20. 9. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 128/2002 z dne 27. 11. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora pritožnik (tedaj toženec) tožnici plačati tolarsko protivrednost zneska 76. 215, 95 DEM po tečaju na dan izročitve posameznih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zoper tako sodbo je pritožnik vložil pritožbo, Višje sodišče pa je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v obrestnem delu ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo. Vrhovno sodišče je izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica pritožniku posojala različne zneske v časovnem obdobju od 14. 1. 1994 do 9. 10. 1997. Po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za enotno posojilno pogodbo, temveč sta se pravdni stranki sporazumeli za vsak znesek posebej, zato je bila vsakič posebej sklenjena nova posojilna pogodba. Ker gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago, je Vrhovno sodišče dovoljenost revizije presojalo glede odločitve o vsakem zahtevku posebej, pri čemer je ugotovilo, da noben od zahtevkov ne presega 1.000.000 SIT.

Iz tega razloga je revizijo pritožnika kot nedovoljeno zavrglo.

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Izraža nestrinjanje s stališčem, na katerega je Vrhovno sodišče oprlo svojo odločitev.

Zatrjuje, da je bila vrednost spornega predmeta določena že v tožbi, pri čemer tožnica ni navedla vsakega od posojenih zneskov posebej, temveč njihovo skupno vrednost. Pritožnik poudarja, da sta navedeno vrednost spornega predmeta sprejeli tako sodišče prve stopnje kot tudi Višje sodišče. Opozarja, da so bili glede na navedeno vrednost spornega predmeta odmerjeni sodne takse in stroški zastopanja po Odvetniški tarifi. Po mnenju pritožnika ni dopustno, da je šele Vrhovno sodišče spremenilo vrednost spornega predmeta in mu s tem odvzelo možnost vložitve revizije. Pritožnik se pri tem sklicuje na "odločbo Ustavnega sodišča št. Up 7/96 z dne 13. 10. 1999".

Opozarja tudi, da je glede na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi odločalo stvarno nepristojno sodišče. Pritožnik meni, da so mu bile z izpodbijano odločitvijo kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vprašanje pravilnosti stališča Vrhovnega sodišča, po katerem gre v obravnavanem primeru za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago (in ne za enotno posojilno pogodbo), zaradi česar je Vrhovno sodišče dovoljenost revizije presojalo glede odločitve o vsakem zahtevku posebej, ni vprašanje, ki bi posegalo na raven ustavnih določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, pač pa gre zgolj za vprašanje pravilnosti uporabe procesnega prava, o čemer Ustavno sodišče ni pristojno odločati.

Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pritožnik utemeljuje z navedbo, da naj bi bilo nedopustno, da je šele Vrhovno sodišče spremenilo vrednost spornega predmeta, čeprav sta nižji sodišči sprejeli vrednost, navedeno v tožbi, in od nje odmerjali sodne takse in odvetniške stroške. Vendar ta očitek ni utemeljen. Določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) o vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, Vrhovno sodišče presoja samostojno in pri tem (tako kot tudi pri drugih pravnih vprašanjih) ni vezano na razlago stranke ali sodišča nižje stopnje. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da gre za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago. V presojo pravilnosti te ugotovitve se Ustavno sodišče ne more spuščati.

Pritožnikovo sklicevanje na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. Up 7/96 je brezpredmetno, saj ne gre za zadevo, ki bi bila vsebinsko podobna. Zgolj okoliščina, da se pritožnik ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, pa tudi ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

Tudi očitek pritožnika o kršitvi pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave) je neutemeljen. Iz 23. člena Ustave izhaja ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve o zahtevku pa je v obravnavani zadevi prišlo. Odločitev sodišča prve stopnje je bila skladno z zahtevami 25. člena Ustave tudi podvržena preizkusu pritožbenega sodišča. Več od dvostopenjskega sojenja pa 25. člen Ustave ne zagotavlja, zato do kršitve te pravice z zavrženjem revizije ne more priti.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger