Jedro

V skladu s splošnimi načeli obogatitvenega zahtevka ni mogoče postaviti, če ima korist obogatenega oziroma gospodarja posla oporo v pogodbi ali zakonu. Ugotovljena pogodba – dogovor med pravdnima strankama, da bosta kot solastnika kupila stanovanje in vsak do 1/2 plačala kupnino po prodajni pogodbi z dne 12. 4. 2016 - torej preprečuje uporabo pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnik ima zaradi zatrjevane in ugotovljene toženkine neizpolnitve sprejete obveznosti iz medsebojnega dogovora le izpolnitveni zahtevek (prvi odstavek 239. člena OZ in prvi odstavek 125. člena OZ, ki ga je sicer omenilo tudi sodišče prve stopnje).

Zgolj ugotovljena medsebojna čustvena naklonjenost (zaljubljenost) pravdnih strank ne ustreza merilom iz 12. člena ZZZDR o obstoju izvenzakonske skupnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 32.000,00 EUR tečejo od vložitve tožbe 5. 4. 2017 naprej.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na primarni tožbeni zahtevek (izbrisna tožba). V točki II izreka je ugodilo novemu primarnemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna tožniku po prodajni pogodbi z dne 12. 4. 2016 plačati znesek v višini 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 naprej. V točki III je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženka vlaga pritožbo, v kateri izpodbija sodbo v točkah II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter plačilom vseh stroškov pravdnega postopka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Uveljavlja kršitev prvega odstavka 2. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek sodbe ni skladen z obrazložitvijo niti z dejanskim stanjem. Zato je nerazumljiv, tožba oziroma sodba pa nesklepčna. Po prodajni pogodbi z dne 12. 4. 2016 (ki je sestavni del izreka), toženka nima več kaj plačati. Postavlja se vprašanje pasivne legitimacije. Postavljeni zahtevek za plačilo 32.000,00 EUR je v nasprotju z vsebino celotnega postopka in z listinami, sodišče bi ga moralo zavrniti. Prodajna pogodba z dne 12. 4. 2016 je realizirana. Tožnik po njej do toženke nima nobenega zahtevka. Sprejeta odločitev je materialnopravno in procesno pravno napačna, izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje razlogom.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Toženka je realizirala s strani tožnika zatrjevani obstoj medsebojnega dogovora, da bo plačala (prispevala) polovico denarja za nakup stanovanja. Prispevala je polovico kupnine. Izročila jo je tožniku v gotovini, ker mu je zaupala. Res je plačal kupnino s sredstvi na svojem računu, vendar je zatajil od toženke prejeto gotovino. Ničesar ni plačal za toženko iz svojega. Vsak od kupcev (pravdnih strank) je plačal svoj del kupnine.

Sodišče je neutemeljeno uporabilo določbe 190. člena OZ2, ker v obravnavanem primeru ni obogatitve. Hkrati sodba utemeljuje odločitev tudi na 125. členu OZ in se sklicuje na domnevni "dogovor", da bosta pravdni stranki prispevali vsaka do 1/2 vrednosti denarja. Sprašuje se, zakaj bi bila 1/2 stanovanja vpisana na toženko, če dogovor ni bil izpolnjen. Razlogi sodišča so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nobenega dogovora ni bilo, da bo toženka vrnila tožniku tisto, kar je zanjo plačal, saj ga ni bilo treba, ker je tožnik le fizično opravil denarno transakcijo gotovine, ki jo je tožniku izročila toženka.

Ponavlja, da obravnavano stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja, temveč stanovanje v solasti dveh polnoletnih oseb. Vseeno je pomembno, v kakšnem razmerju sta bila pravdni stranki ob položitvi are in ob podpisu prodajne pogodbe. Obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo izvenzakonske skupnosti. Med postopkom je trdila, da je izvenzakonsko razmerje trajalo več kot eno leto pred sklenitvijo pogodbe in še 10 mesecev po vselitvi v sporno stanovanje.

Ker sodišče verjame, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bosta oba plačala polovico denarja za stanovanje in da je tožnik plačal celotno kupnino, pomeni, da je plačal nekaj, česar ni bil dolžan. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 191. člena OZ. Tožnik si ni pridržal, da bo polovico plačanega zneska terjal nazaj. Do povračila ni upravičen. Ni dokazal dogovora o obstoju plačila dolga, toženka pa obstoj takšnega dogovora, kot ga zatrjuje tožnik, zanika, ker je sama plačala polovico kupnine.

V zvezi s plačilom kupnine za sporno stanovanje kot zmotno graja dokazno oceno predloženih SMS sporočil, izpovedbe J. D., listine v prilogi B3, priče M. M., zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri zaslišanju priče V. J. (hčerke toženke) je šlo za očiten lapsus pri izpovedbi o trajanju znanstva s tožnikom. Tožnik sam je povedal, da se je izselil 2. 3. 2017. Že prej sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti.

