Jedro

Prvi in drugi toženec (prvi toženec kot varnostnik – spremljevalec, drugi toženec kot varnostnik – voznik), pri opravljanju svojega dela (to je prevzem in oddaja gotovine) nista ravnala v skladu z navodili delodajalca in predpisi. Vrednostnih vrečk z gotovino nista štela, čeprav bi jih morala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo njuno ravnanje hudo malomarno. Pri presoji elementov odškodninske odgovornosti delavca ni bistveno, ali se je delavec okoristil, ampak je bistveno, ali je zaradi njegovega protipravnega ravnanja delodajalcu nastala škoda. Le-ta pa je nastala, ker prevzeta vrednostna vrečka z gotovino ni bila oddana v trezor banke.

Izrek

Pritožbi tretje tožene stranke se ugodi in se sodba prve stopnje v delu, ki se nanaša na tretje toženo stranko razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi prvo in drugo tožene stranke se zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo in drugo tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Pritožbeni stroški tretje tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so prva, druga in tretje tožena stranka solidarno dolžne tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 9.940,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da so prvo, drugo in tretje tožena stranka solidarno dolžne tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 378,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujejo prvo, drugo in tretje tožena stranka.

Drugo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo nadomesti z novo oziroma podrejeno da zadevo vrne v novo odločanje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s trditveno podlago, zlasti na podlagi izpovedi prič odločilo, da je drugi toženec ravnal malomarno, saj ni štel vrečk pri njihovi oddaji v bančni trezor. Prav tako ni izpolnil obveznosti pisanja načrta prevoza o gibanju po terenu. Sodišče bi moralo pri svoji odločitvi izhajati iz dejstva, da je bil le voznik. Voznik gotovo ni dolžan šteti vrečk, saj sploh ne ve, koliko jih je bilo prevzetih. Vse dokumente je podpisoval kot varnostnik – voznik, ne pa kot varnostnik – spremljevalec. Tudi iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je odgovornost spremljevalca večja, saj voznik le spremlja spremljevalca. Zato sodišče določila o solidarni odškodninski odgovornosti ne bi smelo uporabiti. Uporaba tega določila bi bila možna le v primeru, če za vsakega delavca ni mogoče ugotoviti, kolikšen del škode je povzročil. Napačno je stališče sodišča, da tožencema ni uspelo dokazati, da sta storila vse, kar se je od njiju pričakovalo. Tožeča stranka bi morala sama dokazati večjo odgovornost delavcev, kar ji ni uspelo. Zgolj ravnanje, ki ni popolnoma v skladu s predpisi še ne pomeni, da je delavec ravnal naklepno ali hudo malomarno. Priglaša pritožbene stroške.

