Jedro

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači za čas varovanja državne meje v zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka. Zavrnilo je zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za čas terenskih vaj in usposabljanj (II. točka izreka) in odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 24,16 % stroškov postopka, tožnik pa toženki 75,84 % (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Meni, da je odločitev vsaj preuranjena, ker bi sodišče prve stopnje moralo presojati naravo posameznih vaj in usposabljanj. Tožnik je bil zaposlen kot vojak za podporo v ... brigadi, ... PEHP. Bil je v poveljstvu čete in skrbel za logistiko. Skupaj s pričo A. A. sta potrdila, da sta bila v vlogi vadbenca in podpore, kar pomeni, da so vaje in usposabljanja imela različno naravo, katere pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Toženka je glede vseh vaj in usposabljanj na splošno trdila, da so izključene iz področja uporabe Direktive in predložila odredbe, tožnik pa, da ne gre za izjemo, pri čemer se je skliceval na sodbo C-742/19 kot tudi C-211/19. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 15/2024 glede vojaških vaj in usposabljanj izhajalo iz stališč in pojasnil SEU. Ker dokazni postopek ni bil izveden glede narave posameznih vaj in usposabljanj, predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je že podala tekom postopka na prvi stopnji in na katere je že prejela odgovor, ter povzema vsebino listin v spisu. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, saj so celotne kategorije vojaških dejavnosti izvezete iz področja uporabe Direktive, tožnik pa bi moral dokazi obstoj izjeme od izjeme. Dokazna ocena je neustrezna, sodišče prve stopnje se do določenih navedb toženke in dokazov ni opredelilo. Ni presojalo, da je suverena pravica vsake države, da operacijo opredeli za bojno. Ni se opredelilo do cilja operacije Odboj ter bistva odrejene pripravljenosti zaradi hitre odzivnosti. Ključna je vsebina sodelovanja in ne poimenovanje. Napačno zaključi, da je šlo le za varovanje policijskega postopka, saj je SV opravljala več aktivnosti. Zmotna je presoja, da se tožnik ni hkrati tudi usposabljal, saj je to pokazal dokazni postopek, sodišče pa ni poklonilo prave teže pričam in listinskim dokazom. Definicija vojaške operacije je strokovni termin vojaške stroke in ne pravni standard, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje, ki tudi ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo definicije toženke (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni upoštevalo pojasnil B. B. in C. C., ki sta strokovnjaka na tem področju. Da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, izhaja tudi iz ukaza in Direktive št. 13-11. Prav tako ne drži, da toženka ni dokazala, da se narava dela oziroma poslanstvo pri varovanju državne meje skozi leta ni spreminjalo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je lahko vojaška operacija le posledica izrednega dogodka. Izvedba rotacij bi škodovala dobri izvedbi vojaške operacije v pravem pomenu besede, saj se ne bi mogli nemudoma odzvati na nenaden pojav večjega števila migrantov, pri čemer je sodišče spregledalo izjavo B. B. glede vpliva rotacij na učinkovitost. Sodišče ne sme presojati, koliko delovnih mest naj ima toženka sistemiziranih. Napačno je tolmačilo izrednost dogodka. Šlo je za povečano število migrantov, vojaško operacijo, ki ne sodi med redne naloge SV. Dolgotrajnost migracij ni omilila njenih posledic, pač pa je škodljive posledice migracij omililo delovanje državnih organov. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb o varovanju državne meje v povezavi z ukrepi za obvladovanje epidemije. Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS) določa plačilo ne glede na to, ali gre za pripravljenost znotraj ali zunaj delovnega časa. Sodišče EU je poudarilo, da je obdobje razpoložljivosti lahko plačano drugače kot obdobje, v katerem oseba opravlja delo. V nasprotju z direktivo je zato lahko le drugi odstavek 97.e člena ZObr, ne pa tudi pravila o plačilu za delo. Bistvena razlika z zadevo VIII Ips 196/2018 je druga pravna podlaga za plačilo pripravljenosti, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je lahko vojaška operacija le posledica izrednega dogodka. Predlaga spremembo sodbe in priglaša stroške pritožbe.

4.Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja toženka, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7.Tožnik je v vtoževanem obdobju kot vojak za podporo opravljal naloge varovanja državne meje ter se udeležil posameznih vaj in usposabljaj, toženka pa mu je s tem v zvezi odredila stalno pripravljenost. Čas pripravljenosti se mu na podlagi 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) ni všteval v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, zato je za ta čas prejel le dodatek za pripravljenost, ki je v vtoževanem obdobju znašal 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen KPJS). Tožnik je zatrjeval, da bi se čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva) moral šteti kot delovni čas, toženka pa je uveljavljala, da so podane izjeme od uporabe Direktive, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C-742/19. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo dokazno breme na toženki. Toženka bi morala dokazati, da gre pri navedenih dejavnostih za eno od izjem, kar je uspela dokazati glede vaj in usposabljanj, ne pa tudi glede pripravljenosti, odrejeni zaradi varovanja državne meje.

