Jedro

Vložitev številnih kazenskih ovadb, tudi če so vložene zoper razpravljajočo sodnico ali druge sodnice in sodnike, zoper nasprotno pravdno stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika ali zoper tretje osebe, ne predstavljajo upravičenega razloga za preklic naroka v smislu teh določb. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za preklic naroka zato utemeljeno zavrnilo in oba naroka izvedlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave tožencu naložilo plačilo zneska v višini 142,63 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do dne plačila ter povračilo izvršilnih in pravdnih stroškov v skupni višini 454,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. Upoštevajoč višino postavljenega zahtevka je sodišče prve stopnje postopek pravilno vodilo po pravilih od 442. člena do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je toženec zahteval izvedbo naroka. Pred izvedbo pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki ju je sodišče razpisalo za 9. 11. 2023, je toženec predlagal njun preklic in opravičil svojo odsotnost (vloga z dne 6. 11. 2023 na r. št. 46). Pri presoji, ali je toženec preklic naroka predlagal oziroma opravičil svojo odsotnost iz upravičenih razlogov, se je sodišče oprlo določbe 115. člena ZPP. Zaključilo je, da razlogi, s katerimi je toženec utemeljeval svoj predlog za preklic in opravičil svojo odsotnost, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje razpisanega pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti (vabilo na l. št. 159 in 160) posledično ni preklicalo in ju dne 9. 11. 2023 opravilo (zapisnik narokov z dne 9. 11. 2023 na r. št. 48). Ker se toženec ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo, je sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP štelo, da je toženec tožbeni zahtevek pripoznal. Po tem, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni drugi pogoji iz določb 316. člena ZPP, je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku brez nadaljnjega obravnavanja v celoti ugodilo.

3. Toženec je zoper izdano sodbo na podlagi pripoznave vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da sodišče zadevo vrne v novo sojenje. Pritožbeno sodišče bo pritožbeno navedbe zaradi njihove obširnosti povzelo v nadaljevanju obrazložitve skupaj z odgovorom nanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sme sodbo na podlagi pripoznave skladno z določbo tretjega odstavka 338. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (procesne kršitve iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP) ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Sodišče prve stopnje je toženca na to opozorilo v pravnem pouku.

6. Toženec v pritožbi na več mestih uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v konkretnem primeru nista dovoljena pritožbena razloga, zato se pritožbeno sodišče na ta del pritožbenih navedb v nadaljevanju ne bo opredeljevalo.

Gre za pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o zahtevku razsodilo (-) kljub neveljavni pogodbi o upravljanju in pogodbi o vgradnji delilnikov, (-) na podlagi neveljavnega vpisa tožnice v register upravnikov, (-) na podlagi protizakonitega obračuna pribitka po faktorju 3.0 in (-) kljub plačilu vtoževane terjatve.

7. Enako neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (-) postopkovne kršitve, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v drugih pravdnih postopkih, ki tečejo (ali so tekli) med istima pravdnima strankama, (-) na dejstva, ki so bila po pritožbenih navedbah ugotovljena v drugih pravdnih postopkih (npr. o sklenitvi pogodbe o upravljanju) ali na (-) materialnopravna stališča, zavzeta v drugih pravdnih postopkih (npr. o veljavnosti pogodbe o upravljanju). Tudi do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče zaradi njihove nepomembnosti pri presoji utemeljenosti pritožbe v nadaljevanju ne bo izrekalo.

8. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da številne ovadbe, ki jih je vložil zoper sodnike in sodnice sodišč prve in druge stopnje, ki so odločali v istovrstnih sporih med istima pravdnima strankama, predstavljajo procesno oviro za odločanje, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje narok, razpisan za 9. 11. 2023, preklicati. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je predlog za preklic naroka zavrnilo s sklicevanjem na določbe 115. člena ZPP. Omenjene določbe dopuščajo preklic in preložitev naroka le, če gre za upravičene razloge.

Vložitev številnih kazenskih ovadb, tudi če so vložene zoper razpravljajočo sodnico ali druge sodnice in sodnike, zoper nasprotno pravdno stranko oziroma njenega zakonitega zastopnika ali zoper tretje osebe, ne predstavljajo upravičenega razloga za preklic naroka v smislu teh določb. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za preklic naroka zato utemeljeno zavrnilo in oba naroka izvedlo. Pri presoji upravičenosti razlogov za preklic so nepomembne pritožbene navedbe, da policisti vloženih kazenskih ovadb ne preiskujejo.

