Jedro

Ker je tožena stranka tožnikom zagotovila ustrezno zaposlitev v skladu s 1. odst. 35. člena ZDR v podjetju A. (d.o.o.), je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev upoštevala vse zakonske zahteve. Tožena stranka je skušala omiliti posledic prenehanja delovnega razmerja zaradi ukinitve dejavnosti čiščenja in čuvanja prostorov. Ker je vsem delavcem, ki so opravljali čiščenje, zagotovila ustrezne zaposlitve pri novem delodajalcu, se tožniki ne morejo uspešno sklicevati na določbo 36. d člena ZDR, ki varuje v tem členu navedene kategorije delavcev pred prenehanjam delovnega razmerja. Ta določba varuje delavce le pred izgubo zaposlitve in prehodom v sfero brezposelnosti. Ker je bila tožnikoma ponujena ustrezna zaposlitev, ni pravne podlage za uveljavljanje varstva po 1. odst. 36. d (varstvo invalidov) člena ZDR ter po 4. odst. 36. d člena ZDR, po katerem je pred prenehanjem delovnega razmerja varovana delavka samohranilka z otrokom do dveh let starosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep v.d. direktorja tožene stranke z dne 1.2.1994 ter sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 7.4.1994 v delu, ki se nanaša na tožnika A.A. ter ugotovilo, da mu ni prenehalo delovno razmerje na podlagi predmetnih sklepov, zato ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, mu omogočiti opravljanje dela in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do dneva ponovnega nastopa dela izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemal pri podjetju P. d.o.o. in plačo, ki bi jo v tem času prejemal pri toženi stranki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik v plači do plačila, od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dalje pa vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja od tega dne dalje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, kar zahteva tožnik A.A. drugače, je sodišče zavrnilo (1., 2. in 3. točka izreka sodbe). Zahtevke tožnikov B.B. C.C., D.D. in E.E. pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene (4. točka izreka). Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika A.A. ugodilo, je tudi sklenilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 96.966,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh po izvršbo (5. točka izreka). Ostale tožeče stranke in tožena stranka pa krijejo same svoje stroške postopka (6. in 7. točka izreka). Tožniki B.B., C.C. in D.D. so po svojem pooblaščencu vložili pritožbo le zoper zavrnilni del sodbe (zoper 4. in 6. točko izreka) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom vseh treh tožnikov ter toženo stranko obveže na plačilo nadaljnjih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožniki menijo, da jim ne bi smelo prenehati delovno razmerje pri toženi stranki zaradi trajno operativnih razlogov, zato, ker je bila tožnica D.D. v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev samohranilka, ostala dva tožnika pa invalida III. kategorije. Sicer pa tudi, če to ne bi vzdržalo, tožnikom po mnenju pritožbe ni moglo prenehati delovno razmerje do pravnomočnosti sodbe, s pričo izrecne odločitve tožene stranke v 2. točki izreka dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, kjer se navaja "po pravnomočnosti sklepa bo delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi prevzema v podjetje P. d.o.o.". Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo tudi pravilne materialnopravne zaključke. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da so bili vsi trije tožniki pravilno opredeljeni za trajno presežne delavce na podlagi temeljnega kriterija delovne uspešnosti. V okviru pograma razreševanja presežnih delavcev pa so bile vsem trem tožnikom ponudene ustrezne zaposlitve tako kot, da do prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnih presežnih delavcev sploh ni prišlo. V okviru programa razreševanja presežnih delavcev delodajalec lahko v skladu s 1. odst. 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot ukrep za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja delavcem, katerih delo je postalo nepotrebno, zagotovi oz. ponudi ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. V takem primeru delodajalec tudi ni dolžan delavcu izplačati odpravnine, ki sicer pripada delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega prenehanja potreb po njihovem delu v skladu s 3. odst. 36. f člena ZDR. Če delavec odkloni ponujeno zaposlitev pri drugem delodajalcu mu preneha delovno razmerje po 11. točki 1. odst. 100. člena ZDR in sicer v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožena stranka tožnikom zagotovila ustrezno zaposlitev v skladu s 1. odst. 35. člena ZDR v podjetju P. d.o.o., je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev upoštevala vse zakonske zahteve. Zato ne drži očitek pritožbe, da tožena stranka ni skušala omiliti posledic prenehanja delovnega razmerja večjega števila trajno presežnih delavcev zaradi ukinitve dejavnosti čiščenja in čuvanja prostorov. Dejstvo je, da je vsem delavcem, ki so opravljali pri toženi stranki čiščenje, zagotovila ustrezne zaposlitve pri novem delodajalcu. Glede na to se tožniki tudi ne morejo uspešno sklicevati na določbo 36. d člena ZDR, ki varuje v tem členu navedene kategorije delavcev pred prenehanjam delovnega razmerja. Ta določba varuje delavce le pred izgubo zaposlitve in prehodom v sfero brezposelnosti. Po 1. odst. citirane določbe delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino in mu ni zagotovljeno delovno razmerje za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu, ne sme prenehati delovno razmerje brez njegovega pisnega soglasja. Ker je bila v obravnavanem primeru tožnikoma ponujena ustrezna zaposlitev, ni pravne podlage za uveljavljanje varstva po 1. odst. 36. d člena ZDR. Po 4. odst. 36. d člena ZDR pa je pred prenehanjem delovnega razmerja varovana tudi delavka samohranilka z otrokom do dveh let starosti. Tožnica v ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni uveljavljala tega dejstva, na seji delavskega sveta pa je le izpostavila svoj položaj vdove z dvema nepreskrbljenima otrokoma, enim šoloobveznim in drugim v vrtcu, ni pa izrecno trdila, da je otrok star manj kot dve leti. Zato se tudi tožnica v tem postopku ne more uspešno sklicevati na citirano določbo, saj tudi zanjo to varstvo ne velja. Ni pa tudi utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo tožnikom pri toženi stranki prenehati delovno razmerje s pravnomočnostjo glede na to, da je v dokončnih sklepih zapisano: "Po pravnomočnosti sklepa bo delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi prevzema v podjetje P. d.o.o.." Po veljavni delovnopravni zakonodaji delavcu preneha delovno razmerje z vročitvijo dokončne odločitve oz. s potekom določenega roka, ki tudi teče od vročitve dokončne odločitve. Le v primeru, če je delavec spoznan za invalida I. kategorije, mu lahko po 1. točki 1. odst. 76. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) preneha delovno razmerje šele s pravnomočno odločitvijo o ugotovljeni nezmožnosti za delo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča zapis delodajalca v dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja, da tožnikom preneha delovno razmerje s pravnomočnostjo, pravno neupošteven. Upoštevajoč navedeno zakonsko ureditev prenehanja delovnega razmerja v veljavni delovnopravni zakonodaji, je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da bi moralo tožnikom pri toženi stranki prenehati delovno razmerje v skladu z dokončnim sklepom, šele s pravnomočnostjo sklepa, kar naj bi pomenilo s pravnomočnostjo te sodbe. Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožniki v pritožbenem postopku niso bili uspešni, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP- Ur.l. RS št. 26/99) odločilo, da krijejo sami svoje stroške pritožbe.