Jedro

Če je sklep o izvršbi zaznamovan v zemljiški knjigi, tedaj v tem delu sklep o začasni odredbi ni več potreben (drugi odstavek 278. člena ZIZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožene stranke in postopek zavarovanja z začasno odredbo P 787/2009-I z dne 2. 7. 2009 ustavilo, opravljena dejanja zavarovanja razveljavilo v delu, ki se nanašajo na solastniški delež A. A. do 41031/160000 pri nepremičninah ID parcela 0001 in ID parcela 0002. V II. točki izreka je odredilo izbris te zaznambe. V preostalem delu je pod točko III izreka zavrnilo predlog, da se izbriše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve iz zemljiške knjige.

2. Proti sklepu s katerim ni uspela, se pritožuje tožena stranka. Izpodbija III. točko izreka. Postopek se vodi s sklepom o začasni odredbi z dne 2. 7. 2009, s katerim je sodišče toženi stranki in takrat še toženi stranki A. A. prepovedalo odtujitev in obremenitev njunih nepremičnin ter prepoved zaznamovalo v zemljiški knjigi. Sklenilo je, da začasna odredba velja do konca izvršilnega postopka v zvezi s tem sporom. ZIZ je bil sprejet 30. 6. 1998 in je 267. člen ZIZ določal, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega ali pravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Nato pa je bil ZIZ večkrat noveliran. Nazadnje tudi z novelo ZIZ-J, novela sprejeta 2. 7. 2014 in po 267. členu ZIZ, ki še danes glasi, da je možno, da začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. Z novo spremembo ZIZ so pogoji za trajanje začasne odredbe spremenjeni in trajanje preneha z nastopom pogojev za izvršbo. Tako določa tudi II Cp 209/2013. Sodišče pa se opre samo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1155/2019, ki je zavrnilo predlog za ustavitev postopka z začasno odredbo. Sodišče se je sklicevalo na nezakonito sodno prakso in sklepalo, da ko je sodba pravnomočna, še ne pomeni, da lahko tožena stranka zahteva ustavitev začasne odredbe po 287. členu ZIZ. Menilo je, da začasna odredba lahko traja do konca izvršilnega postopka in to tudi po noveli ZIZ-J. Pri tem se je višje sodišče sklicevalo na teorijo iz knjige Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, ki je iz leta 1980 in iz knjige M. Šipec in soavtorji, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih iz 2001. Takrat še ni bilo spremembe ZIZ-J. Sedaj ponavlja razloge in našteva novejšo sodno prakso, ki dosledno tolmači 267. člen ZIZ, da začasna odredba lahko traja, dokler ni pogojev za izvršbo. Sodišče pa v 17. točki obrazložitve na podlagi starega ZIZ ponavlja ta stališča. Pritožba opozarja na gradivo iz Državnega zbora RS, ko je bil ZIZ noveliran leta 2014. Tako pa po 267. členu ZIZ ima upnik terjatev, ki še ni izvršljiva, predhodno zavarovati in sicer s predhodno odredbo po 257. členu ZIZ, če je že izvršljiva pa s sklepom o zavarovanju. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje. Tožba je bila proti A. A. umaknjena v letu 2011 in sedaj nastopa kot tožena stranka samo še mld. B. A. Sodba P 787/2009-I je pravnomočna, o tožbenem zahtevku C. A. in obstaja dolžnost toženi stranki plačati 229.737,86 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila. Pod točko II izreka pa je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku drugega tožnika D. A. in ji mora tožena stranka plačati 34.516,48 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila in stroške. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, višje sodišče je s sodbo I Cp 3158/2012 ugodilo in sodbo v I. točki izreka razveljavilo. Ta sodba je pravnomočno potrjena z I Cp 3158/2012. Vrhovno sodišče RS pa je na revizijo to sodbo razveljavilo z II Ips 144/2014 in nato je sledila sodba I Cp 3158/2022. S to sodbo je višje sodišče ponovno vzpostavilo prvotno sodbo iz sodbe I Cp 290/2016. Tako, da je sedaj izvršljiv naslov za uveljavljanje denarne terjatve zoper toženo stranko za prvo tožečo stranko in za drugo tožečo stranko. Nato obširno opozarja na tek zamudnih obresti in s tem na povečanje dolga. Tožena stranka začasno odredbo z dne 2. 7. 