Jedro

Pritožbeno zavzemanje toženca za višji delež po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi deležev ustrezno ovrednotilo vse prispevke pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja, ki se upoštevajo na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena ZZZDR.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da se je vrednost nepremičnin parc. št. 53/3 in 53/2, obe k. o. ..., v času trajanja zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze pravdnih strank povečala za 226.750,00 EUR, da sta deleža pravdnih strank na skupnih vlaganjih v nepremičnini enaka, da je delež tožnice ½ in delež toženca ½ na teh vlaganjih (I), tožencu je naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v višini 11.195,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II), zavrnilo je tožbeni zahtevek v obsegu, kolikor tožnica od toženca zahteva izplačilo polovice deleža vlaganj v nepremičnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek, da se v skupna vlaganja vštejejo tudi oprema vinske kleti in gostinskega lokala ter oprema vulkanizerske delavnice (III).

_**Pritožbene navedbe**_

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Tožnica je zahtevala, da se ugotovi, da se je vrednost obravnavanih nepremičnin povečala za 600.000,00 EUR, sodišče pa je ugodilo zahtevku v višini 226.750,00 EUR. Glede preostalega zahtevka ni odločilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

4. Tožnica je z vlogo z dne 25. 9. 2019 postavila nov tožbeni zahtevek, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je tožnica zgolj popravila tožbo. Tožnica je dodala nove nepremičnine v trditveni podlagi in v tožbenem zahtevku.

5. Sodišče se ni opredelilo glede ugovora zastaranja. Vlaganja so bila izvršena v nepremičnino, ki ni bila toženčeva last, zato zadržanje zastaranja zaradi obstoja zakonske zveze ni relevantno.

6. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je izvedlo vse dokaze in zakaj je določene dokaze zavrnilo. Iz dokaznega sklepa ne izhaja, ali je sodišče pridobilo in bralo odgovor na poizvedbe pri UE Brežice glede odločbe o izgnanstvu, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo, kakšno je bilo stanje nepremičnin pred in po vlaganjih, kaj je bil predmet vlaganj in kako se to odraža v večvrednosti nepremičnin. Ker je v breme toženca že pravnomočno odločeno glede premičnin iz skupnega premoženja, bi bila nujna konkretna in natančna obrazložitev.

8. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je odločilo, da toženec ni bil deležen denarne pomoči sorodnikov pri vlaganjih. Morebitnim razhajanjem med izpovedbami toženca in prič neutemeljeno pripisuje prevelik pomen, zlasti glede na časovno oddaljenost in različne valute. Tako toženec kot priča A. A. sta izpovedala, da je A. A. pomagal z denarjem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da A. A. ni mogel dati denarja za vračilo posojila, ker da je bil v tistem obdobju v denarni stiski. A. A. je do leta 2003 v Švici delal kot mlinar in zaslužil 4.600,00 CHF. V letu 2007 je imel prihranjenih 130.000,00 CHF. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče B. B. Zmotna je ugotovitev, da ni verjetno, da bi A. A. za cisterno in gorilec v hiši dal 3.000,00 DEM, saj naj po računu Fabo cisterne in bojlerja ne bi bilo med kupljenimi predmeti za ogrevanje s toplotno črpalko. Priča A. A. ni govoril o darilu glede toplotne črpalke v letu 2010, temveč glede drugega darila za ogrevanje.

9. Pri oceni deležev vsakega izmed zakoncev sodišče ni upoštevalo večjega prispevka toženca. Z delom na črno je med 1992 in 1999 zaslužil od 2.000,00 DEM, 5.000,00 DEM, 7.000,00 DEM. Tožnica ni vedela, koliko je zaslužil, saj denarja ni polagal na račun, zato ne more biti relevantna tožničina izpoved glede višine tako zasluženih denarnih sredstev.

10. Neutemeljeno sodišče ni upoštevalo, da je tožencu denar za prve vulkanizerske stroje podarila njegova sestra B. B. Tožnica svojih trditev v tem delu ni konkretizirala. Toženec je velik del prihodkov od dela pridobival s pomočjo teh strojev, ki so bili njegovo posebno premoženje, kar je treba ovrednotiti v okviru deleža na skupnem premoženju, zato je toženčev delež večji.

