Jedro

Zakon ne daje pravice predsednici senata, da bi dopolnjevala sodbo z razlogi in zahtevanimi popravki, ki bi sledili iz potrdila z dne 25.10.1996, in jo spremenila glede posojila toženca tožniku v tem smislu, da to ni toženčev strošek marveč del poplačila. Končno tudi ne sme poseči v sodbo tako, da bi tožencu v korist upoštevala še stroške v zvezi z dokupom, prodajo, dokumentacijo, dovoljenjem, opravili in obrestmi za založena sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se (v prvem odstavku izreka) znesek 70.800 DEM nadomesti z zneskom 50.248,77 DEM.

V ostalem se ta revizija in revizija tožeče stranke zavrneta.

Odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji (tretji odstavek izreka) se spremeni tako, da se znesek 249.875,55 SIT nadomesti z zneskom 196.584 SIT, odločitev o takšnih stroških na drugi stopnji (četrti odstavek izreka) pa se spremeni tako, da se znesek 119.500 SIT nadomesti z zneskom 115.192 SIT.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo (pod 1.), da je prodajna pogodba med strankama o nakupu tožniku solastnih 59/100 nepremičnin v vl. št... k.o. Vrhnika in pooblastilo z dne 25.10.1996 tožnika odvetniku B. Ž. za sklenitev te pogodbe nična, prodajna pogodba med strankama na eni strani in družbo D. d.d. na drugi strani z dne 28.3.1997 v razmerju do pravdnih strank pa nima pravnega učinka; (pod 2.) da mora tožena stranka plačati tožniku 96.674,23 DEM v tolarski vrednosti v petnajstih dneh, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (pod 3.) da mora toženec povrniti tožniku 618.585,90 SIT pravdnih stroškov; (pod 4.) v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in tožniku prisodilo še 70.800 DEM v tolarski vrednosti, v ostalem pa je to pritožbo in pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tako med drugim, da tožnik ni dokazal, da je soprispeval k poplačilu hipotekarnih upnikov 64.200 DEM in da je bila s pogodbo med strankama z dne 13.7.1995 (v nadaljnjem besedilu: pogodba) dogovorjeno tožnikovo prednostno poplačilo 250.000 DEM iz kupnine ob prodaji nepremičnine v k.o. Vrhnika in v k.o. Kašelj le za primer prodaje obeh; kot pravilno je štelo odločitev, da gredo tožencu stroški za adaptacijo nepremičnine na Vrhniki, tožniku pa neprednostno poplačilo iz kupnine za to nepremičnino, ker nepremičnina v k.o. Kašelj še ni prodana. Zato je treba vse zahtevke strank v zvezi s to nepremičnino obravnavati ločeno, torej ne v povezavi z nepremičnino na Vrhniki. Kot izhodišče obračuna je treba šteti v pogodbi dogovorjeni kot najnižji znesek kupnine 480.000 DEM, ne pa zneska 368.000 DEM, za kolikor je toženec samovoljno prodal nepremičnino na Vrhniki.

Pritožbeno sodišče je izdalo še popravni sklep, s katerim je popravilo del obrazložitve svoje odločbe, ki se nanaša na toženčeve stroške v zvezi z nepremičnino na Vrhniki.

Zoper zavrnilni del drugostopenjske sodbe (v zvezi s 4. točko izreka prvostopenjske sodbe) je vložil revizijo tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj se sodba spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. Sodiščema očita, da nista upoštevali namena strank pri sklepanju pogodbe, "da se nepremičnino vnovči, dokler sta na njej samo dva upnika (poleg priviligiranih) hipotekarnih upnikov ... interes tožnika je bil, da se doseže poplačilo hitreje, toženca pa da se nepremičnine na trgu prodajajo za višjo kupnino kot v izvršbi". V 5. členu pogodbe je zapisano, da bosta stranki delili "kupnino" in ne piše "kupnini". Toženec se je bal, da ne bo dosegel poplačila, če bo nepremičnina na Vrhniki prodana za 350.000 DEM. Delež 41% in 59% je bil dogovorjen le za potrebe zemljiške knjige in nošenja stroškov. Določila 5. in 3. člena pogodbe je treba interpretirati tako, da se kupnina po poplačilu stroškov najprej nameni za poplačilo tožnika.

Tožena stranka pa vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče (mišljeno je tožene) v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi. Višjemu sodišču očita, da je kljub potrjeni dokazni oceni sodišča prve stopnje spremenilo njegovo odločitev. Poudarja, da je bil skupen namen pogodbenikov prodaja obeh nepremičnin pod pogoji v pogodbi, višje sodišče pa tega ni upoštevalo. Iz spisa sledi, da nepremičnina v k.o. Kašelj ni prešla v last pravdnih strank in ta nepremičnina je bila prodana v izvršilnem postopku. Dogovora iz 7. člena pogodbe zato ni bilo mogoče realizirati in tako ni mogoče izhajati iz dogovora, da se nepremičnina na Vrhniki proda za 480.000 DEM, saj je bila prodana le za 368.000 DEM. Po odločitvi višjega sodišča ostane tožencu le 103.454,55 DEM, kar komaj pokrije stroške za pridobitev upravnih dovoljenj, prodajo, adaptacijo in prizidavo. Zato bi sodišče moralo izhajati iz dosežene kupnine 368.000 DEM.