2009 šteje kot nezakonito, saj je mladoletnemu otroku iz naslova zakonitih zamudnih obresti prinesla še dodatnih 129.515,86 EUR dolga. Tožeča stranka je sprožila postopek pred iztekom 10-letnega zastaralnega roka, ko bi lahko vložila izvršbo že prej. Upnika sta tako zlorabila začasno odredbo in nista sprožila izvršilnega postopka ter s tem zaslužila dodatnih 156.330,42 EUR zamudnih obresti. Pri nepremičnini tožene stranke je z dne 17. 1. 2023 na nepremičnini 0003, stavba 01, z 17. 1. 2023 že zaznamovana hipoteka v zavarovanje na podlagi sklepa o izvršbi I 2747/2022, saj je drugotožeča stranka sprožila izvršilni postopek. Prvotožeča stranka pa izvršbe še ni predlagala, kljub temu, da je v zapuščinskem postopku po C. A. postavljen začasni skrbnik zapustnikovega premoženja, ki bi lahko odrešil toženo stranko mučenja. Edino premoženje, ki ga tožena stranka ima, so nepremičnine, ki jih je podedovala od očeta in so že z začasno odredbo od 7. 2. 2009 dalje blokirane in ni možna prodaja. Vse to bi se dalo že od ZIZ-J preprečiti, da ne bi prišlo do zavlačevanja upnika. Tako tudi sklep II Cp 209/2013. Ko je sodna odločba izvršljiva, sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršljive sodne odločbe. Takrat po 267. členu ZIZ izdaja začasne odredbe ni možna, saj upnik nima več pravnega interesa. To ureja 269. člen ZIZ s predhodno odredbo. S tem bi lahko dosegli milejši način zavarovanja, kar bi bilo zabeleženo v zemljiški knjigi. Tako pa je umrla tožeča stranka vložila revizijo na Vrhovno sodišče RS, ki je bila uspešna. Ista pooblaščenka pa ni mogla vložiti pravega predloga za izdajo predhodne odredbe. Sodišče se sklicuje na nedokončan zapuščinski postopek po prvi tožeči stranki, kar ni ovira za vložitev predloga za predhodno odredbo. Sodišče pa ščiti tožečo stranko. Sedaj pa je tožeča stranka le vložila izvršbo in je vpisana hipoteka. Sodišče pa zmotno sklepa, da pogoji za razveljavitev začasne odredbe niso izpolnjeni. Pogoji so bili podani do izpolnjenosti pogojev za izvršbo, ko je postala sodba pravnomočna.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in najprej meni, da je zastopanje toženca po materi A. A. vprašljivo, saj je mati kot zakonita zastopnica v koliziji z interesom otroka. Zapuščina po C. A., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru, opr. št. D 120/2011 še ni končana. Toženca zastopa odvetnica F. F., ki je tudi napovedala novo vlogo zaradi ugotavljanja obsega zapuščine in obravnava je preložena na nedoločen čas. Po sodbi bi sodba glasila, da mora toženec plačati dediča, torej tudi sebi. Dokler zapuščinski postopek ni končan, začasna odredba varuje položaj vseh dedičev. Zapuščinski postopek ureja vprašanje obsega zapuščine, vštevanje daril in končno delitev, zato izvršba še ni bila predlagana. Prilaga kopije zapisnikov iz zadnjih narokov. Na zadevo ne more vplivati dejstvo, da je D. A. vložil predlog za izvršbo za tisti del svoje terjatve, pri kateri je od vsega začetka nastopal kot drugotožnik in ni vezano na terjatev C. A., ampak je njegova osebna terjatev. Ko je sodišče dovolilo izvršbo za to terjatev, je tožena stranka ugovarjala sklepu o izvršbi. Ugovor tožnika je bil sicer zavrnjen. Gre za tisti nepremičnini, glede deleža je sodišče ugodilo njegovemu predlogu s sklepom z dne 12. 7. 2023. Nepremičnini sta v solasti A. A. in G. G. Zato je zavarovanje še zmeraj potrebno tudi na drugih nepremičninah in v korist vseh dedičev. Sodba za tožnika D. A. je postala izvršljiva 6. 12. 2013, predlog za izvršbo je bil vložen leto dni pred potekom 10-letnega zastaralnega roka. Iz vseh teh navedb izhaja, da je zavarovanje z začasno odredbo še vedno potrebno in ni razlogov za njeno odpravo. Toženec bi rad nepremičnine prodal brez sodnega zavarovanja in intervencije in zaščite tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom presojalo zahtevo toženca in A. A. za izbris začasne odredbe iz zemljiške knjige. Navajala sta, da sta dve nepremičnini v njuni solasti, ostale nepremičnine pa so v lasti toženca. Utemeljevala sta predlog, da je postopek že več let pravnomočno končan in da ni več zakonitih razlogov za začasno odredbo. Opozarjala sta, da sta tožnika tožbo zoper A. A. umaknila in da ni več stranka postopka in tudi sodba ne glasi nanjo.

6. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila v postopku izdana začasna odredba z dne 2. 7. 2009 proti toženki A. A. in mld. B. A. in se je zavarovala prepoved odtujitve in obremenitve naštetih nepremičnin z veljavnostjo do konca izvršilnega postopka v predmetnem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je sklep pravnomočen in da v pravnomočen sklep ni mogoče posegati s trditvijo, da je bil s spremembo 267. člena ZIZ poseženo v prvotno začasno odredbo in da lahko na tej podlagi po 278. členu ZIZ sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja na predlog dolžnika.

7. Sodišče prve stopnje pravilno citira določbo 278. člena ZIZ in ugotavlja, kdaj sodišče tudi na predlog dolžnika ustavi postopek in razveljavi opravljena procesna dejanja: če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako, da odredba ni več potrebna, če dolžnik položi pri sodišču zavarovano terjatev z obrestmi in stroški, če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o začasni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovane, ali če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala, ali da je prenehala.

8. Sodišče prve stopnje je razveljavilo tisti del začasne odredbe, ki se nanaša na solastniški delež A. A. in izbrisalo to zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, saj A. A. ni več pravdna stranka. Vendar je zavrnilo zahtevo za izbris proti mld. tožencu, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi iz drugega odstavka 278. člena ZIZ, saj se okoliščine niso pozneje spremenile, da odredba ni več potrebna. Oprlo se je na izjavo tožnikov, da izvršba še ni končana v zvezi s predmetnim sporom. Sodba se glasi na dediče po pokojnem C. A., v tem zapuščinskem postopku pa iz dopisov izhaja, da še ni končan in zato ni mogoče šteti, da so pogoji za izbris.

9. Pritožbeno sodišče pa opozarja na navedbe same tožeče stranke in pritožnika, da je v teku izvršilni postopek drugo tožnika. Gre za njegovo samostojno terjatev, to je plačilo 34.516,48 EUR s pripadki in izvršilno sodišče je izdalo sklep o izvršbi na ID znaku del stavbe 0003-01-1 v lasti B. A. in med drugim zaznamovalo sklep o izvršbi v zemljiški knjigi (primerjaj priloge tožeče stranke). To pomeni, da je lahko nastopila spremenjena okoliščina, saj je bil sprožen izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani I 2747/2022 in izdan sklep o izvršbi v korist drugotožnika. Vse to pa bi bila lahko okoliščina, ki je nastopila po izdani začasni odredbi (drugi odstavek 278. člena ZIZ). Če je res sklep o izvršbi zaznamovan v zemljiški knjigi, tedaj v tem delu sklep o začasni odredbi ni več potreben (drugi odstavek 278. člena ZIZ)1. 10. Tako se izkaže, da je treba preizkušati tudi te navedbe samega tožnika, kot tudi dolžnika. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je sprememba 267. člena iz 2014 pripeljala avtomatično do prenehanja začasne odredbe, ki je bila izdana in je pravnomočna. Ni mogoče poseči v pravnomočne sodne odločbe na ta način2. Gre za spremembo ZIZ in zaradi 155. člena Ustave RS ne more imeti učinka za nazaj in spremeniti pravnomočne sodne odločbe. Pritožba ima še številne navedbe o tem, da začasna odredba z dne 2. 7. 2009 ni bila pravilna zaradi 267. člena ZIZ. Vendar bi te navedbe morale biti podane v ugovoru oziroma pritožbi. Tako pa je sklep pravnomočen in sedaj pritožbeno sodišče v to ne more posegati.

11. Zaradi zmotne razlage določbe 278. člena ZIZ oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s to določbo, je bilo treba izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je sklep o izvršbi za drugotožnika pravnomočen oziroma je zaznamovan v zemljiški knjigi, za katere nepremičnine gre. Če je ta trditev pravilna, je treba začasno odredbo v tem delu razveljaviti in odrediti izbris zaznambe prepovedi. Glede ostalih tožnikov pa je treba pritrditi tožeči stranki, da je pravni položaj takšen, da je težko ugotoviti, kdo so dediči po pokojnem C. A. oziroma prvotožniku, na katere glasi pravnomočna sodna odločba. Ni mogoče mimo trditve, da je tudi toženec dedič po pokojnem C. A. Zato naj sodišče prve stopnje ugotovi, kaj se dogaja v zapuščinskem postopku. Vse to naj ugotavlja zaradi preverjanja trditve dolžnika, da bi lahko dediči po pokojnem C. A. vložili izvršbo in da je zato tudi glede njih nastopila spremenjena okoliščina, ki bi lahko imela za posledico izdajo sklepa o izvršbi in zavarovanja njihove terjatve. V tem primeru bi bila res začasna odredba nepotrebna. Če pa do tega ni prišlo, pa je treba ugotavljati, ali držijo trditve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa pravdnim strankam svetuje dogovor v tej zadevi, saj bi na ta način lahko zadevo takoj rešili in preprečili nadaljnji tek zamudnih obresti. Sicer pa je treba pritožniku tudi odgovoriti, da se je določba 267. člena ZIZ vedno nanašala na čas, kdaj je mogoče začasno odredbo izdati in sam tekst ne govori o tem, do kdaj začasna odredba traja. Trajanje začasne odredbe pa je urejeno s členom, ki govori o prenehanju, to je določba 278. člena ZIZ. Ker je sedaj pravdna stranka le mld. B. A., ni več interesa kolizije med njim in materjo in ga lahko zastopa.

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Čeprav je začasna odredba bila odobrena, ali še traja tudi med izvršilnim postopkom, je sodišče pooblaščeno, da to začasno odredbo spremeni ali, da preneha, če se spremenijo okoliščine, ki so bile podane za njen nastanek. Pri tem je pomembno, ali upnik po izteku roka za izvršbo in poplačilo svoje terjatve, ni pokazal interesa, da uresniči svojo terjatev. Primerjaj Sudsko izvršno pravo, 1984, Triva, Belajec, Dika, Zagreb 1984, stran 406. 2 I Ip 1156/2014.