Jedro

Pravica do izjavljanja je kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju ni mogla izjaviti.

Določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad je treba razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa, in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še, če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja. Zgolj sklep etažnih lastnikov o povišanju vplačil v rezervni sklad ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117825/2017 z dne 8. 12. 2017 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi:

1. Tožena stranke je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 73,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 10,44 EUR od 23. 7. 2016 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 24. 9. 2016 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 23. 3. 2017 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 25. 4. 2017 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 25. 5. 2017 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 25. 8. 2017 dalje do plačila, - od 10,44 EUR od 23. 9. 2017 dalje do plačila.

zavrne (II. točka izreka sodbe) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 8 dneh plačati stroške postopka v višini 55,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do izpolnitve obveznosti (III. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je zoper celotno citirano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožena stranka pravočasno odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za spore majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP se namreč sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, smeta izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

7. Tožeča stranka s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje preseglo ugovorne trditve tožene stranke in neupravičeno nadomestilo njeno trditveno podlago, uveljavlja v tem postopku dopusten pritožbeni razlog. S tem prvostopenjskemu sodišču namreč smiselno očita, da je zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (saj je pravica do izjavljanja kršena tudi takrat, ko sodišče odločitev opre na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala in o katerih se zato nobena od njiju tudi ni mogla izjaviti - prim. Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 296).

8. Po presoji pritožbenega sodišča zgornji očitek ni utemeljen. Tožena stranka vtoževanim terjatvam ni nasprotovala zgolj s trditvijo, da sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad ni bil sprejet. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč (ob siceršnjem zatrjevanju, da je na začetku leta 2016 ugotovila, da upravnik zaračunava povečano stopnjo vplačil v rezervni sklad brez ustreznih sklepov etažnih lastnikov) opozorila tudi, da se lahko višja stopnja vplačil v rezervni sklad od določene v podzakonskem predpisu iz 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določi le v okviru načrta vzdrževanja. Ko je torej sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi upoštevaje relevantno materialno pravo presojalo utemeljenost vtoževanih terjatev1 in pri tem ugotovilo, da tožeča stranka (poleg sklepa o povišanju dviga vplačil v rezervni sklad z dne 23. 4. 2013) ni predložila načrta vzdrževanja za stavbo na P. v L., tega ni storilo mimo ugovora tožene stranke. Kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP mu zato ni mogoče očitati.

9. Poleg 119. člena SPZ (in podzakonskega predpisa, na katerega odkazuje tretji odstavek navedenega člena), rezervni sklad urejajo določbe Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), in sicer določbe 41. do 47. člena. Od teh določb se na višino prispevka v rezervni sklad nanaša 41. člen SZ-1, ki v prvem odstavku izrecno določa, da lahko etažni lastniki v načrtu vzdrževanja iz 26. člena istega zakona določijo tudi višji znesek mesečnega vplačila v rezervni sklad, kot je določen s podzakonskim predpisom iz 119. člena SPZ, glede na ocenjeno vrednost vzdrževalnih del in načrt vzdrževanja.

10. Ob takšni normativni ureditvi višine prispevka v rezervni sklad pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da se lahko višji prispevek v rezervni sklad določi le v načrtu vzdrževanja večstanovanjske stavbe iz 26. člena SZ-1, za pravilno, posledično čemur je ne glede na sklep o povišanju višine prispevka z dne 23. 4. 2013 (A6, A7), materialnopravna pravilna tudi izpodbijana odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba določbe o zvišanju prispevka v rezervni sklad razlagati ozko, ker je potrebno upoštevati, da vplačila v rezervni sklad postanejo skupno premoženje vseh etažnih lastnikov zgradbe, da se ta sredstva lahko zbirajo in ne porabijo tudi dalj časa in da jih vplačnik ne more zahtevati nazaj, niti ne ob morebitni odtujitvi svoje etažne lastnine, kar vse so razlogi, da mora biti namen teh sredstev, zlasti še če se vplačujejo v višjem znesku, predviden in ocenjen, kar pa se stori z načrtom vzdrževanja iz 26. člena SZ-12. Pritožbena navedba, da je za ugoditev predmetnemu zahtevku dovolj, da je tožeča stranka izkazala, da so lastniki, katerih solastniški delež presega polovico solastniških deležev na stavbi, sprejeli sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad, je skladno z obrazloženim torej neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je v okviru odločilnih dejstev ugotovilo, da so etažni lastniki stavbe v L. poleg sklepa o povišanju vplačil v rezervni sklad z 0,40 EUR/m² na 0,60 EUR/m²3 (s 75,47 % solastniških deležev dne 24. 4. 2013, ko je zadnja lastnica s podpisom oddala soglasje) sprejeli tudi sklep o sanaciji strehe (A4 in A5), tožeča stranka pa mu v pritožbi smiselno očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni presodilo, da so etažni lastniki stavbe na v L. sprejeli načrt vzdrževanja. Etažni lastniki so se na ta način namreč dogovorili, da morajo povečati vplačila v rezervni sklad stavbe glede na planirano investicijo z zbiranjem sredstev od maja 2013 (prim. navedbe v zadnjem odstavku na 2. strani pritožbe).

12. Z navedenim pritožbenim očitkom se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da tožeča stranka načrta vzdrževanja ni predložila4. Predhodno navedenega sklepa z dne 24. 4. 2013 tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče subsumirati pod 26. člen SZ-1, v katerem je določeno, da za zagotavljanje vzdrževanja večstanovanjske hiše etažni lastniki sprejmejo načrt vzdrževanja za časovno obdobje najmanj enega in največ petih let, ki ga pripravi upravnik (prvi odstavek), in da v načrtu vzdrževanja etažni lastniki določijo vzdrževalna dela, ki se bodo opravila in način zagotavljanja denarnih sredstev z vplačili v rezervni sklad. Iz vsebine sklepa, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč ni razbrati obdobja, za katero naj bi bil sprejet načrt vzdrževanja. Navedba pritožnice, da je bil sklep sprejet na način, da je bil namen etažnih lastnikov jasen, in sicer zbirati denarna sredstva s povišanim prispevkom za obnovo strehe toliko časa, da bo možna realizacija, tega ne more spremeniti. Poleg tega citirana trditev predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo razlike med minimalnim in povišanim prispevkom v rezervni sklad po računih iz julija in septembra 2016 ter marca, aprila, maja, avgusta in septembra 2017. 2 Prim. VSL sodba II Cp 1721/2014 z dne 1. 10. 2014. 3 Katerega so sprejeli z 68,2502 % solastniških deležev. 4 In s tem zavrnilo navedbe tožeče stranke iz 2. vloge z dne 2. 3. 2018, prek katerih je ta smiselno uveljavljala, da je kvaliteto načrta vzdrževanja pripisati sklepu z dne 24. 4. 2013, ki je bil s strani etažnih lastnikov sprejet z več kot 75 % soglasjem po solastniških deležih na stavbi (prim. r. št. 13).