Jedro

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, pri čemer velja, da ne sme biti izraženo nesoglasje o njenih nebistvenih sestavinah. Glede obstoja in vsebine (ustne) pogodbe nosi dokazno breme tožnica.

Materialno procesno vodstvo prepoveduje sodišču aktivnosti v smislu prejudiciranja spora. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožnici namigniti, da bo odločilo, da ustni dogovor v vsebini, kot jo zatrjuje tožnica, ni bil sklenjen.

Tudi stranke in preko strank pooblaščenci imajo pravico postavljanja vprašanj pričam, kar pomeni, da se dejansko stanje razčiščuje tako s strani strank kot sodišča, torej v skladu z omiljenim razpravnim načelom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrneta tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek (1. in 2. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženima strankama povrniti pravdne stroške v višini 3.950,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženkama naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem postopku je bil J. D. kot direktor tožnice dne 23. 12. 2003 imenovan na mesto direktorja drugo toženke z mandatom od dne 1. 1. 2004 (priloga A2), že dne 18. 2. 2004 pa je bil s sklepom razrešen iz krivdnih razlogov (prilogi A1 in B5), pri čemer slednjega sklepa ni izpodbijal. Tožnica s predmetno tožbo od toženk zahteva plačilo 53.859,04 EUR, ki zajema plačilo sorazmernega dela plačila za mesec februar v višini 1,239.199,39 SIT (račun št. 3/2004 na prilogi A10), povračilo stroškov telefona in potnih stroškov v času od 1. 1. 2004 do 18. 2. 2004 (račun št. 4/2004 na prilogi A11) ter odškodnino za primer predčasne prekinitve pogodbe v višini 6-kratnika dogovorjenega mesečnega plačila. Uveljavlja tudi podredni odškodninski zahtevek v isti višini, češ da sta toženki tožnico zavajali, da je zanju opravljala delo brez sklenjene pogodbe.

6. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), pri čemer velja, da ne sme biti izraženo nesoglasje o njenih nebistvenih sestavinah (V. Kranjc: OZ (splošni del) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 209). V primeru, da odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku (1. odstavek 29. člena OZ). Glede obstoja in vsebine (ustne) pogodbe nosi dokazno breme tožnica (212. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da med pravdnimi strankami ni bila nikoli sklenjena pisna pogodba o poslovnem sodelovanju. Tožnica zatorej skuša dokazati, da je bil med prvo toženko in tožnico v decembru 2003 sklenjen ustni dogovor, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica za prvo toženko opravljala storitve v zvezi z reorganizacijo drugo toženke, pri čemer bo direktor tožnice prevzel funkcijo direktorja drugo toženke, prvo toženka pa bo tožnici mesečno plačevala pavšal v višini 7.820,00 EUR, potne stroške in strošek mobilnega telefona. V primeru predčasne prekinitve pogodbe bo tožnici pripadla pravica do odškodnine v višini 6-kratnika povprečnega plačila za opravljene storitve v zadnjih treh mesecih.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da med pravdnimi strankami ni bila sklenjena niti veljavna ustna pogodba, saj se je prvo toženka o sklenitvi pogodbe pogovarjala z J. D. kot fizično osebo in ne kot pooblaščencem tožnice. Pri tem se je naslonilo na izpovedbo A. M. in Z. P., ki je izpovedal, da je v tistem času iskal direktorja, garača in sanatorja v smislu 24 ur prisotnosti in dela v firmi. Da je bil poglavitni namen prvo toženke, da najde človeka, ki bi prevzel vodenje drugo toženke, katere lastnik je bila prvo toženka, ne pa zagotavljanje svetovalnih storitev za likvidacijo in sanacijo drugo toženke, sta potrdili tudi priči D. Š. in M. Š. Tega zaključka ne more izpodbiti niti dejstvo, da je J. D. pripravil program sanacije/likvidacije drugo toženke (priloga B4), na katerega je imel A. M. pripombe, pri čemer slednje tudi sicer ni v nasprotju z namenom prvo toženke, da najde ne le direktorja pač pa tudi usposobljenega in izkušenega strokovnjaka za izvedbo sanacijskega projekta za drugo toženko. Tako je bilo v konkretnem primeru bistveno delo J. D. kot fizične osebe in ne storitve tožnice kot pravne osebe.