Tretje tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče zaradi stvarne nepristojnosti tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže, podrejeno, da samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zoper tretje toženo stranko zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, da je obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper tretje toženo stranko, čeprav za to ni stvarno pristojno. Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka uveljavlja povrnitev izplačanega zneska škode solidarno od vseh treh toženih strank, ki nastopajo kot sosporniki, zahtevek pa izvira iz delovnega razmerja, ne bi bilo sporno, če bi bili na strani toženih strank podani pogoji za sosporništvo toženih strank. V konkretnem primeru je pogoje za obstoj sosporništva potrebno presojati po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Tožbeni zahtevki zoper tretje toženo stranko se ne opirajo na isto dejansko, posebej pa ne na isto pravno podlago, kot tožbeni zahtevki do prvo in drugo tožene stranke. Tretje tožena stranka odgovarja tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti št. ... in na podlagi določil 943. do 945. člena OZ. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo pravne podlage za tezo o sosporništvu toženih strank, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede jamstva tretje tožene stranke za vtoževano škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prvo toženi stranki povzročili škodo A. d.d. in tožeči stranki iz hude malomarnosti. S tožečo stranko je dogovorjena izključitev kritja tretje tožene stranke iz sklenjenega zavarovanja poklicne odgovornosti za škodo, ki je posledica naklepa ali malomarnosti varnostnika. Taka izključitev jamstva je dogovorjena iz razloga, ker ima tožeča stranka kot zavarovanec v takem primeru pravico zahtevka za povračilo nastale škode od odgovornih oseb. Sodišče prve stopnje teh dejstev v sporu ni ugotavljalo. Spregledalo je tudi določilo o dogovorjeni odbitni franšizi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno ugotovilo, da tretje tožena stranka tožeči stranki jamči za vtoževano škodo tudi na podlagi police št. .... Tretje tožena stranka vztraja, da tožeča stranka po nobeni od navedenih zavarovalnih polic nima jamstva za uveljavljan tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve sodbe je sklepati, da sodišče prve stopnje vidi temelj za obvezo tretje tožene stranke do povračila vse vtoževane škode tožnice v tretjem odstavku 935. člena OZ. Stališče sodišča o neupoštevnosti določil zavarovalne pogodbe, bi sodišče moralo obrazložiti, da bi bilo sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Prvo tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek zavrne ter naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov. Navaja, da prvi toženec odgovarja le, če je ravnal naklepoma oziroma s hudo malomarnostjo, ki se mora dokazati. Prvi toženec ne ve, kaj se je s sporno vrečko zgodilo. Lahko, da jo je oddal v banko. Banka naj bi sporočila, da naj bi manjkala sporna vrečka denarja, videoposnetkov niso shranili. Na kameri bi se videlo, koliko vrečk je prvi toženec oddal, prav tako bi moralo biti nadzorovano pobiranje teh vrečk v bančnem trezorju. Glede na navedeno nihče ne more trditi, da sporne vrečke denarja prvi toženec zanesljivo ni oddal v nočni trezor. Test s poligrafom je pokazal, da govori resnico in da ni odtujil vrečke. Sodišče se o možnosti, da je sporna vrečka izginila potem, ko je bila oddana v nočni trezor, sploh ni izjavilo. Glede štetja vrečk navaja, da je iz dokumentov razvidno, da je prvi toženec pisal, koliko vrečk je sprejel in koliko jih je oddal. Za vsakega naročnika je sproti pisal posebej, koliko vrečk je prejel, njihove serijske številke ter še posebej, koliko vrečk je oddal v nočni trezor. Številčno stanje se ujema. Ko se vrečke z denarjem odda v nočni trezor, štetje iz varnostnih razlogov ob nočnem trezorju sploh ni dovoljeno. Varnostnik mora denar čim hitreje oddati, vrečke pa morajo biti preštete že prej. Ker torej ni jasno, kaj se je s sporno vrečko zgodilo, ni mogoče naprtiti prvemu tožencu hude malomarnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi prvo in drugo tožene stranke nista utemeljeni, pritožba tretje tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožeči stranki nastala škoda kot posledica protipravnega ravnanja prvega in drugega toženca, ki dne 1. 12. 2008 pri opravljanju dela (to je prevzemu in oddaji gotovine naročnika A. d.o.o.) nista ravnala v skladu z navodili delodajalca in predpisi. Glede tretje tožene stranke je ugotovilo, da za škodo odgovarja tudi tretje tožena stranka na podlagi police št. ..., ki jo je sklenila s tožečo stranko in na podlagi katere je le-ta zavarovala svojo poklicno odgovornost. K pritožbi prvo in drugo tožene stranke: Delavec je po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Glede na citirano določbo in ob upoštevanju določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št.83/2001 in naslednji) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podane kumulativno vse predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

