Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja 110. člen SZ-1. Ta določa, da v primeru razveze ali prenehanja zunajzakonske skupnosti, ko se prejšnja zakonca oziroma partnerja ne moreta sporazumeti, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja in kdo se iz stanovanja izseli, o tem odloči v sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku, ki pri tem upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se najemna pogodba št. 246/99 z dne 16. 12. 1999 za dvosobno stanovanje s kabinetom številka 14 v skupni izmeri 74,33 m2 v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu J., sklenjena med lastnikom in najemodajalcem J.S.S. in nasprotnim udeležencem kot najemnikom, spremeni tako, da se za novo najemnico stanovanja določi dosedanja souporabnica stanovanja, to je predlagateljica, uporabnica stanovanja pa še naprej ostane njena hči K. P., medtem ko se je nasprotni udeleženec dolžan v roku 90 dni izseliti iz navedenega stanovanja. Glede stroškov postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu predlagatelja v celoti ne ugodi, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje navaja, da je napačna, napačno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni izvedlo relevantnih dokazov ter ni podalo zadostne in pravilne dokazne ocene o navedbah nasprotnega udeleženca in predlaganih listinah s strani nasprotnega udeleženca. Povzema 110. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1) ter navaja, da je iz obrazložitve razvidno, da je sodišče predlagateljici ugodilo zgolj iz razloga, ker ima hčer, staro dvajset let, ki jo je dolžna preživljati. Sodišče se samo na to okoliščino ne bi smelo opirati, saj za samo preživljanje hčerke predlagateljica prejema otroški dodatek, v primeru slabega premoženjskega stanja pa je hči predlagateljice upravičena tudi do republiške štipendije in pomoči pristojnega Centra za socialno delo, lahko pa opravlja tudi delo preko študentskega servisa. Sodišče ugotavlja tudi, da ker nasprotni udeleženec nima več preživninske obveznosti do svojega sina, je bolj upravičena do stanovanja predlagateljica. Nasprotni udeleženec poudarja, da ima tudi sam preživninsko obveznost do sina, čeprav je že zapadla, sodišče ne more pavšalno navajati in predvidevati, da se je sin nasprotnega udeleženca očitno sedaj že sposoben sam preživljati. V nadaljevanju sodišče pavšalno in neutemeljeno navaja, da imata udeleženca približno enak mesečni dohodek, saj je nasprotni udeleženec nezaposlen in se preživlja zgolj z občasnimi deli. Ni jasno, na podlagi česa sodišče sploh sklepa, da ima predlagateljica v primerjavi z nasprotnim udeležencem večje obveznosti. Sodišče nato navaja, da je nasprotni udeleženec sposoben plačevati vse stroške za stanovanja in bi zato toliko lažje plačeval stroške za manjše stanovanje, pri čemer je sodišče samo s seboj v nasprotju in nasprotnemu udeležencu ni jasno, zakaj bi moral iti prav on v manjše stanovanje. Sodišče tudi navaja, da je pri plačilu lastne udeležbe, po zatrjevanju nasprotnega udeleženca, plačal več nasprotni udeleženec, vendar se je s tem strinjala tudi predlagateljica, kot vse izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 01. 2011. Sodišče se zmotno opira na določbo 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj ta varuje mladoletne otroke, kar pa hči predlagateljice brez dvoma ni. Ponovno poudarja dejstvo lastne udeležbe ter, da ima že od leta 2008 oziroma že nekoliko prej velike finančne težave in mu je 27. 03. 2008 prenehalo delovno razmerje. Predlagateljica v ničemer ni upravičena, da ostane v predmetnem stanovanju, saj ima nasprotni udeleženec nižje dohodke od predlagateljice, ki je zaposlena in prejema plačo, prav tako pa tudi otroški dodatek za hčer. Nasprotni udeleženec nima možnosti, da se naseli v kakšnem drugem stanovanju, predlagateljica ima možnost, da si svoje prebivališče uredi drugje. Sam nasprotni udeleženec ni solastnik kakršnekoli druge nepremičnine.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavlja 110. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1. Ta določa, da v primeru razveze ali prenehanja zunajzakonske skupnosti, ko se prejšnja zakonca oziroma partnerja ne moreta sporazumeti, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja in kdo se iz stanovanja izseli, o tem odloči v sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku, ki pri tem upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje na podlagi relevantnih okoliščin pravilno odločilo, da najemnica stanovanja postane predlagateljica. Pri tem je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, o posameznih pritožbenih navedbah pa se sodišče druge stopnje izjavlja v nadaljevanju.

6. Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da sodišče ni napravilo zadostne dokazne ocene o navedbah nasprotnega udeleženca in z njegove strani predlaganih listinah ter, da ni izvedlo relevantnih dokazov, vendar teh svojih pritožbenih navedb v ničemer ne konkretizira, zato nanje ni potrebno odgovarjati, pri čemer pa, kot je bilo že navedeno, sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče predlagateljici ugodilo zgolj iz razloga, ker ima hčer, staro dvajset let, ki jo je dolžna preživljati. Sodišče je vse okoliščine primera celovito presodilo, pri tem pa je upoštevalo tako finančno stanje obeh udeležencev, njuno morebitno dolžnost preživljanja, kot tudi stanovanjske potrebe predlagateljičine hčere, kot druge osebe, ki stanuje skupaj z udeležencema. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima predlagateljica hčer, staro dvajset let, ki jo je dolžna preživljati, vendar to ni bil edini razlog in okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pri tem je neutemeljena pritožbena navedba, da ima tudi sam nasprotni udeleženec še preživninsko obveznost do svojega sina. Njegov sin ima res zoper njega zapadlo terjatev, vendar navedeno ne predstavlja več preživninske obveznosti. Pri tem ni relevantno, da je sodišče navedlo, da se je sin očitno že sposoben sam preživljati, ključno je, da predlagateljeva dolžnost, da svojega sina preživlja, ne obstaja več. Tudi pritožbena navedba, da sodišče pavšalno in neutemeljeno navaja, da imata udeleženca približno enak mesečni dohodek, je neutemeljena, saj je sam nasprotni udeleženec na zaslišanju izpovedal, da mu njegovo (priložnostno) delo mesečno nanese kakšnih 600,00 EUR dohodka. Tudi to je dohodek, čeprav ne izvira iz rednega delovnega razmerja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi, da nasprotni udeleženec pokrije vse stroške za stanovanje, kakšno stanovanje si bo našel v bodoče in zanj plačeval stroške, pa ni pomembno, zato je nepomembna tudi pritožbena navedba v zvezi s tem. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni jasno na podlagi česa sodišče sklepa, da ima predlagateljica v primerjavi z nasprotnim udeležencem večje obveznosti, glede na to, da je bilo že pojasnjeno, da je dolžna preživljati tudi hčerko, medtem ko preživninske dolžnosti nasprotni udeleženec nima več.

7. Utemeljena je sicer pritožbena navedba, da se 5.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) nanaša na mladoletne otroke, vendar pa je potrebno upoštevati, da je sodišče dolžno upoštevati ne le stanovanjske potrebe udeležencev, pač pa tudi drugih oseb, ki z udeleženci skupaj stanujejo, v konkretnem primeru torej hčerke predlagateljice. Ob približno enakih dohodkih udeležencev, večjih obveznostih predlagateljice ter dejstvu, da skupaj z njo živi še njena hči, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Povsem neargumentirana je pritožbena navedba, da ima predlagateljica možnost, da si prebivališče uredi drugje, nasprotni udeleženec pa ne, in da nasprotni udeleženec ni solastnik kakšne nepremičnine, kar tudi za predlagateljico ni bilo zatrjevano in sta torej tudi glede tega izenačena.

8. Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede plačila lastne udeležbe, glede česar nasprotni udeleženec navaja, da se je predlagateljica strinjala z njegovim zatrjevanjem in da naj bi to izhajalo iz zapisnika glavne obravnave z dne 14. 01. 2011, saj to iz navedenega zapisnika ne izhaja, kot pa je pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedeno v konkretnem primeru tudi ni relevantno, na razloge v zvezi s tem se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

10. Nasprotni udeleženec nosi v skladu s 1. odstavkom 35. člena ZNP sam svoje stroške pritožbenega postopka.