9. Pritožba navaja, da iz osnutkov pogodb izhaja, da je A. M. vedel za obstoj tožnice (pravne osebe) pred imenovanjem J. D. kot direktorja drugo toženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vsi priloženi osnutki pogodb časovno nanašajo na obdobje po sprejemu sklepa o imenovanju J. D. za direktorja dne 23. 12. 2003, tako da ne morejo biti relevantni kot dokazni material, da je A. M. vedel za obstoj tožnice že pred tem datumom – torej v času sklepanja ustnega dogovora. Poleg tega za obstoj tožnice nista vedela tudi M. Š. in Z. P.. Prvi osnutek, ki je bil poslan J. D. s strani prvo toženke in v katerem je tožnica navedena kot pogodbena stranka, pa je bil poslan po B. L. Dne 23. 12. 2003, ki po svojih navedbah in navedbah A. M. sploh ni bil pooblaščen za sklepanje pogodb (priloga A17).

10. Kot izhaja iz izpovedbe Z. P. so pogovori z J. D. potekali v smeri, da naj bi prevzel mesto direktorja v drugo toženki, pri čemer ni bila praksa, da bi kdo prevzel mesto direktorja in hkrati delal preko svoje zasebne družbe. Po navedbah P. se je tožnica v pogajanjih pojavila šele v fazi, ko naj bi J. D. prejemal del plače ko fizična oseba, del pa preko pravne osebe – tožnice, s čimer bi J. D. prvo toženka šla na roko zaradi finančnih težav. Posledično ni mogoče zaključiti tako, kot navaja pritožba - da se je Z. P. z J. D. v prvi fazi pogajanj, ko naj bi bil sklenjen ustni dogovor, pogovarjal, da bo storitve zaračunavala tožnica. Navedeno se namreč sklada s fazo, ko je J. D. zaradi davčnih razlogov predlagal sklenitev dveh pogodb, katere osnutke je nato pripravil D. T. (prilogi A4 in A5, izpovedba A. M. in J. D.).

11. Glede aktivne legitimacije pritožbeno sodišče še poudarja, da je iz zapisnika seje nadzornega sveta z dne 23. 12. 2003 izhaja, da je bil Z. P. kot predsednik nadzornega sveta drugo toženke izrecno pooblaščen za sklenitev pogodbe z J. D. kot fizično osebo (priloga A2). Iz navedb prvo toženke izhaja, da je v prvi fazi, ko sta se pravdni stranki dogovarjali o sodelovanju glede reorganizacije in sanacije drugo toženke, prvo toženka vodila razgovore z J. D. kot fizično osebo, ki naj bi na področju sanacijskih projektov imel veliko izkušenj. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da prvotni ustni dogovor, četudi bi bil sklenjen v vsebini, ki jo zatrjuje tožnica, ni bil sklenjen s tožnico, pač pa z direktorjem tožnice kot fizično osebo, torej je do kakršnihkoli pravic iz ustne pogodbe upravičen kvečjemu J. D. kot fizična oseba.

12. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da bi bilo treba v primeru, da sodišče ne sprejme ugotovitve, da je šlo v konkretnem primeru za dogovor med tožnico in prvo toženko, dogovor med toženkama in tožnico kot fizično osebo šteti za pogodbo v korist tretjega - tožnice. Po 126. členu OZ pridobi tretji, kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v njegovo korist, lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega. Tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala obstoja določila v ustnem dogovoru, da se bodo storitve plačevale tožnici. Na ta način pravdne stranke niso ustanovile nobene pravice v korist tretjega, kar pomeni, da v ustni pogodbi določene pravice in obveznosti učinkujejo le na pogodbeni stranki – prvo toženko in J. D..

13. Nadalje so neresnične trditve tožnice, da iz vseh osnutkov izhajajo predlogi z bistveno enakim ekonomskim učinkom. Pravdne stranke so za namen sklenitve pogodbe o medsebojnem poslovanju sklenile več osnutkov, pri čemer noben ni rezultiral v sklenjeni pisni pogodbi, ki bi bila lahko osnova tožbenega zahtevka. Dne 24. 12. 2003 je tako direktor tožnice B. L. posredoval svoj prvi osnutek pogodbe, ki naj bi bila sklenjena med tožnico in drugo toženko, vsebovala pa je tudi določila, kot izhajajo iz s strani tožnice zatrjevanega ustnega dogovora v decembru 2003 (priloga A3). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da ustna pogodba s takšno vsebino sploh ni mogla biti sklenjena, ker drugo toženka sploh ni sodelovala v pogajanjih. Iz davčnih razlogov je nato D. T. pripravil dva osnutka - svetovalno pogodbo med tožnico in prvo toženko, ki je vsebovala določilo o mesečnem plačilu v višini 7.000,00 EUR (priloga A4) in pogodbo o poslovodstvu med J. D. in drugo toženko, ki je vsebovala določilo o mesečni plači 800,00 EUR neto, stroških mobitela in potnih stroških. Prav tako je vsebovala določilo o odškodnini v primeru predčasne prekinitve pogodbe (priloga A5). Slednja dva osnutka sta bila nato usklajena (prilogi A6 in A7), pri čemer sta v bistvenih elementih ostala identična, razen da pogodba o poslovodstvu ni več vsebovala določila o odškodnini v primeru predčasne prekinitve pogodbe. Iz navedenega izhaja, da so se navedeni osnutki razlikovali ne le po tem, kdo je bil stranka pogodbe, pač pa tudi po številu pogodb, razmejitvi obveznosti in posledično plačilu storitev, višini plačila ter v primerih, v katerih – če sploh – je predvidena odškodnina v primeru predčasnega preklica pogodbe. Glede na navedeno je torej tudi nemogoče zaključiti, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica. Ta se namreč razlikuje od pisnih osnutkov, prav tako pa ni konsistentno potrjen z izpovedbami zaslišanih prič.

14. Iz računa št. 2/2004 (priloga A8) izhaja, da tožnica prvo toženki zaračunava storitve po Pogodbi o svetovanju v višini 1,993.193,16 SIT (7.000,00 EUR) za obdobje 1. 1. 2004 do 31. 1. 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da plačilo navedenega računa s strani prvo toženke še ne pomeni, da je bila med strankama sklenjena Pogodba o svetovanju. Račun je namreč enostransko dejanje, prvo toženka pa je pojasnila, da je račun plačala za obdobje, ko naj bi J. D. opravljal delo, in sicer na podlagi posebnega dogovora ob razrešitvi J. D. s funkcije direktorja drugo toženke in ne zato, ker bi bila med tožnico in njo samo sklenjena kakršnakoli pogodba. To je potrdil A. M. in smiselno Z. P.. Ker je tudi J. D. izpovedal, da je takrat prišlo do pogovorov med njim in A. M., s čimer se sklada tudi časovni potek dogodkov, da je račun zapadel dne 16. 2. 2004, M. se je z D. pogovarjal dne 18. 2. 2004, račun pa je bil o navedbah tožnice plačan dne 19. 2. 2004 (priloga A9), pritožbeno sodišče zaključuje, da plačilo računa ne pomeni »pripoznanja«, da je bila pogodba o svetovanju, kot je navedena na računu, med strankama sklenjena.

15. Tožnica prav tako neupravičeno uveljavlja protispisnost po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se je sodišče prve stopnje na več mestih nekoliko nerodno izrazilo in ni čisto točno povzelo navedb pravdnih strank in izjav prič, tožnica v resnici zgolj izpodbija s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je pritožbeno sodišče na njene pritožbene navedbe v zvezi s tem že odgovorilo.

16. Po 285. členu ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Pritožbeno sodišče poudarja, da materialno procesno vodstvo prepoveduje sodišču aktivnosti v smislu prejudiciranja spora; to pa je ravno postopanje, ki ga tožnica zahteva od sodišča prve stopnje v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno tožnici namigniti, da bo odločilo, da ustni dogovor v vsebini, kot jo zatrjuje tožnica, ni bil sklenjen. Obstoj in vsebina ustnega dogovora sta bila navsezadnje bistvo spora in tožnica se ne more sklicevati na to, da je bila presenečena, ko je sodišče odločilo na način, kot izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako je tožnica vedela, da je sporno tudi svojstvo tožnice kot pravne osebe oziroma J. D. kot fizične osebe, saj sta toženki v svojih vlogah navajali, da sta se pogajali in dogovarjali z J. D. kot fizično osebo. V zvezi z navedenimi spornimi dejstvi je sodnica tudi zaslišala priče, pri čemer ni mogoče zaključiti, da bi pričam kakorkoli sugerirala odgovore ali kakšno od zaslišanih prič preferirala. Navsezadnje pa imajo tudi stranke in preko strank pooblaščenci pravico postavljanja vprašanj pričam, kar pomeni, da se dejansko stanje razčiščuje tako s strani strank kot sodišča, torej v skladu z omiljenim razpravnim načelom (7. člen ZPP).

17. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

18. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).