Kot zmotno graja dokazno oceno glede plačila are, glede gotovine, ki jo je toženka dobila od očeta, potem ko sta šla ponjo oba s tožencem v Bosno, glede toženčevega bivanja v Kočevju pri bratu dne 9. 4. 2016. Zaslišane priče, ki so to potrdile, so bile neverodostojne. Enako velja za pričo V. B. glede finančnih zmožnosti toženkinega očeta.

Vztraja, da tožnik ni dokazal dogovora, da bo toženka denar vrnila tožniku. Ni dokazano, da toženka ni razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi in da je zato pritiskala na tožnika, naj izplača delež. Tožnik je s svojega računa plačal nekaj, česar ni bil dolžan in ni neupravičene obogatitve. Sicer pa že iz izreka sodbe izhaja, da je toženka dolžna plačati 32.000,00 EUR iz naslova prodajne pogodbe, kar ne drži in je v nasprotju z listinskimi in ostalimi izvedenimi dokazi. Napačna je sklepna pravna ugotovitev, da pravna podlaga iz 190. člena OZ ni bila uresničena. Uporabiti bi bilo treba 191. člen OZ.

Zaradi napačne materialnopravne in procesnopravne odločitve, enako usodo trpijo vtoževane zakonske zamudne obresti.

3. Tožnik je odgovoril na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Opozarja na pritožbene novote. Toženka na prvi stopnji ni ugovarjala nesklepčnosti tožbenega zahtevka. V pritožbi izpodbija tudi ugotovitve, ki so bile med pravdnima strankama v postopku nesporne. Toženka v postopku ni dokazala, da je plačala svoj del kupnine. Sama s seboj prihaja v nasprotje: po eni strani navaja, da je polovico kupnine plačala tožniku, po drugi strani se sklicuje na 191. člen OZ, češ da je vedoč plačal celotno kupnino, čeprav tega ni bil dolžan. Dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje je pravilna.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po delnem umiku tožbe v delu, ki se je nanašal na izbrisno tožbo, tožnik od toženke v tej pravdi zahteva plačilo zneska (kupnine) 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 naprej. Trdil in dokazoval je, da bi morala toženka na podlagi medsebojnega dogovora glede na prodajno pogodbo z dne 12. 4. 2016 prispevati k nakupu stanovanja, za katerega sta pravdni stranki kot kupca 12. 4. 2016 podpisali pogodbo o prodaji in nakupu s prodajalko in na podlagi katere sta v zvezi z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 12. 4. 2016 vknjiženi v zemljiški knjigi kot solastnika vsak do 1/2. Tožbeni zahtevek je utemeljil na obogatitveni podlagi, češ da mu toženka kljub medsebojnemu dogovoru ni plačala polovice kupnine in je obogatena, ker je v zemljiški knjigi vknjižena kot solastnica navedenega stanovanja.

6. Toženka je potrdila medsebojni dogovor, da pravdni stranki kot solastnika vsak do 1/2 kupita obravnavano stanovanje. Branila pa se je, da je bil dogovor o skupnem financiranju tudi realiziran, saj je sama za nakup plačala 1/2 kupnine, ki jo je izročila tožniku na roke. Neupravičene obogatitve ni, sicer pa tožnik po določilih 191. čl. OZ tudi ni upravičen do vračila neutemeljeno plačanega.

7. Sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki 12. 4. 2016 od prodajalke kupili stanovanje v Ljubljani za kupnino 64.000,00 EUR; da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bosta kot kupca po navedeni pogodbi prispevala vsak 1/2 vrednosti denarja za stanovanje; da sta se skladno s prodajno pogodbo z dne 12. 4. 2016 v zvezi z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 11. 5. 2016 vknjižila v zemljiško knjigo kot solastnika stanovanja vsak do 1/2; da sta se po obnovi stanovanja skupaj vselili vanj, tožnik pa se je po nekaj mesecih skupnega življenja iz njega izselil; da je kupnino za stanovanje v celoti plačal tožnik, toženka pa svojih trditev, da je plačala svoj del kupnine, ni dokazala.

8. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki so bile glede sklenjenega dogovora o skupnem nakupu in financiranju stanovanja nesporne, je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Čeprav se je zmotno oprlo na obogatitveno podlago (tretji odstavek 190. člena OZ), je ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, ki omogočajo (pravilno) presojo, da je tožnikov zahtevek za plačilo 32.000,00 EUR utemeljen. V skladu s splošnimi načeli obogatitvenega zahtevka ni mogoče postaviti, če ima korist obogatenega oziroma gospodarja posla oporo v pogodbi ali zakonu. Ugotovljena pogodba – dogovor med pravdnima strankama, da bosta kot solastnika kupila stanovanje in vsak do 1/2 plačala kupnino po prodajni pogodbi z dne 12. 4. 2016 - torej preprečuje uporabo pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnik ima zaradi zatrjevane in ugotovljene toženkine neizpolnitve sprejete obveznosti iz medsebojnega dogovora le izpolnitveni zahtevek (prvi odstavek 239. člena OZ in prvi odstavek 125. člena OZ, ki ga je sicer omenilo tudi sodišče prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje o plačilu glavnice je torej pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