Po načelih delovnega prava je delavčeva odškodninska odgovornost podana le takrat, če je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Za hudo malomarnost (nepazljivost) gre v primeru, če povzročitelj škode ni ravnal niti s takšno pazljivostjo kot običajen človek. Povzročitelj škode nastale iz naslova opravljanja delovnih obveznosti, ki ne ravna tako kot se od njega od povprečnega delavca pričakuje, ravna hudo malomarno. Za hudo malomarnost se šteje, če delavec ravna zoper jasna navodila delodajalca. Izpolnjene pa morajo biti tudi ostale splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (nastanek škode, protipravna dejanja in vzročna zveza).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo zadostne podlage za ugotovitev, da je prvo tožena stranka povzročila škodo tožeči stranki iz hude malomarnosti, kar bi pomenilo, da manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kritičnega dne (1. 12. 2008) prvi in drugi toženec (prvi toženec kot varnostnik – spremljevalec, drugi toženec kot varnostnik – voznik), pri opravljanju svojega dela (to je prevzem in oddaja gotovine) nista ravnala v skladu z navodili delodajalca in predpisi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec ravnal hudo malomarno, saj ni ravnal v skladu z „delovnim navodilom za prevoz denarja in drugih vrednostnih papirjev“. V skladu z navodilom mora spremljevalec prešteti število prejemkov in število dejanskih prejemkov, ki jih odda v dnevno nočni trezor ali banko. Voznik vozila pa mora pisati načrt prevoza o gibanju po terenu in poročilo o prejetih dokumentih ali denarju. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka in ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da prvi in drugi toženec spornega dne vrednostnih vrečk nista štela, čeprav bi jih morala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo njuno ravnanje hudo malomarno. Pri presoji elementov odškodninske odgovornosti delavca ni bistveno, ali se je delavec okoristil, ampak je bistveno, ali je zaradi njegovega protipravnega ravnanja delodajalcu nastala škoda. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvo tožene stranke, da ni jasno kaj se je s sporno vrečko dejansko zgodilo.

Neutemeljena je pritožba drugo tožene stranke, da kot varnostnik – voznik ni ravnal malomarno, saj ni bil dolžan šteti vrečk in je vse dokumente podpisal kot varnostnik – voznik in ne kot varnostnik – spremljevalec. Drugi toženec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni ravnal v skladu s Pravilnikom o načinu prevoza in varovanju denarja ter drugih vrednostnih pošiljk (Ur. l. RS, št. 96/2005 in naslednji) in delovnim navodilom za prevoz denarja in drugih vrednostnih papirjev, saj s prvim tožencem nista postopala v skladu z načrtom prevoza o gibanju po terenu, niti ni skupaj s spremljevalcem sodeloval pri štetju vrečk. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta prvo in drugo tožena stranka odgovorni za nastanek škode in da so podane vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti obeh tožencev.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Prvo in drugo tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške in ker s pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

K pritožbi tretje tožene stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tretje tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2009 podala ugovor stvarne pristojnosti delovnega in socialnega sodišča. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da je tožeča stranka uveljavljala povrnitev izplačanega zneska škode od vseh treh toženih strank, zahtevek pa izvira iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru tožeča stranka kot delodajalec prvo in drugo tožene stranke terja povrnitev škode od svojih delavcev (prvo in drugo tožene stranke) in zavarovalnice, s katero je imela sklenjeno pogodbo o zavarovanju poklicne odgovornosti. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali obstojijo pogoji za sosporništvo, kot jih opredeljuje 191. člen ZPP. Po določbi 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki), če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. Pravna podlaga za terjatev tožeče stranke do prvo in drugo tožene stranke je 182. člen ZDR, tretje tožena stranka pa odgovarja tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu t.j. ali so na strani toženih strank podani pogoji za sosporništvo (v kolikor se nanašajo na tretje toženo stranko), zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tretje tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na tretje toženo stranko razveljavilo ter jo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno bistveno kršitev določb postopka. V primeru, da bo ugotovilo, da delovno sodišče ni stvarno pristojno bo moralo zadevo zoper tretje toženo stranko odstopiti stvarno pristojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški tretje tožene stranke nadaljnji stroški postopka.