9. Pritožbeno stališče, da odločitev o teh kazenskih ovadbah predstavlja predhodno vprašanje, ni utemeljeno. Za predhodno vprašanje gre v primeru, ko je izdaja odločbe odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (prim. 13. člen ZPP). Pri odločanju o vloženih kazenskih ovadbah ne gre za takšen primer. Prav tako ne drži, da bi sodišče s tem, ko je opravilo narok, odločalo o vloženih kazenskih ovadbah oziroma o storitvi naznanjenih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo zgolj in izključno o postavljenem tožbenem zahtevku (prvi odstavek 2. člena ZPP).

10. Vložene kazenske ovadbe prav tako ne pomenijo, da bi v tej pravdni zadevi odločalo stvarno ali krajevno nepristojno sodišče (kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pojasnilom sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo vložitve kazenske ovadbe še ne pomeni, da je bilo naznanjeno kaznivo dejanje storjeno in da zato to ne more predstavljati procesne ovire za nadaljnji pravdni postopek.

11. Pravilnosti presoje, da toženec ni navedel upravičenih razlogov za preložitev razpisanega naroka, ne more spremeniti niti okoliščina, da je v eni od pravdnih zadev, ki je tekla med pravdnima strankama, sodišče prve stopnje preklicalo razpisani narok zaradi kazenske ovadbe, ki jo je toženec vložil zoper razpravljajočo sodnico v navedeni pravdni zadevi. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče v drugi pravdni zadevi, v tej zadevi namreč ni zavezujoče in tudi sicer ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

Pri presoji, ali gre zaradi vloženih kazenskih ovadb za upravičen razlog za preklic naroka v smislu določb 115. člena ZPP, je prav tako povsem nepomembna pritožbena trditev, da je bila razpravljajoča sodnica seznanjena z vloženimi kazenskimi ovadbami. Do obsežnih pritožbenih navedb v tej smeri se zaradi njihove nepomembnosti pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da toženec z vlogo z dne 6. 11. 2023 (r. št. 46), v kateri se je skliceval na številne vložene kazenske ovadbe, ni izkazal upravičenih razlogov za preklic naroka. Z izdano izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi napačne uporabe določb 115. člena ZPP ali katere od absolutnih bistvenih procesnih kršitev po drugem odstavku 339. člena ZPP, ki jih obsežno zatrjuje pritožba (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 1. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 4. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 13. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje s tem, ko toženca pred narokom ni obvestilo, da naroka ne bo preklicalo, ni poseglo v njegovo pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj se mora stranka naroka udeležiti, če ta ni preklican. Do navedb, s katerimi je toženec utemeljeval preklic razpisanega naroka, se je sodišče prve stopnje zato povsem pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi, s čimer je zavarovalo toženčevo pravico do izjave.

13. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo procesne kršitve, ker ni zaslišalo s strani toženca predlagane priče A. A. ali drugih predlaganih dokazov (uveljavljena kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je zato, ker se toženec naroka ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil z utemeljenimi razlogi (115. člen ZPP), ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP in izdalo sodbo na podlagi pripoznave brez nadaljnjega obravnavanja po določbah 316. člena ZPP, torej brez izvajanja predlaganih dokazov z zaslišanjem prič.

Iz enakih razlogov se sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo treba izrekati o predlogu tožnice za stransko intervencijo, zato o kršitvi iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ni mogoče govoriti. Prav tako zaradi tega sodba ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijani sodbi ni nikakršnih nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in med samimi listinami.

14. Enako kot zgoraj velja tudi za pritožbeni očitek, da se je sodišče z izdajo sodbe na podlagi pripoznave ponovno izrekalo o veljavnosti pogodbe o upravljanju, o čemer je bilo po toženčevem stališču že pravnomočno odločeno v drugem postopku, oziroma da o tem predhodnem vprašanju (torej o veljavnosti pogodbe o upravljanju) zmotno ni presojalo.

