Jedro

Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje grajanim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zlasti zaradi pravilno postavljenega materialno pravnega izhodišča pri zatrjevanih kaznivih dejanjih v obtožnici, ki po drugem odstavku 249. člena KZ-1 ni v opustitvi prijave katerih koli dohodkov, ampak dohodkov, ki so bili v določenem obdobju in na določen način ali z določeno dejavnostjo pridobljeni. Glede na tako določeno časovno in funkcionalno ciljnost storilčevega ravnanja se ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da po opravljeni preiskavi ni dokazov, da je obdolžena ravno v obdobju 2011 do 2013 pridobila dohodke, ki jih nato ni prijavila in da so bili ti dohodki pridobljeni od drugih virov oziroma dejavnosti od tistih, ki jih je obdolžena navajala v svojem zagovoru, izkažeta za pravilni.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 15457/2016 z dne 3. 5. 2022 po prvem odstavku 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodilo ugovoru zagovornikov obdolžene A. A. in ni dopustilo obtožbe, po kateri bi naj obdolžena storila tri kazniva dejanja davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kazenski postopek zoper obdolženo ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je bilo še odločeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženkini izdatki in potrebni izdatki ter nagrada njenih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep spremeni tako, da ugovor obdolženkinih zagovornikov zoper obtožnico zavrne.

3. Na pritožbo so odgovorili obdolženkini zagovorniki, ki nasprotujejo uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje zato, ker obdolženkin zagovor v delu nima podlage v ugotovitvah izvedenske ekonomske stroke mag. B. B. in ne v vsebini prestreženih telefonskih pogovorov med obdolženo in C. C. ter Č. Č., v preostalem pa je bil obdolženkin zagovor potrjen z izpovedbami prič, ki jim ni bilo slediti, bodisi zaradi njihove neskladnosti z drugimi dokazi ali splošne neprepričljivosti. Končno, obdolženkinemu zagovoru ni bilo slediti niti zato, ker se je pri porabi dohodkov vedno posluževala gotovinskega poslovanja ali po drugih osebah, kar vse utemeljuje ugotovitev, da je izdatke prikrivala zato, da bi na drugi strani prikrila dohodke, ki bi jih sicer morala prijaviti.

6. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje grajanim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zlasti zaradi pravilno postavljenega materialno pravnega izhodišča pri zatrjevanih kaznivih dejanjih v obtožnici, ki po drugem odstavku 249. člena KZ-1 ni v opustitvi prijave katerih koli dohodkov, ampak dohodkov, ki so bili v določenem obdobju in na določen način ali z določeno dejavnostjo pridobljeni. Glede na tako določeno časovno in funkcionalno ciljnost storilčevega ravnanja se ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje o tem, da po opravljeni preiskavi ni dokazov, da je obdolžena ravno v obdobju 2011 do 2013 pridobila dohodke, ki jih nato ni prijavila in da so bili ti dohodki pridobljeni od drugih virov oziroma dejavnosti od tistih, ki jih je obdolžena navajala v svojem zagovoru, izkažeta za pravilni. Tega pritožničino sklicevanje na neverodostojnost obdolženkinega zagovora zaradi nepotrjenosti z drugimi dokazi in na neverodostojnost izpovedb prič, ki so obdolženkin zagovor potrjevale, ne spreminja, saj ugotovitve izvedenke ekonomske stroke mag. B. B., ki jim je pritrdila še druga izvedenka ekonomske stroke mag. D. D. temelje (le) na prijavljenih dohodkih obdolžene in priče E. E., na kar je v odgovoru na pritožbo smiselno opozorjeno, medtem ko razmeroma velika časovna razlika med zatrjevano pridobitvijo dohodkov in njihovo uporabo, sama zase ne pove, da so bili dohodki pridobljeni ravno tedaj, ko so bili uporabljeni oziroma, da niso mogli biti pridobljeni pred tem.

7. Podobno, če ne še bolj velja glede zatrjevane neverodostojnosti prič. Tudi v tem primeru so namreč omenjene ugotovitve izvedenke ekonomske stroke mag. Alenke Krkovič še vedno takšne, da pridobitve dohodkov priče E. E. pred 2011 kot jih je v zagovoru navajala obdolžena ne izključujejo, neverodostojnost prič F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., pa sama zase ne pomeni, da so bili dohodki pridobljeni ravno v tem obdobju in da jih nihče drug kot obdolžena ni mogel pridobiti. Ostanejo tako zgolj načini obdolženkinega poslovanja z gotovino in po drugih osebah, ki pa spet ne povedo ničesar o virih za takšno poslovanje in sploh ne, kako so bili ti pridobljeni. O tistem torej, kar je po citiranem 18. členu Zakona o dohodnini v pritožbeni obrazložitvi in že omenjenem materialno pravnem izhodišču ključno.

8. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo ničesar več, do česar bi se moralo dodatno opredeliti je o pritožbi višje državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.