Jedro

Tožnica je bila v spornem obdobju prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, zato je presoja njene zmožnosti za delo širša kot v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Ker kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2014 in št. ... z dne 14. 3. 2014 ter da se ugotovi, da je bila tožnica zaradi bolezni tudi od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015 začasno nezmožna za delo. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo v ponovljenem sojenju, vendar pa se sodišče ni držalo navodil pritožbenega sodišča in je odločilo na enak način kot ob prvotnem sojenju in tudi ni podalo nobenega utemeljenega razloga oziroma argumenta. V zadevi je pravno relevantno vprašanje, ali je sodišče zadostilo dokaznemu standardu obrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga tožnice po postavitvi novega izvedenca. Tožnica meni, da temu standardu ni zadostilo, saj je obrazložitev preskopa, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo tudi ni moč preizkusiti. Slednje pa je v nasprotju z ustavno zajamčenimi pravicami do pravnega varstva. Tožnica vztraja, da tudi v spornem obdobju ni bila zmožna za delo zaradi bolezni. Sodišče prve stopnje po eni strani sledi izvedenskemu mnenju, po drugi strani pa v točki 12 obrazložitve navede, da sicer verjame tožnici, da ima oblive, vendar brez izrazitejših težav. Sodišče ni navedlo nobenih novih ali dodatnih argumentov, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice. Sodišče je tako odločalo med t.i. subjektivnim in objektivnim občutkom glede delazmožnosti. Glede na zdravstveno stanje tožnice pa bi moralo večji pomen dati subjektivnim občutkom. Tožnica terenskega dela ne more opravljati in sicer zaradi bolezni. Njeno delo sicer po večini poteka v pisarniškem okolju, vendar za izvajanje normalnega delovnega procesa ni bila sposobna. Sodišče je dokazni predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo, kljub temu, da je tožnica na zadnji glavni obravnavi vztrajala pri postavitvi novega izvedenca iz razloga nestrokovno in neustrezno obrazloženega izvedenskega mnenja. Posledica tega pa je, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica je s tem v zvezi grajala tudi procesne kršitve. Že na zaslišanju je podrobno pojasnila svoje zdravstvene težave povezane z rakavim obolenjem, kot tudi s težavami v križu. Vse navedeno je posledica hormonskih in drugih terapij, ki so njen organizem popolnoma spremenile, saj so se že v zelo mladih letih pričele postmenopavzalne težave, ki so tudi generalno vplivale na njeno zdravje in posledično delazmožnost. Ima tudi težave z nespečnostjo, kar pomeni, da ne more normalno funkcionirati preko dneva in tudi ni zmožna za delo. Tožnici je bilo odsvetovano dolgotrajno sedenje brez opore, dvigovanje težjih bremen in delo v prisilnem položaju. Vse navedene obremenitve pa so bile prisotne na delu, ki ga je tožnica opravljala. V posledici njenega zdravstvenega stanja se je zdravila tudi zaradi depresije. Njeno zdravstveno stanje se ni moglo izboljšati do te mere, da bi bila v spornem obdobju delazmožna. Izvedenec je povsem napačno povzel njeno izpoved in sicer, da naj bi bila narava njenega dela razgibana. Izvedenec tudi ni z zadostno stopnjo kritičnosti upošteval njene visoke ravni stresnega počutja. Tožnica ne more dolgo vzdržati v prisilnem položaju, še zdaleč pa ne opravljati dela na način, da bi si ga v celoti sama organizirala in prilagodila njenemu zdravstvenemu stanju. To objektivno ni mogoče, saj takšnega dela za tožnico enostavno ni. Če tožnica potrebuje intenzivno psihoterapevtsko obravnavo izven Onkološkega inštituta, kot to ugotavlja izvedenec, je splošno znano, da oseba s tovrstnimi težavami ni sposobna za vključitev v delovni proces. Nelogičen je tudi zaključek izvedenskega organa, da je tožnica po eni strani delazmožna, po drugi strani pa ji svetuje koriščenje bolniškega staleža. Izvedensko mnenje je v tem delu sam s sabo v nasprotju do te mere, da ga ni moč preizkusiti. Že zaradi tega bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca. Izvedenec je v zvezi z njenim delom vztrajal na teoretičnih predpostavkah, medtem ko je dejansko stanje v praksi na delovnem mestu popolnoma drugačno. Za popolno ugotovitev zdravstvenega stanja bi moralo sodišče zaslišati tudi izvedenko dr. A.A., saj gre pri tožnici za kompleksno situacijo. Sodišče se tudi ni opredelilo do konkretnih pripomb tožnice, ki jih je podala potem, ko je bil član izvedenskega organa zaslišan na naroku dne 10. 9. 