8.Neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19. Pri tem je še ugotovilo, da bi bila izvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa tudi v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja enote, ki se je urila. Tudi torej, če bi tožnik podal trditve in konkretiziral, na katerih vajah naj bi bil le podpora, bi bil njegov zahtevek neutemeljen, saj je bila stalna prisotnost pripadnikov, ki so opravljali podporne naloge, nujna za uspešno izvedbo vaj, ki so morale posnemati najbolj realistične razmere, v katerih bi delovala enota v okviru bojnih ali namenskih nalog.

9.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka glede varovanja državne meje ni izkazala nobene od izjem, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024). Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve utemeljeno sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, v kateri se je prav tako obravnavalo vprašanje plačila vojaške osebe v času pripravljenosti, višina dodatka za pripravljenost, ki je veljala takrat, pa je nepomembna.

10.Dejavnost varovanja državne meje je potekala na način, da so pripadniki SV skupaj s policistom opravljali patruljo oziroma izvajali opazovanje na opazovalnicah, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Na to presojo ne more vplivati okoliščina, da so delo pripadnikov SV organizirali poveljujoči v SV. Prav tako je nepomembno, kako se je spremenila organizacija dela pripadnikov SV pri varovanju državne meje s preimenovanjem operacije v Odboj. Ključno je, da se sama dejavnost dela pripadnikov SV pri varovanju državne meje ni spremenila.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo način razlage pojma vojaške operacije, podane s strani toženke, in v 27. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ne sprejema njene definicije, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče do tega vprašanja ni opredelilo. Prav tako so neutemeljene navedbe, da je bilo s tem poseženo v suvereno pravico države, da opredeli določeno dejavnost kot vojaško operacijo. Kdaj gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, je pravno in ne strokovno vprašanje. Posledično se toženka neutemeljeno sklicuje na definicijo C. C. in B. B., poimenovanje operacije in vsebino Direktive št. 13-11. Ustaljena sodna praksa v istovrstnih sporih je zavzela jasno stališče, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le kadar gre za operacijo, kjer zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je pri varovanju državne meje šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov, in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij ne spremenijo narave te dejavnosti.

12.Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje ne predstavlja izrednega dogodka v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Za to izjemo gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019. Čeprav je policija prosila za pomoč pri varovanju državne meje, slednje ne dokazuje, da gre za izredne razmere, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.

13.Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije mogoče. Ugotavljalo je, ali so bile primerne. Rotacije so neprimerne le v primeru, če gre za posebno dejavnost, kjer je potreben posebej usposobljen kader oziroma gre za občutljivo nalogo, tega pa toženka ni niti zatrjevala. Glede na to, da so se rotacije izvajale več kot štiri leta, vsebina nalog pa se ni spremenila, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile rotacije primerne tudi po preimenovanju operacije v Odboj. Kateri sistem je bolj učinkovit, je nepomembno, sodišču pa se ni bilo potrebno posebej opredeljevati do izjave B. B. in organizacijskih težav pri zagotavljanju rotacij. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo neutemeljen ugovor toženke glede večje učinkovitosti varovanja s sistemom pripravljenosti, tudi ni poseglo v sistemizacijo delovnih mest oziroma formacijo.

14.Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje iz 24. točke obrazložitve, da se tožnik v času varovanja državne meje ni usposabljal ali operativno uril. Namen varovanja državne meje je bila pomoč policiji pri obvladovanju migracij, ne pa usposabljanje pripravnikov SV iz spoznavanja novih terenov, različnih tipov zemljišča in vremenskih razmer, delovanja v pogojih zmanjšanje vidljivosti idr., kot to neutemeljeno uveljavljala toženka v pritožbi. Nobena od prič, tudi prič toženke, ni potrdila tovrstnih pritožbenih navedb toženke.

15.Toženka v pritožbi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane izrednosti razmer v obdobju epidemije, vendar navedb s tem v zvezi v tem sporu tekom postopka na prvi stopnji ni podala, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. V nekaterih drugih istovrstnih sporih je toženka to sicer zatrjevala, vendar je stališče ustaljene sodne prakse, da razglašena epidemija ni vplivala na primernost rotacij ali izrednost dejavnosti varovanja državne meje, saj kadrovske težave ne spremenijo narave dejavnosti niti ne spremenijo te dejavnosti v izredno, poleg tega pripravljenost ni bila odrejena zaradi epidemije.

16.Ker za čas odrejene pripravljenosti pri varovanju državne meje ni podana nobena od izjem od uporabe Direktive, se ne uporabi 97.e člena ZObr, ampak se čas pripravljenosti na podlagi neposredne uporabe Direktive šteje v delovni čas. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in določa, da se ta čas ne všteva v delovni čas. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na to, da je dopustno različno plačilo za čas razpoložljivosti, ko se ne opravlja dela, in čas razpoložljivosti, v katerem delavec opravlja delo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

17.Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za čas pripravljenosti glede vaj in usposabljanj, zahtevku za čas pripravljenosti pri varovanju državne meje pa ugodilo, je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, ne tožnik ne toženka pa ne nasprotujeta višini ugotovljenega uspeha, v deležu katerega sta upravičena do povračila svojih stroškov postopka.

18.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika in toženke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Tožnik in toženka s pritožbo nista uspela, zato krijeta vsak svoje stroške pritožbe, prav tako pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj odgovor ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. 28. točko sodbe VIII Ips 11/2024.

Zveza:

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 37, 37/4, 97e Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.