11. Izvedensko mnenje je neuporabno za postopek, ker temelji na stroškovni metodi, ki odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve. Tako je stališče sodne prakse, kar potrjuje odločba VSL I Cp 1003/2016. Izvedensko mnenje je nerazumljivo, neskladno in nepopolno. Metode izvedenca so strokovno vprašljive in neprepričljive, pojasnil ni moč preveriti. Izvedenec ni ustrezno obrazložil, kako je prišel do ocene vplivov na vrednost primerljivih prodaj. Oceno je izdelal po prostem preudarku, kar potrjuje dejstvo, da je v osnovnem mnenju in kasneje vrednost m² primerljivih stavb ocenil različno brez pojasnil, zakaj je bila hiša po stanju leta 1987 vredna več kot po stanju leta 1996. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je izvedenskemu mnenju verjelo. S pavšalno in neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca je tožencu odvzelo možnost dokazovanja odločilnih dejstev.

12. Sodišče tožencu neutemeljeno ni priznalo povrnitve stroškov vseh vlog. Napačno je tudi izračunalo uspeh v pravdi, ker ni upoštevalo, da je tožnica tožila na ugotovitev skupnega premoženja v znesku 600.000,00 EUR in uspela le v 37,8 %, v celoti pa je bil zavrnjen del zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo vlaganj.

_**Odgovor na pritožbo**_

13. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

_**O utemeljenosti pritožbe**_

14. Pritožba je delno utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

15. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožnice, ker ni odločilo o celotnem ugotovitvenem zahtevku. Tožnica je zahtevala ugotovitev povečanja vrednosti nepremičnin v višini 600.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je odločilo zgolj o povečanju v višini 226.750,00 EUR (I. točka izreka). Vendar je materialnopravno zmotno stališče toženca, da ta pomanjkljivost prestavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo lahko uveljavljal kot pritožbeni razlog. Če sodišče ne odloči o celotnem tožbenem zahtevku, lahko pravdna stranka vloži predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ki pa ga mora vložiti v roku petnajstih dni (prvi odstavek 325. člena Zakona o pravdnem postopka; v nadaljevanju ZPP). Takšnega predloga toženec ni dal. 17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje vlogo tožnice z dne 25. 9. 2019 materialnopravno zmotno štelo za popravo zahtevka in ne za spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe pravilno utemeljilo, zakaj gre za popravo zahtevka in ne za spremembo tožbe. Dejstvo, da je tožnica navedla še parcelo št. 53/2 k. o. ..., ne pomeni, da je zahtevala dodatno stvar. Dejansko stanje, na katerem je utemeljevala svoj zahtevek, je bilo ves čas enako. Tožnica je že v tožbi zahtevala, da se med skupna vlaganja šteje tudi postavitev lesenega kozolca in ureditev celotne okolice hiše, kar se nahaja na dodatno navedeni parceli. Čeprav se je tožbeni predlog na videz spremenil, je dejansko ostal vsebinsko enak. Njegova identiteta se je ohranila in je bila ves čas enaka.

18. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je sodišče prve stopnje izvedlo in ocenilo odgovor na poizvedbe pri UE glede odločbe o izgnanstvu, vendar iz zapisnika naroka z dne 23. 4. 2019 izhaja, da je bil ta dokaz prebran in zgolj ni naveden v 5. točki sodbe, v kateri so povzeti izvedeni dokazi. Toženec pa v pritožbi tudi ni navedel, zakaj bi bilo na podlagi predlaganega dokaza dejansko stanje v postopku lahko drugače ugotovljeno. Pri tem je treba upoštevati, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je toženec denar, ki mu ga je po prejemu odškodnine iz naslova izgnanstva podarila mati, porabil za nakup verižice in da ga ni vložil v skupno premoženje, teh dejstev pa toženec v pritožbi ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da iz teh razlogov ne gre za dokaz, ki bi bil pravno relevanten za odločitev. Toženec v pritožbi še navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je določene dokaze zavrnilo, vendar svojih trditev v ničemer ne konkretizira.

19. Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo, kakšno je bilo stanje nepremičnine pred in po izvedenih vlaganjih ter da iz sodbe ne izhaja, kaj je bilo predmet vlaganj. Sodišče prve stopnje se je namreč do vlaganj opredelilo v 6. točki sodbe, pri čemer med strankama predmet vlaganj sploh ni bil sporen. Sodišče prve stopnje je dovolj določno povzelo in opisalo vlaganja, iz slednjega pa je tudi jasno razvidno, kakšno je bilo stanje pred vlaganji in po izvedenih vlaganjih. Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe dovolj konkretna, da je moč razbrati, da ne gre za ponovno odločanje o isti stvari, tj. o premičnih stvareh, o katerih je že bilo odločeno v drugem postopku. V 5. točki sodbe je sodišče tako jasno zapisalo, da je izvedenec ocenil zgolj stavbno pohištvo, ki je trajno spojeno z zgradbo in primeroma naštelo nekaj premičnin. Sodišče je v skladu z 8. členom Stvarnopravnega zakonika v tem postopku upoštevalo zgolj sestavine nepremičnine, kar pa v pritožbi izpostavljene žaluzije na oknih in luči zagotovo niso, saj jih je mogoče ločiti od glavne stvari (nepremičnine) brez škode za tvarino oziroma z ločitvijo nepremičnina še vedno ostane funkcionalna.

_**Glede ugovora zastaranja**_

20. V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja, da zadržanje zastaranja zaradi obstoja zakonske zveze ni relevantno, ker so bila vlaganja izvršena v nepremičnino, ki ni bila toženčeva last, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženec v času zakonske zveze predmetno nepremičnino podedoval oziroma pridobil na podlagi darilnih pogodb, s tem pa je nanj prešla tudi obveznost povrnitve vlaganj,1 kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Zastaralni rok bo tako začel teči šele s pravnomočno določitvijo deležev (bivših) zakoncev na skupnem premoženju. Drugačno stališče bi tožnici nalagalo, da bi morala uveljaviti terjatve iz skupnega premoženja proti lastniku nepremičnine še pred prenehanjem zakonske zveze, čeprav sta imela skupaj s tožencem soglasje lastnika za vlaganje v nepremičnino. Toženčev ugovor zastaranja je zato neutemeljen.

_**Odgovori na ostale relevantne pritožbene navedbe**_

21. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec v zvezi z vlaganji v nepremičnini ni dokazal, da bi bil dobil denarno pomoč od sorodnikov. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo predvsem na razlike med toženčevimi trditvami in njegovimi izpovedbami ter izpovedbami prič, ki jih v nadaljevanju delno znova izpostavlja tudi pritožbeno sodišče.2 Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za manjša razhajanja, ki bi bila posledica časovne oddaljenosti dogodkov oziroma zgolj razhajanja v navedbah različnih valut, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi razmere, v katerih so se vlaganja opravljala, in pravilno ocenilo, da toženčevi sorodniki, čeprav so bili nekaj časa solastniki nepremičnin, niso izkazali interesa po vlaganjih ali pomoči tožencu.

22. V zvezi z denarno pomočjo A. A. za zidarsko betonska dela na hiši v višini 12.000,00 CHF je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da priča A. A. v izpovedbi navedenega ni potrdil. Slednji je namreč izpovedal, da je tožencu dal 10.000,00 DEM za betoniranje kleti, kar se niti po višini niti po valuti ne ujema s trditvami toženca. Ravno tako je v nasprotju z njimi izpovedba toženca, da mu je brat dal 5.000,00 CHF. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

