Jedro

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se taksa vrne, so določeni (izključno) v ZST; za primer, ko stranki skleneta sodno poravnavo pred izdajo odločbe, v 2. odstavku 32. a člena. Da se v procesni situaciji, kot je bila v obravnavanem primeru, taksa, plačana za predlog o izvršbi, obravnava kot taksa za tožbo, ZST ne določa.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ zavrnil zahtevo tožnika, da se mu v zadevi opr. št. Pg ..., ker je bila sklenjena sodna poravnava, na podlagi 32. a člena Zakona o sodnih taksah vrne polovica sodne takse, plačane za izvršilni predlog in tožbo. Po navedeni določbi Zakona o sodnih taksah se stranki vrne polovico takse, ki je bila plačana v skladu s tem zakonom, če stranka vlogo, za katero je takso plačala, umakne preden je sodišče razpisalo narok za obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe ali če stranki pred izdajo odločbe skleneta poravnavo. Kot izhaja iz dopisa sodišča, s katerim je zahtevo skupaj z dokazili posredovalo davčnemu organu, pravdnim strankam v postopku pred Okrožnim sodiščem v A., opr. št. Pg ... taksna obveznost ni nastala. Sodna taksa v znesku 683.400,00 SIT je bila v zvezi s terjatvijo, ki je bila predmet spora v konkretnem pravdnem postopku, plačana v predhodnem izvršilnem postopku. O vlogi, za katero je bila v izvršilnem postopku plačana sodna taksa, je bila v izvršilnem postopku izdana odločba - sklep o izvršbi. Ker je bilo o vlogi, za katero je pravdna stranka v izvršilnem postopku plačala sodno takso, v izvršilnem postopku odločeno, stranka kljub sklenjeni poravnavi ni upravičena do vrnitve polovice sodne takse, plačane v izvršilnem postopku.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. ... z dne 21. 11. 2007 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka. Enako kot prvostopni tudi pritožbeni organ ugotavlja, da stranki v postopku pred izvršilnim sodiščem nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sklepa o izvršbi in sklepa o delni razveljavitvi tega sklepa, zato je zavrnitev zahteve tožeče stranke utemeljena. V zvezi s pritožbenim ugovorom kršitve materialnega prava, predvsem pa interpretacije 32. a člena ZST glede na določbe ZIZ, pritožbeni organ zavzame stališče, da so način plačevanja sodnih taks, nastanek taksnih obveznosti, taksne oprostitve, vrednosti za plačilo takse, izterjava neplačane takse in vrnitev takse predpisani z ZST, katerega sestavni del je tudi taksna tarifa. Ob upoštevanju tega je prvostopni organ pravilno uporabil oziroma interpretiral 32. a. člen ZST. Ločevati je namreč treba sodno poravnavo, sklenjeno v zvezi s taksnimi obveznostmi, oziroma v danem primeru za izvršilni predlog in sklep o izvršbi, od sodne takse za terjatve in obveznosti iz gospodarsko-pravdnega spora, v danem primeru od spora pod opr. št. Pg ... in Pg ... (sedaj ...). - Ker stranka s pritožbo ni uspela, po določbi 2. odstavka 113. člena ZUP tudi ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. Predvsem se ne strinja z zaključkom, da je šlo za dva različna postopka, kjer je bil eden končan, v drugem pa sklenjena sodna poravnava. Zaključek obeh davčnih organov je nepravilen in protizakonit, predvsem gre za nepravilno interpretiranje samega izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, kjer ne gre za postopek, neodvisen od kasnejšega pravdnega postopka, ki mora seveda zaradi drugačne pristojnosti potekati in se nadaljevati pred okrožnim sodiščem, pri čemer pa očitno tožena stranka ni upoštevala določil 62. člena ZIZ, kjer je v 2. odstavku opisan postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sicer, da če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, kjer mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog oz. zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. To torej pomeni, da gre za nadaljevanje postopka začetega kot izvršilni predlog, ki se v nadaljevanju ob sojenju pri pristojnem sodišču (Okrožnem sodišču v A.) le nadaljuje in šteje kot tožba. Ker je torej v postopku, ki se je nadaljeval pred Okrožnim sodiščem v A., prišlo do sklenitve sodne poravnave (taksa je bila plačana v enaki višini kot taksa za tožbo), je jasno, da so nastopili pogoji iz 2. odstavka 32. a člena ZST in je nastala zaveza tožene stranke za vračilo ene polovice plačane sodne takse. Ob ugoditvi zahtevi pa bi tožena stranka morala ugoditi tudi zahtevi tožeče stranke do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v priglašeni višini. Na tej podlagi tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zahtevi tožeče stranke za vračilo polovice plačane sodne takse ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 252,96 EUR z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med strankama ni sporno. Tako ni spora o tem, da je tožeča stranka sodno takso plačala v sodnem izvršilnem postopku (za predlog in sklep). Spora tudi ni, da je bila sodna poravnava sklenjena v gospodarsko pravdnem postopku, ki se je po razveljavitvi sklepa o izvršbi nadaljeval pred pristojnim Okrožnim sodiščem v A., skladno z določbami ZIZ, na katere opozarja tožeča stranka.

Odločitev davčnih organov, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik do vrnitve takse po 2. odstavku 32.a člena ZST ni upravičen, je po presoji sodišča pravilna. Pravilni pa so tudi razlogi za odločitev, ki jih navaja davčni organ prve stopnje in razlogi, s katerimi pritožbeni organ odgovori na tožbenim vsebinsko enake pritožbene ugovore.

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se taksa vrne, so določeni (izključno) v ZST, za primer ko stranki skleneta sodno poravnavo pred izdajo odločbe, v 2. odstavku 32.a člena. Iz navedene določbe jasno sledi, da se taksa, plačana za vlogo, vrne le, če stranki pred izdajo odločbe (o tej vlogi) skleneta sodno poravnavo. Pogoj torej je, da sodišče o vlogi stranke ne odloči. Vloga, za katero je stranka v obravnavanem primeru takso plačala, je predlog za izvršbo, o tej vlogi pa je bilo v izvršilnem postopku odločeno s sklepom o izvršbi. Na navedeno, ob upoštevanju določb ZST, ne more vplivati dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, da se namreč po določbah ZIZ v postopku po razveljavitvi sklepa v gospodarsko pravdnem postopku predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Da se v obravnavani procesni situaciji taksa, plačana za predlog o izvršbi, obravnava kot taksa za tožbo, ZST namreč ne določa. V tej zvezi določa le, da se taksa za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine všteje v takso za odločbo (pojasnilo k tarifni številki 2, točka f).

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.