2015, niti ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo obrazložen predlog tožnice za postavitev novega izvedenca. Delo v marketingu namreč ni razgibano v tem smislu, kot zatrjuje izvedenski organ. Gre praviloma za sedeče delo v intelektualnem smislu sicer razgibano, ne pa tudi v fizičnem smislu, saj je predvsem vezano na sedenje v pisarni in za delo na računalniku. Tožnica pa je izpovedala, da ima ves čas enake bolečine v križu in da najtežje sedi, težko tudi stoji, ponoči se zbudi zaradi bolečin v križu. Najbolje je, če križ razgiba s hojo. Izvedenec tudi ni upošteval izpovedbe tožnice, da ima zaradi hormonske terapije po karcinomu pri svojih letih, postmenopavzalne težave, kar vse vpliva na njeno funkcioniranje čez dan. Sodišče bi moralo zaslišati ne samo enega izvedenca, temveč vse izvedence, ki so sodelovali pri prodaji izvedenskega mnenja. To je tudi predlagala sodišču. Tožnica iz izpodbijane sodbe ne more razbrati razlogov, zaradi katerih je sodišče v celoti poklonilo vero izvedenskemu organu. S tem v zvezi opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-609/12-21 z dne 23. 5. 2013 v zvezi z obrazložitvijo sodne odločbe. Izpodbijana sodba nedvomno ne zadostuje zahtevam iz 22. člena Ustave RS o zadostni, jasni in konkretizirani utemeljitvi pravne odločitve, zato je podana tudi kršitev pravice tožnice do obrazložene sodne odločbe iz 20. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča kot so bili podani v sklepu št. Psp 600/2015 z dne 7. 4. 2016. Sodba vsebuje razloge, bistvene za odločitev in se je tako tudi da preizkusiti. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma, da naj bi bila tožnici kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Pritožba očitno uveljavlja pomanjkljivost obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovnost obrazložitve. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu(2) je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razlogov (torej s tistim česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. V predmetni zadevi pa se je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje opredelilo tako do materialnega prava kot tudi do dejstev, bistvenih za odločitev v zadevi. Nenazadnje že tožnica sama v pritožbi obširno navaja, zakaj po njenem mnenju dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da se s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določb postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo novega sodnega izvedenca. Nenazadnje pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 16. 6. 2016 ugotavlja, da je sodišče zavrnilo predlagane dokaze, pooblaščenec pa ni ugovarjal relativne kršitve določb postopka po 286.b členu ZPP. V takem primeru tožnica morebitnih kršitev določb postopka v zvezi z izvedbo dokazov ne more uspešno uveljavljati šele v pritožbenem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 3. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 2. 2014. Z omenjeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bila tožnica od 8. 2. 2014 do 31. 3. 2014 začasno nezmožna za delo (bolezen). Od 1. 4. 2014 dalje pa je bila tožnica zmožna za delo. V zadevi je torej sporno vprašanje, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi v času od 1. 4. 2014 do 31. 3. 2015. 7. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)(3) in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)(4). Kot je to določeno v 232. členu Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Poleg osebnega zdravnika začasno nezmožnost za delo ugotavljata tudi imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija. V primeru, ko gre za brezposelne zavarovance pa je bistvena tudi določba Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju: ZUJF)(5). Navedeni predpis, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v 90. členu črtal četrti odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje je bila tožnica prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti pred začetkom bolniškega staleža in 10 dni po zaključku le tega. Nato pa je na Zavodu RS za zaposlovanje v okviru zaposlitvenega načrta iskala zaposlitev na področjih, kjer je imela delovne izkušnje. V zvezi z uporabo ZUJF-a in pa pravico do nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v več zadevah, kot npr. Psp 563/2014 z dne 19. 2. 2015, Psp 408/2015 z dne 7. 1. 2016. 8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožnica v spornem obdobju kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je vprašanje tožničinih zdravstvenih težav in vpliva teh težav na njeno delovno zmožnost ugotavljalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C., v kateri so sodelovali specialist medicine dela, prometa in športa, specialistka psihiatrinja in specialist ortoped.