Pritožbeno sodišče ponavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi odsotnosti toženca z naroka z dne 9. 11. 2023 skladno z določbami ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave brez nadaljnjega izvajanja dokazov in tožencu naložilo plačilo denarnega zneska, zato s takšno odločitvijo ni ponovno odločalo o pravnomočno razsojeni stvari glede veljavnosti pogodbe o upravljanju (kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz enakih razlogov pri izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave prav tako ne gre za "protizakonito obnovo postopka", kot to zmotno uveljavlja toženec. Da bi bila izdana ugotovitvena sodba, s katero bi sodišče z učinkom pravnomočnosti (torej v izreku sodbe) že odločilo o veljavnosti pogodbe o upravljanju, toženec pritožbeno sploh ne zatrjuje. Prav tako ni nikakršnega nasprotja med tem vprašanjem in razlogi sodbe, kakor to zmotno uveljavlja toženec (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodba ima vse razloge, ki omogočajo njen preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

15. Toženec pritožbeno navaja še, da je bila zadeva nezakonito predodeljena drugi razpravljajoči sodnici, s čimer uveljavlja kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zadeva zaradi odsotnosti prejšnje razpravljajoče sodnice in zaradi zagotovitve pravice do sojenja v razumnem roku na podlagi odredbe predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 60/23 z dne 9. 6. 2023 (l. št. 156), izdane na podlagi določb 158. člena Sodnega reda (SR), predodeljena drugi razpravljajoči sodnici na podlagi ključa delitve, ki je povsem skladen s prvim odstavkom 158. člena SR. O kršitvi načela zakonitega sodnika in kršitvi iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je o predodelitvi zadeve drugi sodnici obvestilo obe pravdni stranki, vendar nobena od njiju po prejemu tega obvestila ni podala nobenih ugovorov. Toženec v pritožbi česa takšnega sploh ne zatrjuje. Pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v toženčevo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker mu ni vročilo zgoraj navedene odredbe predsednice Okrožnega sodišča v Celju, je zato neutemeljen (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

16. Toženec v pritožbi niza očitke o načinu procesnega vodstva razpravljajoče sodnice, ki ustrezajo izločitvenim razlogom iz 6. točke 70. člena ZPP (navedbe o pristranskosti, o sodničini nesamostojnosti, o neupoštevanju vlog, o načinu razpisovanja narokov, ...). Omenjene okoliščine bi lahko toženec uveljavljal najkasneje do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP), zato takšne pritožbene navedbe v fazi pritožbenega preizkusa ne morejo vplivati na presojo utemeljenosti pritožbe in se zato pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba vsebinsko izrekati.

17. Za presojo utemeljenosti pritožbe so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da je razpravljajoča sodnica v dogovoru z ostalimi sodnicami sodišča prve stopnje procesna dejanja v zadevi opravljala tako, da bi tožencu preprečila vložitev pritožbe zoper izdano sodbo na podlagi pripoznave. Toženec je pritožbo namreč vložil pravočasno. Enako nepomembne so tudi trditve glede ure razpisanega naroka za glavno obravnavo, ki se ga toženec sicer ni udeležil. V pritožbi toženec niti ne navaja, da je v vlogi z dne 6. 11. 2023 (r. št. 46) predlagal preklic zaradi ure razpisanega naroka.

18. Ne drži pritožbena navedba, da se naroka dne 6. 11. 2023 ni udeležila nobena od pravdnih strank. Iz zapisnika naroka (r. št. 48) je jasno razvidno, da je tožeča stranka na narok pristopila, zato je sodišče prve stopnje skladno z zgoraj citiranimi določbami ravnalo pravilno in skladno z določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Posebna toženčeva izjava, da pripoznava tožbeni zahtevek, glede na določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP ni potrebna. Izpodbijana sodba zato zaradi tega, ker ni posebne toženčeve izjave o pripoznavi, ni obremenjena z očitanima kršitvama iz 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor to uveljavlja toženec s pritožbo.

19. Sodišče prve stopnje je glede na procesna pravila, ki so veljala (in še vedno veljajo) ob razpisu obeh narokov, pravilno razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo skladno z določbami ZPP in ne poravnalnega naroka, za kar se neutemeljeno zavzema toženec. Zapisnika o opravljenem naroku glede na določbe ZPP tožencu ni bilo treba vročiti, zato tudi s tem sodišče prve stopnje ni kršilo nobene od očitanih kršitev določb postopka (7., 8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Toženec v zaključku izpodbija še odločitev o stroških, kar pa večinoma utemeljuje zgolj z razlogi, s katerimi sicer nasprotuje izpodbijani sodbi na podlagi pripoznave. Da navedeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče že pojasnilo zgoraj in jih na tem mestu ne bo ponavljalo.

Nagrada za ugovor zoper plačilni nalog je potreben pravdni strošek, zato ga je sodišče prve stopnje tožnici upravičeno priznalo. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi v stroške tožnice vštelo tudi stroške davčne izvršbe oziroma postopka vročanja preko detektiva, zato so tovrstne pritožbene navedbe neutemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je tako povsem pravilna.

21. Pritožbeno sodišče po opravljenem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).