23. Nadalje pritožba graja dokazno oceno sodišča glede denarne pomoči brata A. A. v višini 30.000,00 CHF, ki naj bi bila namenjena za poplačilo posojila. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje in razlogom, zaradi katerih ni verjelo tožencu in priči A. A., ki sta sicer v tem delu izpovedovala skladno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je skrajno neverjetno, da bi brat A. A., ki je takrat živel v Švici in prejemal zgolj nizko invalidnino (ki je krila le najemnino), tožencu podarjal denar. Pritožbene navedbe, da brat A. A. ni bil v stiski, ker je do leta 2003 zaslužil 4.600,00 CHF, v letu 2007 pa je imel 130.000,00 CHF prihrankov, po oceni pritožbenega sodišča niso prepričljive. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni življenjsko, da bi oseba v položaju, ko za nujne življenjske stroške porablja svoje prihranke, slednje podarjala sorodnikom. Poleg tega je brat I. izpovedal, da je imel v času posojila že svojo hišo, ki jo je začel obnavljati v letu 2005, za obnovo pa je ravno tako potreboval denarna sredstva. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženčev brat A. A. ni imel interesa po vlaganju v toženčevo hišo, kot je zatrjeval toženec. Pritožbeno sodišče tudi zavrača pritožbene očitke o nasprotju med zapisnikom o zaslišanju priče A. A. in razlogi sodbe, ker pritožba teh razhajanj ne konkretizira.

24. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče B. B., da je tožencu dala denar za izgradnjo delavnice in za izdelavo ogrevanja za toplotno črpalko. Sodišče prve stopnje se je do teh izpovedb opredelilo v 7. točki sodbe in ocenilo, da izpovedbi priče ne sledi, ker je po presoji sodišča izposojeni denar zadostoval za gradnjo delavnice, v zvezi s toplotno črpalko pa je toženec izpovedal, da mu je denar dal brat A. A. in ne priča B. B. 25. Glede denarne pomoči A. A. za cisterno in gorilec v višini 3.000,00 DEM pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 7. točki sodbe poleg cisterne napačno navedlo bojler, namesto gorilca, pri čemer gre za očitno pomoto, saj je bojler naveden med kupljenimi predmeti. Pritožba nadalje navaja, da priča A. A. ni govoril o darilu glede toplotne črpalke v letu 2010, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč glede darila za ogrevanje, ki ga je dal pred tem letom. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožbe, da je priča A. A. najverjetneje izpovedoval o drugem ogrevanju, vendar v zvezi s tem toženec ni podal nobene trditvene podlage, torej glede kakršnega koli drugega ogrevanja, zato so v tem delu neutemeljene njegove pritožbene navedbe. Neskladne so tudi izpovedbe glede denarne pomoči pri izgradnji ogrevanja na toplotno črpalko. Toženec je namreč izpovedal, da mu je denar za toplotno črpalko dal brat A. A., priča B. B. pa je izpovedala, da mu ga je dala ona. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da toženec v zvezi z izgradnjo ogrevanja ni bil deležen denarne pomoči sorodnikov.

26. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec v času življenjske skupnosti pravdnih strank ni imel bistveno večjih dohodkov kot tožnica in da je bil prispevek pravdnih strank v domačih delih uravnotežen. Upoštevajoč uradne dohodke je ugotovilo, da je tožnica zaslužila približno 6 odstotkov več kot toženec. Je pa imel toženec po ugotovitvah sodišča od leta 1992 do odprtja vulkanizerske delavnice neevidentiran dohodek iz dela na črno iz prekupčevanja s „pajceki“ in z vulkanizerskimi storitvami. Ugotovilo je tudi, da je bil dobiček registrirane vulkanizerske delavnice večji, vendar je bil tudi rezultat tožničinega dela, saj je tožencu pomagala pri delu, za to pa ni dobila plačila. Pritožba v zvezi z zaslužkom iz dela na črno zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi tožnice glede višine zaslužka, ki pa ni vedela, koliko je toženec zaslužil. Toženec je izpovedal, da je zaslužil od 2.000,00 do 7.000,00 DEM mesečno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so toženčeve trditve o višini zaslužka pretirane, svojo odločitev pa je oprlo na izpovedbi prič B. B. in A. A., ki sta izpovedala, da je bil zaslužek iz preprodaje živali občasen oziroma po rundah. V zvezi z vulkanizerskimi storitvami je življenjsko logično ocenilo, da so bile lahko zgolj manjšega obsega, ker jih je izvajal v garaži hiše, poleg tega pa je hkrati delal še na kmetiji, česar pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje se tako pri presoji v bistvenem niti ni oprlo na tožničino izpovedbo, kot zmotno zatrjuje pritožba.

27. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je denar za prve vulkanizerske stroje, s katerimi je služil, tožencu podarila sestra B. B. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da mu je sestra denar za nakup strojev podarila in ne posodila, kot je izpovedala tožnica. Iz zapisnika naroka z dne 29. 11. 2018 tudi izhaja, da je toženec najprej izpovedal, da mu je sestra denar dala, nato pa, da mu je sestra denar posodila,3 kar potrjuje neprepričljivost njegove izpovedbe. Ravno tako ne drži pritožbena trditev, da tožnica svojih trditev v zvezi z navedenim zneskom, ki je bilo dano kot posojilom, ni dala, niti konkretizirala, saj je v drugi pripravljalni vlogi podala ustrezno trditveno podlago. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili stroji del toženčevega posebnega premoženja, se ni spuščalo v presojo, ali je zaradi njihove uporabe delež toženca na skupnem premoženju večji kot tožničin.

28. Pritožbeno zavzemanje toženca za višji delež po oceni pritožbenega sodišča tako ni utemeljeno, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi deležev ustrezno ovrednotilo vse prispevke pravdnih strank k pridobivanju skupnega premoženja, ki se upoštevajo na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

29. Pritožba nasprotuje izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca za gradbeništvo, ki je v postopku ugotavljal povečanje vrednosti nepremičnin v času skupnega življenja pravdnih strank. Pritožba zmotno meni, da je izvedensko mnenje neuporabno, ker temelji na stroškovni metodi, ker spregleda, da je bila v postopku na koncu uporabljena metoda tržne primerjave (tako s strani izvedenca kot sodišča). Izvedenec je sicer res v prvem izvedenskem mnenju uporabil stroškovno metodo, vendar sodišče prve stopnje tega mnenja pri odločitvi ni upoštevalo, temveč se je oprlo na kasnejše dopolnitve izvedenskega mnenja, ki temeljijo na metodi tržne primerjave.

30. Odločitev VSL I Cp 1003/2016, ki jo izpostavlja toženec in v kateri je to sodišče odločilo, da stroškovna metoda vrednotenja vlaganj ni uporabna, ker odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa, v konkretnem postopku ni uporabna, ker obravnava vlaganja najemnika in ne bivšega zakonca, za katerega veljajo posebna pravila. Poleg tega v ničemer ne nasprotuje izpodbijani sodbi, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo stroškovne metode.

31. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi podatkov iz sodnega spisa, ogleda na terenu, vpogleda v zemljiški kataster in na podlagi primerljivih nepremičnin iz aplikacije Cenilec, ob upoštevanju Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti. Izvedenec je pravilno ugotovil, da je bila vrednost ocenjevanih nepremičnin leta 1987 111.401,00 EUR, ob prenehanju skupnega življenja pravdnih strank leta 2016 pa 338.151,00 EUR in se je vrednost nepremičnin v času skupnega življenja tako povečala za 226.750,00 EUR. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da so metode izvedenca strokovno vprašljive in nejasne, izvedenčevih pojasnil pa ni mogoče preveriti. Izvedenec je ob zaslišanju v septembru 2020 pojasnil, da je primerljiva zemljišča izbral s pomočjo profesionalne aplikacije Cenilec. Prepričljivo je pojasnil, da je lokacija nepremičnine 10 odstotkov boljša od primerljivih. V dopolnitvi izvedenskega mnenja iz oktobra 2020 je nato za primerljive objekte zapisal, da so na manj zanimivi lokaciji, da so dokončani in obdelani, za ocenjevani objekt pa je zapisal, da je bil leta 1987 (čas vselitve tožnice) star deset let. Vse navedeno je upošteval pri oceni negativnih in pozitivnih vplivov in ocenil, da nedokončanost objekta predstavlja negativni vpliv v višini 43 odstotkov, leto izdelave pozitivni vpliv v višini 3 odstotkov in lokacija v višini 10 odstotkov, kar je skupno ocenil na negativnih 30 odstotkov v primerjavi s primerljivimi objekti. Iz dopolnitve je razvidna tudi stopnja obdelave nepremičnine in izvedenčeva ocena negativnega vpliva ni brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre pri presoji pozitivnih in negativnih vplivov za izvedenčevo strokovno oceno vseh okoliščin, ki zadevajo obravnavane nepremičnine in ne za eksaktni matematični izračun, ki bi ga bilo mogoče izračunati na podlagi določene formule.

32. Nadalje pritožba izvedencu očita oceno po prostem preudarku, slednje pa utemeljuje na podlagi pripomb, ki jih je toženec dal že pred sodiščem prve stopnje in se je sodišče do njih že opredelilo v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je razlika v povprečni vrednosti m² primerljive stavbe v izvedenskem mnenju iz junija 2019 (485,10 EUR) in v izvedenskem mnenju iz februarja 2020 (498,65 EUR) nastala, ker je izvedenec v kasnejšem mnenju za primerjavo vzel več nepremičnin. Navedeno nikakor ne kaže, da bi izvedenec ceno primerljivega m² določil na podlagi proste presoje, temveč je to storil na podlagi preverljivih podatkov. Logična je tudi ugotovitev izvedenca, da je bila stanovanjska hiša leta 1987 vredna več kot leta 1996, saj je bila hiša takrat mlajša, vlaganja pa se še niso začela, pri čemer je splošno znano, da stanovanjske hiše s časom izgubljajo na vrednosti.

33. Dokazna ocena izvedenskega mnenja je prepričljiva in je pritožbeni pomisleki ne morejo omajati, saj je podprta s prepričljivimi argumenti. Sodišče prve stopnje je v 8. točki sodbe s prepričljivo obrazložilo, zakaj ne dvomi v objektivnost postavljenega izvedenca in njegovo oceno prednosti in pomanjkljivosti ocenjevanih nepremičnin. Zgolj nestrinjanje z mnenjem pa ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog toženca, da se postavi nov izvedenec. V mnenju in dopolnitvah ter v izpovedbah izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij, ki bi ostala nerazjasnjena. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v popolnost oziroma pravilnost ugotovitev izvedenca.

_**Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

34. Pritožba toženca je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica delno uspela in sicer z 80 odstotki, toženec pa z 20 odstotki. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo določbe 154. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da je tožnica tožila na ugotovitev povečanja vrednosti nepremičnin v znesku 600.000,00 EUR, uspela pa je le za 226.750,00 EUR, zaradi česar je napačno ugotovilo uspeh v pravdi.

35. Treba je upoštevati, da je tožnica postavila tri zahtevke: zahtevek za ugotovitev povečanja vrednost nepremičnin za 600.000,00 EUR, zahtevek za ugotovitev enakih deležev na izvedenih skupnih vlaganjih in zahtevek za izplačilo polovice deleža vlaganj v nepremičnine, s katerimi je tožnica deloma uspela, deloma pa je bil uspešen tudi toženec s svojimi ugovori. Tožnica je z denarnim ugotovitvenim zahtevkom uspela le za znesek 226.750,00 EUR in je njen uspeh manjši od polovice, vendar je tožnica v celoti uspela z ugotovitvenim zahtevkom glede enakih deležev na skupnem premoženju. Nasprotno toženec s svojim ugovorom, s katerim je zatrjeval višji delež na skupnem premoženju (80 odstotkov), ni bil uspešen. V celoti pa je tožnica propadla z zahtevkom za izplačilo deleža vlaganj. Upoštevajoč različno naravo in pomen zahtevkov ter okoliščino, da je večina stroškov nastala zaradi denarnega ugotovitvenega zahtevka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na delež uspešnosti (ki ga glede na naravo zahtevkov ni mogoče matematično izračunati), pravilna odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

36. Pritožbeni razlogi toženca so bili delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

37. Toženec je s pritožbo uspel zgolj glede stroškovne odločitve, kar predstavlja akcesorno terjatev, v celoti pa je bil neuspešen s pritožbo glede glavne stvari. Toženec mora zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnico, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 VSL sodba I Cp 92/2009. 2 V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ni povzelo vseh ugotovitev sodišča prve stopnje. 3 L. št. 75.