9. Tožnica je po poklicu dipl. ekonomistka, kot je to tudi sama izpovedala zaslišana na glavni obravnavi. Je pa pred tem delala na različnih delovnih mestih na področju trženja in marketinga. Ker je bila v spornem obdobju prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje je torej za vprašanje, ali je bila začasno nezmožna za delo potrebno upoštevati tudi njen zaposlitveni načrt. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je na Zavodu RS za zaposlovanje iskala zaposlitev na področjih, kjer je že imela delovne izkušnje, torej marketing, razširjeno z organizacijo marketinških dogodkov in aktivnosti. V okviru trženja pa ni iskala zaposlitve. Tožnica torej ni bila v delovnem razmerju, temveč je bila iskalka zaposlitve. V takem primeru pa je presoja njene zmožnosti za delo nedvomno širša, kot pa v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Kot je to določeno v 9. členu ZUTD se za delazmožno po tem zakonu šteje brezposelna oseba od dopolnjenih 15 do 65 let starosti, pri kateri ni prišlo do popolne nezmožnosti za delo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali nezaposljivosti po predpisih o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Navedeno je torej bistveno pri razčiščevanju vprašanja, ali je bila tožnica glede na zdravstvene težave, kot jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje, v spornem obdobju zmožna za delo. V sestavi izvedenskega organa je sodeloval tudi specialist medicine dela, prometa in športa, torej specialist, ki nedvomno lahko poda svoje strokovne ugotovitve v zvezi z zdravstvenimi težavami in pa vplivom teh zdravstvenih težav na delovno zmožnost. 10. Iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožničino delo strogo individualno in da si delo lahko tudi sama prilagodi. Sodišče je tudi zaslišalo specialista medicine dela, prometa in športa, ki je pojasnil svoje ugotovitve in tudi odgovoril na vprašanja tožničine pooblaščenke. Nikakor ni mogoče šteti, da je bilo dejansko stanje nerazčiščeno niti, da je izvedenec s svojimi ugotovitvami prihajal sam s sabo v nasprotje. Izvedenci so se tudi opredeli do izvidov v spisu, torej tudi do izvida A4, kjer lečeči specialist odsvetuje dolgotrajno sedenje brez opore, dvigovanje težjih bremen in dela v prisilnem položaju. Po stališču izvedenskega organa tožničino delo ni zahtevalo takih obremenitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odpreti bolniški stalež. Lečeča psihiatrinja je v izvidu z dne 19. 12. 2013 (torej kar nekaj mesecev pred zaključkom bolniškega staleža, ki je bil zaključen z 31. 3. 2014) priporočala bolniški stalež. Do tega izvida se je opredelila tudi sodna izvedenka specialistka psihiatrinja. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da bi bila s terapevtskega vidika zaželjena čimprejšnja aktivacija v sprejemajočem delovnem okolju s ponovno vzpostavijo dnevnega ritma, občutka koristnosti ter s tem preusmeritve preokupacije s problemi telesnega zdravja, ki objektivno niso izkazani v taki meri, da bi potrebovali oceno delazmožnosti. Tožnica bi potrebovala vključitev v intenzivno psihoterapevtsko delo. Pri tožnici gre glede na naravo bolezni in dodatnih drastičnih odločitev glede operacije, na psihiatrični ravni za subklinično izraženo posttravmatsko stresno motnjo s težavo pri prilagajanju in eden od ukrepov zdravljenja je vzpodbuda k aktivaciji. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je izvedenski organ upošteval tudi postmenopavzalne težave, ki pa po mnenju izvedenskega organa niso toliko izrazite, da bi pomembneje vplivale na celokupno delazmožnost. Tudi vključitev v psihoterapevtsko aktivnost ne pomeni, da tožnica dela ne bi zmogla, temveč je s terapevtskega stališča zaželjena čimprejšnja aktivacija ob sočasnih terapevtskih aktivnostih. Zapis glede bolniškega staleža pa je bil dan le v smeri, da če bi prišlo do stacionarnega zdravljenja, bi bil v takem primeru utemeljen tudi bolniški stalež.

11. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo izvedensko mnenje, ki so ga izvedenci podali na podlagi preučitve medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnice strokovno prepričljivo utemeljeno, s tem da je sodni izvedenec s področja medicine dela, prometa in športa ugotovitve v zvezi s tožničino delovno zmožnostjo dodatno pojasnil tudi zaslišan na glavni obravnavi. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še s pridobitvijo novega izvedenskega mnenja in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3 knjiga, GV Založba, 2009. (3) Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami.