Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotna toženka od 1. 1. 2014 ni več izvajala sanitarne sečnje, pa tudi lastnica parcel, na katerih se je izvajala sanitarna sečnja na podlagi spornih odločb, ni bila več. Pritožnica tem ugotovitvam argumentirano ne nasprotuje. Gola pritožbena trditev, da je tožena stranka prodala lesne sortimente, ne uspe izpodbiti zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zaključek, da tožena stranka ne dolguje sorazmernega dela vrednosti lesa, posekanega na podlagi šestnajstih odločb, ki so bile (neizpodbijano) realizirane v letu 2014, niti po pravilih o delitvi plodov med solastniki niti po pravilih o poslovodstvu brez naročila, je materialno pravno pravilen.

Ponovne prekinitve postopka ni mogoče zahtevati niti, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešila predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo (to je revizija). Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva svojemu solastninskemu deležu na nepremičninah (ki so v naravi strnjen gozdni kompleks - tako imenovani gozdovi A.) pripadajoči del koristi1, ki jo je imela tožena stranka, ker je kot deloma tuj (a nujen) posel izvedla sanitarno sečnjo na podlagi odločb o sanitarni sečnji št. 000-C075/13 do 000-C059/13. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 4.538,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2014, zahtevek za plačilo 25.044,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2014 pa zavrnilo. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrglo, odločitev o stroških pa pridržalo.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, predlagata spremembo sodbe vsaka v svojo korist, tožena stranka pa podredno razveljavitev sodbe.

4. Obe stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi tožeče stranke_

6. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Meni, da ni pomembno, ali so bile nekatere sečnje opravljene v letu 2014, sodišče bi moralo znesek prikrajšanja zaradi sečenj, ki jih je opravila prvotna toženka, ugotoviti na podlagi podatkov o njenih finančnih prihodkih oziroma zneskov faktur, ki jih je izstavila družbi B., d. o. o., ne z izvedencem.

7. Popolni in pravilni odgovori na zgoraj izpostavljeno dilemo so že v izpodbijani sodbi. Tožnica z obrazloženimi stališči sodišča prve stopnje ne polemizira, ampak zgolj niza svoja stališča, ki pa so zgrešena.

8. Sodišče je ob odločanju o tožbenem zahtevku vezano na trditve pravdnih strank (7. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tako je moralo v obravnavani zadevi izhajati iz tožbene podlage tožeče stranke, ki je zahtevala nadomestilo prikrajšanja, ker je prvotna toženka opravila sanitarne sečnje na podlagi odločb o sanitarni sečnji št. 000-C075/13 do 000-C059/13 (kot izhaja iz obračuna/razpredelnice v prilogi A 3 v spisu). Že zato, ker tožeča stranka v več postopkih zahteva povrnitev prikrajšanja v zvezi z različnimi odločbami o sanitarni sečnji2, ima sodišče prve stopnje prav, ko pojasnjuje, da bi morala dokazati, da se vsi zatrjevani prilivi na račun prvotne toženke nanašajo na poseke, opravljene na podlagi odločb, ki so predmet tega spora, pa tega ni uspela.

9. Pritožnica se moti, ko meni, da ni pravno relevantno, če so bile sečnje na podlagi nekaterih odločb opravljene v letu 2014. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da prvotna toženka od 1. 1. 2014 ni več izvajala sanitarne sečnje3, pa tudi lastnica parcel, na katerih se je izvajala sanitarna sečnja na podlagi spornih odločb, ni bila več. Pritožnica tem ugotovitvam argumentirano ne nasprotuje. Gola pritožbena trditev, da je tožena stranka prodala lesne sortimente, ne uspe izpodbiti zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zaključek, da tožena stranka ne dolguje sorazmernega dela vrednosti lesa, posekanega na podlagi šestnajstih odločb, ki so bile (neizpodbijano) realizirane v letu 2014, niti po pravilih o delitvi plodov med solastniki (ker C. C. ni bila solastnica, saj je nepremičnine odtujila) niti po pravilih o poslovodstvu brez naročila (ker ni izvedla posla oziroma poslov), je materialno pravno pravilen. Pritožnica, ko graja materialno pravna stališča sodišča prve stopnje, citira določbo 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki pa je splošna. Sodišče prve stopnje je materialno pravo - pravila vračanja v primeru poslovodstva brez naročila (199. do 206. člen OZ) in določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) o delitvi plodov (66 in 68. člen SPZ) uporabilo pravilno.

