Jedro

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom, se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom, popravljena s popravnim sklepom, razsodilo: "I. Odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013, se razveljavi.

II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo še naprej do 21. 4. 2014, z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ... z dne 29. 3. 2012. III. Kar zahteva tožeča stranka iz naslova delovnega razmerja od 22. 4. 2014 do 31. 4. 2014 se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh pod izvršbo.

V. Kar zahteva tožeča stranka več, in sicer, da ji mora tožena stranka priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti zavarovalno dobo od 22. 4. 2014 do 31. 12. 2014, se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec februar 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za 84,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 6. 3. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za mesec marec 2014 obračunati bruto plačo v višini 4.521,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za 84,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2014 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. do 21. aprila 2014 obračunati bruto plačo v višini 3.164,98 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, zmanjšan za 58,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2014 dalje do plačila.

VII. Zavrne se višji zahtevek, in sicer iz naslova plače od 22. 4. 2014 do 31. 12. 2014, prav tako pa se zavrne zahtevek za obdobje od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 kar zahteva tožeča stranka drugače, in sicer izplačilo dolgovane plače v znesku 3.931,54 EUR neto na mesec in iz naslova obresti za to obdobje pred 6. 3., 6. 4. in 6. 5. 2014." in sklenilo:

I. Zavrže se podredni zahtevek, ki se glasi: "1. Odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013 se v celoti razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo še naprej do dne 21. 4. 2014, z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ... z dne 29. 3. 2012. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas od dne 1. 2. 2014 do dne 21. 4. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco v korist tožeče stranke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 2. 2014 do prenehanja delovnega razmerja, to je do 21. 4. 2014, obračunati nadomestilo plače 56. plačnega razreda, ki znaša 3.673,08 EUR bruto na mesec in pripadajoče dodatke za stalnost, delovno dobo ter magisterij, to je znesek v višini 4.521,40 EUR bruto na mesec in tožeči stranki po odvodu davkov in prispevkov za zgoraj navedeno časovno obdobje izplačati dolgovane plače v višini 3.931,54 EUR neto na mesec in pripadajoče dodatke na delovno dobo, oddaljenost, zahtevnost dela v tujini in magisterij, to je v skupni višini 4.666,58 EUR na mesec skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska, ki zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

II. 1. Postopek se ustavi v delu, s katerim tožeča stranka zahteva vrnitev nazaj na delo ter vse pravice iz delovnega razmerja po 31. 12. 2014. 2. Postopek se ustavi tudi v delu tožbe, s katero tožnik zahteva 84,12 EUR mesečno iz naslova stroškov prehrane od 1. 2. 2014 dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka 1.528,05 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Zoper sodbo in sklep, popravljena s popravnim sklepom, se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper VI. točko izreka sodbe, III. točko izreka sklepa in zoper popravni sklep z dne 14. 5. 2015 iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo s točko VI izreka sodbe tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, tožeča stranka za izpodbijanje nima pravnega interesa, vendar pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožeča stranka pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer točko VII izreka sodbe. Enako izhaja tudi iz pritožbe zoper popravni sklep, ki jo je tožeča stranka podala skupaj z odgovorom na pritožbo dne 16. 6. 2015. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila tožeča stranka za pogodbeno dogovorjen čas dela v tujini (od 1. 4. 2012 do 31. 3. 2016) upravičena do izplačila plače in dodatkov, ki so bili določeni s posebnim aktom tožene stranke. Pogodba o zaposlitvi za delo v tujini v 5. členu izrecno določa, da je tožnik v času opravljanja dela v tujini upravičen do izplačila plače (neto zneska plače in dodatkov, ki so specificirani v odločbi tožene stranke o plači v tujini). Tako je bil tožnik, ne glede na znesek bruto plače, dogovorjene s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 3. 2012, za obdobje opravljanja dela v Stalni misiji Slovenije pri A. na B. upravičen do izplačila neto plače v višini 3.931,54 EUR neto na mesec ter do izplačila pripadajočih dodatkov na delovno dobo, oddaljenost, zahtevnost dela v tujini in magisterij, torej do izplačila 4.666,58 EUR na mesec. Posledično je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obdobje od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014, in sicer izplačilo dolgovane mesečne plače v znesku 3.931,54 EUR neto in tudi zakonske zamudne obresti za to obdobje pred 6. 3. 2014, 6. 4. 2014 in 6. 5. 2014. Pritožba tudi poudarja, da sta si VI in II točka izreka v nasprotju. Materialno pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil tožbeni zahtevek v denarnem delu neizvršljiv. Dejstvo je, da je bil obračun davkov in prispevkov za čas tožnikovega dela dogovorjen od bruto osnove po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 3. 2012, izplačevanje neto zneskov plač in dodatkov pa v višini, kot jo določa pogodba za delo v tujini, zato zahtevek ni neizvršljiv. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Zoper ugodilni del sodbe in III. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 388. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je tožnik s 1. 1. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev in da je imel pravico do poklicne upokojitve vse do 21. 4. 2014, ko jo je ponovno izgubil, saj je tega dne ponovno izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Toženka je tožniku odločbo o prenehanju delovnega razmerja izdala že 23. 12. 2013, torej takrat, ko je tožnik izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev. Zato so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da jo je izdala šele januarja 2014, napačne. Prav tako toženka tožniku ni izdala odločbe o upokojitvi, saj za njeno izdajo ni pristojna, ker je to v pristojnosti ZPIZ. Toženka nadalje ugotavlja, da je v odločbi z dne 23. 12. 2013 res navedeno, da tožniku delovno razmerje preneha z 31. 1. 2014, kar pa tožniku ne preprečuje, da bi se upokojil že v letu 2013. Dejstvo je, da je le zavarovanec aktivno legitimiran za vložitev zahteve za priznanje pravice do pokojnine (1. odstavek 169. člena ZPIZ-2) in delodajalec te pravice zanj ne more uveljaviti. Popolnoma pravno nerelevantno je, kateri datum je toženka v odločbi navedla kot datum prenehanja delovnega razmerja, saj bi tožnik lahko prenehanje dosegel tudi pred 31. 12. 2013, če bi to hotel. Pri tem toženka poudarja, da je tožnik s 1. 2. 2014 spet izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev, s tem ko do 22. 4. 2014 ni več izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v prehodni določbi 10. odstavka 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Vojaški osebi mora prenehati delovno razmerje najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev poklicne pokojnine. Tožena stranka poudarja, da ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik na dan 22. 12. 2013 izpolnil pogoje za starostno pokojnino in mu je delovno razmerje moralo prenehati do konca leta, torej najkasneje 31. 12. 2013, to pa ne pomeni, da mu v nasprotnem primeru delovno razmerje v naslednjem letu ne more prenehati. Tožnik je na dan 1. 2. 2013 (ponovno) izpolnil pogoje za poklicno upokojitev, saj je vse pogoje za poklicno upokojitev izpolnjeval že pred 22. 12. 2013. Sodišče prve stopnje bi moralo logično sklepati in zaključiti, da je potem, ko je nehal izpolnjevati pogoj starosti za pridobitev starostne pokojnine, spet začel izpolnjevati pogoje za poklicno upokojitev. Do tega vprašanja se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, saj je zmotno zaključilo, da je odločitev tožene stranke nezakonita že iz razloga, ker tožnik od 1. 1. 2014 do 21. 4. 2014 ni več izpolnjeval pogoja starosti za starostno upokojitev. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas tožnikove brezposelnosti in mu je priznalo celotno nadomestilo plače, do tega pa se v sodbi ni opredelilo. Tožena stranka pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Najprej meni, da bi moralo sodišče o stroških odločiti s sodbo in ne s sklepom. Nadalje navaja, da je sodišče tožeči stranki kljub temu, da ni bilo naroka za glavno obravnavo, priznalo stroške za narok. Ker je obrazložitev sama s sabo v nasprotju, je to kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Navaja, da je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

