV. poglavju, vendar obsojenčevo dejanje nima zakonskih znakov nobenega od kaznivih dejanj iz tega poglavja (paragrafi 154-166). V 1. odstavku 99. paragrafa tega zakonika pa je bilo določeno kaznivo dejanje zlorabe ali okvare državnih znakov, s katerim je bila sankcionirana izvršitev hude nespodobnosti proti kateremukoli znaku državne oblasti, torej tudi zastavi. To kaznivo dejanje je bilo predpisano v XII. poglavju kaznivih dejanj zoper obstoj države in njeno ureditev. Kazniva dejanja s temi objekti varstva je nato pravno uredil Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo - ZKLD (Uradni list DFJ, št. 66/45 in FLRJ, št. 59/46 ter 106/47), ki je veljal do 1.7.1950. Glede na določbi 1. in 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ki je veljal od 25.10.1946 dalje, določbe XII. poglavja KZKJ v času storitve dejanja niso več veljale. V pravnomočni sodbi je dejanje obsojencev pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje zoper javni red in mir, vendar tako kot je opisano, ne vsebuje zakonskih znakov nobenega od kaznivih dejanj po ZKLD niti po kateremkoli drugem takrat veljavnem predpisu. Kvečjemu bi lahko šlo v ravnanju obsojencev za prekršek po 2. točki 1. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS, št. 16/49). Kazenski zakonik, ki je v 15. poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime v 174. členu med ostalim navajal sramotitev zastav ljudskih republik opredelil kot žalitev države in njenih organov in predstavnikov, je stopil v veljavo 1.7.1951, torej že po storitvi dejanja.

Po navedenem se izkaže, da obsojenčevo dejanje v času storitve ni bilo kaznivo dejanje, zaradi česar je bilo treba zahtevi obsojenega F.L. za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 426. členu ZKP ugoditi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeniti ter obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe. Glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojenega F.L., podani tudi v korist obsojenega A.V., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, je ravnalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena in tudi tega obsojenca v skladu z 2. odstavkom 424. člena ZKP po 1. odstavku 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Glede na tak izid postopka o tem izrednem pravnem sredstvu je odločilo še, da po 98.a členu ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka, v obsegu razvidnem iz izreka, bremenijo proračun.