Tožena stranka se je še pritožila zoper sklep o popravi sodbe.

Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve višjemu sodišču zaradi pisnih in računskih pomot. Trdi, da sodišče kljub njenemu predlogu ni odpravilo vseh bistvenih računskih napak, zaradi katerih je tudi odločitev višjega sodišča napačna. Sodiščema očita, da nista upoštevali tožnikovega potrdila z dne 25.10.1996, da v primeru nevračila posojila 60.000 DEM toženec nima nobenih obveznosti do tožeče stranke iz naslova skupnih solastniških zadev. Posojilo, dano tožeči stranki, ni strošek tožene stranke. Podaja svoj izračun, po katerem dolguje le še 8.083 DEM.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in na toženčevo revizijo je odgovorila tožeča stranka. Ta opozarja, da je bil dogovor o različnih kupninah sklenjen po izdatnih pogajanjih z edinim namenom, da nobena izmed nepremičnin ne bi bila prodana pod ceno.

Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Pritožba ni utemeljena, revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi Po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) popravi predsednik senata napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote (prvi odstavek 328. člena). Predsednica senata pritožbenega sodišča je tako popravila del obrazložitve sodbe le glede opisa zneska 140.500 DEM in vstavila znesek 4.115,80 DEM, ki je pomotoma izostal. V sam način izračuna in končni rezultat ni posegla. Zakon ji tudi ne daje pravice, da bi dopolnjevala sodbo z razlogi in zahtevanimi popravki, ki bi sledili iz potrdila z dne 25.10.1996, in jo spremenila glede posojila toženca tožniku v tem smislu, da to ni toženčev strošek marveč del poplačila (je pa to, kot bo pozneje obrazloženo, upoštevano v zvezi s toženčevo revizijo). Končno tudi ni smela poseči v sodbo s tem, da bi tožencu v korist upoštevala še stroške v zvezi z dokupom, prodajo, dokumentacijo, dovoljenjem, opravili in obrestmi za založena sredstva pod točkama 6. in 7. pritožbe (česar toženec v pritožbi zoper sodbo sploh ni uveljavljal).

Pritožba je potemtakem v celoti neutemeljena in zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

K reviziji tožeče stranke: Sodno ugotavljanje namena strank, ki sta ga zasledovali ob sklepanju pogodbe, še ne pomeni razlage pisne pogodbe same (kar je pravno vprašanje), ampak le ugotavljanje ene izmed dejanskih podlag, ki so potrebne za takšno razlago (drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijskih trditev o tem, kakšen naj bi bil namen pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe, sploh ni dovoljeno obravnavati. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč o namenu strank, ki sta ga ugotovili med drugim tudi prav na podlagi tožnikove izpovedbe kot stranke na naroku za glavno obravnavo 15.11.2000 (... ves čas sva menila, da se bosta prodali obe nepremičnini ...), da je bil namen strank prodati obe nepremičnini.

Ker se je glede nepremičnine v Kašlju ta namen izjalovil, je tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilna razlaga pogodbe, da velja prednostno poplačilo tožnika le za primer prodaje obeh nepremičnin. Ker se stranki nista dogovorili za poplačila v primeru prodaje le ene nepremičnine, je pravilna in poštena rešitev spora tako, da se zahtevki strank obravnavajo ločeno po posameznih nepremičninah. Zaradi neizpolnjenega pogoja prodaje obeh nepremičnin tožniku ne gre prednostno poplačilo.

Neutemeljeno (in v dobršnem delu nedovoljeno) tožnikovo revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

K reviziji tožene stranke: Neutemeljen je očitek v tej reviziji, da je pritožbeno sodišče kršilo določila Zakona o pravdnem postopku s tem, ko je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, hkrati pa spremenilo njegovo odločitev. Prav takšno ravnanje sodišča omogoča 4. točka 368. člena ZPP, po kateri mora sodišča druge stopnje spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v njej pravilno ugotovljeno, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Procesne kršitve torej ni.

Strel mimo je dobršen del te revizije o namenu pogodbenikov pri dogovoru o pogojih poplačila le za primer prodaje obeh nepremičnin. Prav takšen namen sta nižji sodišči ugotovili.

