Jedro

Res je tožnica v motenjski zadevi sklenila sodno poravnavo, s katero je pravnemu predniku tožencev dovolila uporabo parcele za hojo do rešitve spora o pravici pravnega prednika tožencev do služnosti na tej parceli oziroma tožnice iz naslova vznemirjanja lastninske pravice na isti parceli, vendar se tožnica s tem ni odpovedala pravici do vložitve tožbe zaradi vznemirjanja lastninske pravice (tožba v tej zadevi je bila vložena po sklenitvi sodne poravnave). Poravnava je pomenila le „začasno zamrznitev obstoječega stanja“, ki pa ni legalizirala prejšnjih protipravnih ravnanj tožencev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico tožnice na parc. št. 134/3 k. o. X, predvsem sta dolžna opustiti hojo po tej parceli; tožencema je tudi v bodoče prepovedalo na tak ali podoben način posegati v lastninsko pravico tožnice (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na vožnjo po parc. št. 134/3 k. o. X (II. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločitvi v I. in III. točki izreka se toženca pravočasno pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v ugodilnem delu in v izreku o stroških razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navajata, da se sodba sodišča prve stopnje v delu ugotovitve, da nista dokazala, da posegata v parcelo tožnice s hojo na podlagi pravice ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin v spisu. V postopku II P 202/2002 je tožnica trdila, da toženca v zadnjih 20-tih letih pred vložitvijo tožbe v letu 2002, in ne njuni predniki, za dostop do svoje nepremičnine njenega dvorišča niso uporabljali. V tem postopku pa je trdila drugače. Do teh nasprotij se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poleg tega sta pravdni stranki v postopku II P 477/2006 sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere sta se tožnica in njen sin zavezala, da bosta do rešitve spora o pravici tožencev do služnosti na parc. št. 134/3 k. o. X oziroma do rešitve spora iz naslova vznemirjanja lastninske pravice na tej parceli, dopustila (tudi) tožencema hojo po tej parceli. Toženca sta torej za prehod imela pravno podlago, sporna razmerja pa še niso pravnomočno končana. Res je bila med tem določena nujna pot, ki pa v naravi še ni izdelana. Sploh pa ni več pogojev za varstvo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ker sta se toženca preselila v N. in lastninske pravice, tudi če sta jo prej, sedaj ne vznemirjata več. Pot uporabljata le občasno, ko prideta v Slovenijo in to le na podlagi vabil sodišča. Sodni postopki so sedaj zaključeni in toženca nimata več razlogov za vračanje v S. Tožnik mora izkazati obstoj konkretne nevarnosti, da bo do vznemirjanja brez sodnega varstva ponovno prihajalo, sicer zahtevek, da se prepove nadaljnje vznemirjanje, ni utemeljen (II Ips 343/2010). Tožnica kaj takšnega ni zatrjevala niti izkazala. Sodišče tudi ni obrazložilo svoje odločitve, da verjame tožnici, da želi postaviti ograjo na svojem zemljišču. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, v posledici je zato napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo pritožbeno sodišče lahko preizkusi, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Da sta toženca do parcele št. 134/4 k. o. X (v lasti prvega toženca) pristopala po parceli št. 134/3 iste k. o. v lasti tožnice, tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Dejstvo, da je tožnica v zadevi II P 202/2002 trdila, da nikoli nihče ni uporabljal za dostop njenega dvorišča, ni pravno odločilno, saj sta toženca sama izpovedala, da hodita po parceli tožnice. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v 12. točki obrazložitve, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Da so se uporabi njenega dvorišča za dostop do parcele št. 134/4 tožnica in njen pravni predniki ves čas upirali, je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženca za svoje ravnanje nista imela pravne podlage. Res je tožnica v motenjski zadevi II P 3477/2006 sklenila sodno poravnavo, s katero je pravnemu predniku tožencev (J. J.) dovolila uporabo parcele št. 134/3 za hojo do rešitve spora o pravici J. J. do služnosti na tej parceli oziroma tožnice iz naslova vznemirjanja lastninske pravice na isti parceli, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se tožnica s tem ni odpovedala pravici do vložitve tožbe zaradi vznemirjanja lastninske pravice (tožba v tej zadevi je bila vložena po sklenitvi sodne poravnave). Poravnava je pomenila le „začasno zamrznitev obstoječega stanja“, ki pa ni legalizirala prejšnjih protipravnih ravnanj tožencev. Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani vsi elementi vznemirjanja lastninske pravice tožnice in zahtevku, da sta toženca dolžna opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnice na sporni parceli, predvsem sta dolžna opustiti hojo po njej, pravilno in zakonito ugodilo (prvi odstavek 99. člena SPZ).(1) Upravičeno je prepovedalo tudi nadaljnje vznemirjanje, saj je z gotovostjo ugotovilo, da kljub temu, da sta se toženca odselila v N., v Slovenijo še vedno prihajata in do parcele št. 134/4 še vedno pristopata po sporni parceli (celo kljub temu, da je bila med tem ustanovljena nujna pot za hojo in vožnjo do parcele št. 134/4, ki ne poteka po tožničini parceli). Da v Slovenijo ne bosta več prihajala (in za dostop ne bosta uporabljala sporne parcele), toženca samo z navedbami, da sta hodila le še zaradi vabil na sodišče, ki jih ne bo več, saj so spori med pravdnima strankama s tem zaključeni, s stopnjo prepričanja nista izkazala.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.