10. Pritožnica meni še, da tožena stranka ni izkazala, da je imela z opravo sanitarnih sečenj kakršnekoli stroške, a neutemeljeno. Kako bi lahko tožena stranka izvedla sanitarno sečnjo brez vsakih stroškov, ne pojasni. Vprašanje, kakšni natančno so bili izdatki tožene stranke (torej, koliko je plačala) bi bilo lahko pravno relevantno, če bi sodišče prikrajšanje tožeče stranke ugotavljalo tako, kot predlaga še v pritožbi, torej z ugotavljanjem prejemkov tožene stranke.4 A tožeča stranka prejemkov tožene stranke na podlagi odločb o sanitarni sečnji, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je zato količino posekanega lesa, prihodke in stroške od poseka ugotavljalo s pomočjo izvedenca gozdarske stroke, s čimer sta izrecno soglašali pravdni stranki.5 Izvedenec je količino posekanega lesa ugotovil na podlagi odkazilnih manualov po odločbah ZGS, prihodke na podlagi izkušenj v gozdarstvu o sortimentni strukturi po drevesnih vrstah in količini posameznih kakovostnih razredov po cenah, razvidnih iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka, stroške pa (zgolj) v okviru trditev tožene stranke o tipu stroška ob uporabi izvedenskega strokovnega znanja o tipu in višini stroškov, ki običajno nastanejo ob sanitarni sečnji. Izvedenstvo je dokaz, ki nima nič manjše dokazne vrednosti od drugih dokazov.6 Pritožbena trditev, da tožeča stranka ni predložila dokazov za „zatrjevanje večjih stroškov“7, je torej zgrešena. Konkretnim ugotovitvam sodišča prve stopnje o posameznih stroških in njihovi višini8 tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje. Kaj pomeni pritožbena navedba, da tožena stranka ni dokazovala, da poleg upoštevnih nastajajo tudi drugi stroški, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti. Kateri stroški naj bi bili „upoštevni“, kateri pa „drugi“, iz pritožbe niti ni mogoče razbrati, zato višje sodišče podrobnejšega odgovora na takšne navedbe ne more dati.

_O pritožbi tožene stranke_

11. Pretežni del pritožbe tožene stranke je namenjen graji odločitve sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora, ki je posledica litispendence. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka enak zahtevek, na enaki podlagi in med istimi strankami uveljavlja s tožbo v zadevi I P 458/2013, ki je bila prej kot pobotni ugovor vložena pred istim sodiščem. Sodišče prve stopnje je primerjalo popolno dejansko podlago pobotnega ugovora in tožbe v zadevi I P 458/2013. Pritožnica navaja, da je pobotni ugovor utemeljila tudi z drugimi trditvami, torej nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor opira na isto dejansko podlago kot tožbeni zahtevek v zadevi I P 458/2013 in obsežno povzema svoje ugovorne navedbe. Navedbe, ki jih povzema (oziroma prepiše) v pritožbi, je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (1. točka ugovora) res podala. A z njimi je nasprotovala predlogu za izvršbo. Pobotni ugovor (2. točka ugovora) pa je utemeljila le z navedbami do katerih se je opredelilo sodišče prve stopnje in so enake kot v tožbi I P 458/2013. Da v pobot uveljavlja prav isti zahtevek, kot ga uveljavlja s tožbo z 21. 8. 2013, izhaja tudi iz besedila pobotnega ugovora. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pobotnega ugovora je torej pravilna.

12. Tožena stranka še meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 206. člena ZPP prekiniti postopek, saj je vprašanje solastniških deležev spornih nepremičnin (in zato odločitev v tej zadevi) odvisno (odvisna) od odločitve v pravdnem postopku I P 434/2012. S sklepom s 15. 11. 2018 je sodišče prve stopnje tako tudi ravnalo in postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v postopku I P 434/2012. Tako prekinjen postopek je na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP9 pravilno nadaljevalo, ko se je (z odločitvijo o pritožbi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 91/2019 s 27. 6. 2019) pravnomočno končal postopek, zaradi katerega je prišlo do prekinitve. Ponovne prekinitve postopka ni mogoče zahtevati niti, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešila predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo (to je revizija). Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto10, to sodišče pa razlogov za odstop ne najde.

_Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Obe pravdni stranki sta bili s pritožbama neuspešni in obe sta imeli primerljive stroške z odgovori na pritožbo. Višje sodišče je zato odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Zmanjšane za ustrezni delež stroškov sanitarne sečnje. 2 Sodišče prve stopnje se je moralo opredeliti do ugovora litispendence z zadevo Okrožnega sodišča v Kranju I P 106/2015, to sodišče pa je obravnavalo oziroma obravnava sorodne zahtevke v zadevah I Cp 742/2020, I Cp 1280/2020 in II Cp 1836/2020. 3 Sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnjuje, da ta trditev ni bila prerekana. 4 Prim. odločba VSL I Cp 1972/2019. 5 31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 V ZPP so si dokazi prirejeni, dokazna ocena pa je prosta, to pomeni, da ni vezana na dokazna pravila, po katerih bi bilo mogoče kakšne trditve dokazovati samo z izbranimi dokazi. 7 Pritožbena navedba je sicer tudi nejasna, saj ni mogoče ugotoviti kaj pomeni zatrjevanje večjih stroškov oziroma za od katerih stroškov večje stroške naj bi šlo. 8 Razlogi v 31. do 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Po katerem je treba prekinjeni postopek nadaljevati, če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinkom pravnomočnosti. 10 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 392/96 in odločbe višjih sodišč: VSL I Cpg 1712/2015, VSL II Cp 2393/2016, VSL I Cp 1719/2017 in VSM I Cpg 43/2018 in druge.