Iz ugotovitve, da ni bilo mogoče uporabiti določb pogodbe o prednostnem poplačilu tožnika, kot je bilo že pojasnjeno, sledi posledica, da je treba obravnavati vse pravne učinke prodaje oziroma neprodaje nepremičnin ločeno za vsako posebej. Le-to je očitno imelo v mislih višje sodišče, ki se je izrazilo, da za nepremičnino v Kašlju velja v medsebojni pogodbi dogovorjeni režim. Razumljivo je, da to velja, razen za prednostno poplačilo.

Stališče revizije, da sodišče ne bi smelo upoštevati v pogodbi dogovorjene najnižje cene za prodajo nepremičnine na Vrhniki, ni utemeljeno. Tožnikov zahtevek v zvezi s tem je odškodninske narave in tako sta ga sodišči tudi pravilno obravnavali. Gre za toženčevo izvenpogodbeno odškodninsko odgovornost (269. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZOR). Toženec je v nasprotju s pogodbo in brez sporazuma s tožnikom prodal nepremičnino na Vrhniki za nižjo ceno in zato mora povrniti razliko v ceni. Nikakršen argument ni trditev, da toženec od prodaje nepremičnine na Vrhniki ne bo dobil praktično nič, ker to pač ni posledica sodne odločitve, marveč njegovega samovoljnega ravnanja, ki je povzročilo tožnikovo prikrajšanje. Odločitev nižjih sodišč je glede tu obravnavanega vprašanja torej materialnopravno pravilna.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (371. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča (na to je toženec opozoril v pritožbi zoper sklep) glede obračuna toženčevega posojila tožniku v višini 50.125 DEM. Tu ne gre za toženčev strošek v zvezi z nepremičnino na Vrhniki, kot je to štelo pritožbeno sodišče, marveč za znesek posojila, ki naj se vračuna, pobota s tožnikovo terjatvijo. Ta znesek zato ne sme deliti usode drugih stroškov, ki sta jih imeli stranki z nepremičnino, in tako tudi ne delitve po dogovorjenih deležih.

Pravilen izračun pokaže naslednje: Toženčevih stroškov je bilo 151.319,90 DEM (140.500 DEM poplačil hipotekarnih terjatev, 4.115,80 DEM davkov od prometa nepremičnin, 614,02 DEM izvedenskih stroškov, 863,31 DEM zemljiškoknjižnih stroškov, 5.253,77 DEM stroškov za dokup zemljišč in adaptacijo nepremičnine) in tožnikovih 7.626,21 DEM (5.922,74 DEM davka od prometa nepremičnin, 500 DEM izvedenskih stroškov in 1.203,47 DEM sodnih taks), torej skupaj 158.946,11 DEM. Kupnina bi morala znašati 480.000 DEM, kar da po odbitku stroškov znesek 321.053,89 DEM, ki se deli po v pogodbi dogovorjenem ključu 59% : 41%. Tako bi šlo tožniku 189.421,79 DEM, k čemur je treba prišteti znesek stroškov 7.626,21 DEM, ki jih je že plačal. Skupaj torej bi mu šlo 197.048 DEM. Od tega zneska je treba odšteti omenjeno toženčevo posojilo tožniku, ki mu ga ta ni vrnil, v znesku 50.125 DEM, kar da znesek 146.923 DEM. Ker je bilo tožniku s prvostopenjsko sodbo pravnomočno prisojenih 96.674,23 DEM, mu gre še 50.077 DEM. Na ta znesek je bilo treba znižati v izpodbijani sodbi prisojeni znesek 70.800 DEM.

V tem obsegu je moralo sodišče ugoditi toženčevi reviziji in spremeniti izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa jo zavrniti (378. člen ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z neoporekanim načinom prvostopenjskega sodišča razdelitve pravdnih stroškov je treba upoštevati 80-odstotni uspeh tožeče stranke in 20-odstotni uspeh tožene stranke (100% po temelju in 61% po višini). Toženec mora zato povrniti 80% vseh stroškov prvostopenjskega postopka tožeče stranke v višini 1.208.377 SIT, torej 966.670 SIT, tožeča toženi pa 20% njenih stroškov v višini 757.500 SIT, torej 151.500 SIT, kar da po medsebojnem pobotanju 815.170 SIT. Ker je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki že plačilo 618.585,90 SIT je bilo treba v izreku izpodbijane sodbe (tretji odstavek) znesek 294.875,55 SIT nadomestiti z zneskom 196.584 SIT.

Ker je uspeh tožeče stranke s pritožbo po sedanji spremembi manjši - le v znesku 50.248,77 DEM, so tudi stroški, ki gredo ob preračunu v eure in tolarje ter ob upoštevanju odvetniške tarife (gl. obračun na listu 168!), nižji - le višini 115.192 SIT.

Stroške revizije trpi tožeča stranka sama, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), prav tako pa tudi stroške odgovora na toženčevo revizijo, ker teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih, saj navedbe v njem niso prispevale k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka svojih stroškov ni priglasila.