9. Pritožbi pa je treba zaradi napačne uporabe materialnega prava ugoditi le v obrestnem delu. Iz ugotovitev sodišča namreč izhaja, da je tožnik verjel, da bo toženka plačala svoj delež kupnine (ugotovitve pod točko 25 sodbe). Iz trditvene podlage tožnika pa izhaja, da pred vložitvijo tožbe v tem postopku od toženke še ni terjal kupnine, ker se je primarno želel vknjižiti kot lastnik stanovanja do celote (prim. navedbe na hrbtni strani list. št. 50). Tako se izkaže, da je treba za plačilo zahtevanih zamudnih obresti od dosojenega zneska uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ, saj glede na take ugotovitve sodišča in podatke spisa toženka s plačilom vtoževanega zneska do vložitve tožbe, ko je bila prvič pozvana, naj ga plača, še ni prišla v zamudo. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo šele od vložitve tožbe naprej (peta alineja 358. člena ZPP).

10. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ker je, kot je bilo že povedano, dokazna ocena o ključnih pravnorelevantnih dejstvih pravilna, sprejeta odločitev pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevanimi procesnimi kršitvami. Ker odločitev v pojasnjenem obsegu pritožbeno sodišče sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na ključne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek sodbe ni obremenjen z očitano bistveno kršitvijo 2. člena ZPP niti z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je jasen in skladen z razlogi sodbe. Obstoj medsebojnega dogovora o nakupu in financiranju stanovanja ni bil sporen. Tudi toženka je tožbeni zahtevek razumela in razlagala enako kot tožnik in kot mu je sledilo sodišče (da toženec na podlagi sklenjenega medsebojnega dogovora zahteva plačilo zneska kupnine 32.000,00 EUR glede na prodajno pogodbo z dne 12. 4. 20163). Očitki o nerazumljivem izreku, nesklepčnem zahtevku in zgrešeni pasivni legitimaciji so odveč.

12. Prav tako je bilo med pravdnima strankama nesporno, da kupljeno stanovanje ni skupno premoženje pravdnih strank. Zato je bilo ugotavljanje obstoja in trajanje njune izvenzakonske skupnosti nepotrebno. Na pritožbeno grajo o nepravilni dokazni oceni in presoji, da izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v času nakupa stanovanja ni bilo, pritožbeno sodišče le dodaja, da nima pomislekov o pravilnosti ugotovitev sodišča v točki 13-15 sodbe. Pritožba z ničemer ne omaja ne dejanskih ne pravnih zaključkov sodišča prve stopnje. Zgolj ugotovljena medsebojna čustvena naklonjenost (zaljubljenost) pravdnih strank ne ustreza merilom iz 12. člena ZZZDR4 o obstoju izvenzakonske skupnosti.

13. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala svojih trditev o realizaciji svojega dela dogovorjenih obveznosti (plačila 1/2 kupnine). Oporo ima v pravilno in popolno ocenjenih izvedenih dokazih. Toženka ni ponudila nobenih zanesljivih dokazov, ki bi potrdili njene trditve, da je tožniku denar izročila v gotovini. Po drugi strani je tožnik z listinami (bančna nakazila) dokazal, da je v celoti zagotovil plačilo. To velja tudi za plačilo are. Ob listinskih dokazih so bile pravilno in popolno ocenjene tudi izpovedbe prič, kar neupravičeno kot zmotno graja pritožnica. Dejansko stanje o tožnikovem plačilu je pravilno ugotovljeno in razloženo v točki 20 in 21 sodbe. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno ne zadošča za očitke o procesnih kršitvah 8. člena ZPP in absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena istega zakona. Sodišče ju ni zagrešilo, saj je dokazna ocena opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pojasnjena pa je v jasnih, pravilnih, življenjsko logičnih in prepričljivih razlogih, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in se nanje sklicuje.

14. Enako velja za dokazno oceno v zvezi s toženkinimi premoženjskimi zmožnostmi za plačilo svojega dela kupnine (razlogi v točkah 18-24 sodbe). Sodišče je po zaslišanju strank in prič prepričljivo utemeljilo, zakaj ne verjame toženki in njenemu očetu. Njuni izpovedbi (skupaj z očetovo naknadno overjeno izjavo), da sta pravdni stranki prišli po denar v Bosno na dan poroke tožnikovega sina, so bile v celoti ovržene s prepričljivimi izpovedbami prič, tudi tistih, ki s pravdnima strankama niso v nobenem razmerju. Zato ni bilo razlogov, da jim sodišče ne bi verjelo. Presoja, da toženka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, je torej pravilna.

15. Ker drugi pritožbeni razlogi torej niso podani, je bilo treba v preostalem pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

16. Zaradi delnega uspeha pritožnice s pritožbo ni bilo trea posegati v sroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tč. III izreka).

17. Pritožnica je uspela le z majhnim delom pritožbe, in sicer le glede stranske terjatve, glede glavne stvari pa je propadla. Tožnik pa je v odgovoru na pritožbo v pretežni meri ponavljal svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji in z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da glede na njun delni uspeh v pritožbenem postopku, krije vsaka stranka svoje stroške tudi v pritožbenem postopku (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 Primerjaj navedbe v drugi pripravljalni vlogi na red. št. 32 spisa. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976