5. Pritožbeno sodišče je že odločalo o navedenih pritožbah ter s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 738/2015 z dne 4. 2. 2016 pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo in sklep, popravljeno s popravnim sklepom, spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep, popravljeno s popravnim sklepom. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je navedlo, da iz dopisa C. d. d. (v nadaljevanju: C. d. d.) izhaja, da je tožnik dne 13. 5. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, veljavnega od 30. 12. 2013. Zato bi tožniku delovno razmerje na podlagi v točki 7 obrazložitve te odločbe lahko prenehalo že do konca leta 2012. Zato je pritožbeno sodišče štelo, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku dne 23. 12. 2013 podala tožena stranka in po kateri mu je delovno razmerje prenehalo z 31. 1. 2014, nezakonita, ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev. Sodišče prve stopnje je namreč po stališču pritožbenega sodišča spregledalo, da je tožnik tega dne, torej 1. 2. 2013, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev. Zato je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

6. Zoper navedeno sodbo in sklep pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 121/2016 z dne 24. januarja 2017 sklenilo, da se reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločilo je, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 11. odstavek 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in naslednji), v povezavi z 204. in 413. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). V skladu z 11. odstavkom 92. člena ZObr vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je izrecno določeno, da se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Vrhovno sodišče RS je izpostavilo, da se na določbo 11. odstavka 92. člena ZObr v prehodnih in končnih določbah sklicuje ZPIZ-2. Tako v 10. odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSlov, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji), glede izpolnjevanja pogojev po 11. odstavku 92. člena ZObr, uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. V 204. členu ZPIZ-2 pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Vrhovno sodišče RS je tudi navedlo, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker je samo na podlagi dopisa C. d. d. ugotovilo, da je tožnik že 13. 5. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, čeprav sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka niti ni tega ugotavljajo, niti ugotovilo. Višje sodišče ni obrazložilo, zakaj šteje, da informacija C. d. d. o tožnikovi izpolnitvi pogojev za poklicno upokojitev na dan 13. 5. 2012 pravilna, čeprav je tožnik podatkom C. d. d. ves čas postopka nasprotoval. V zvezi s tem ni ugotovilo nobenega od odločilnih dejstev, kot so starost tožnika in pokojninska doba na dan 13. 5. 2015, skupaj z morebitnim povečanjem, v katerem obdobju in za kakšno stopnjo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik na dan 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev, na dan 22. 4. 2014 pa pogoje za starostno upokojitev v letu 2014, se po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do obvestila C. d. d. (A4) z dne 13. 12. 2013, v katerem je navedeno, da se tožnik ne more poklicno upokojiti, ker bo izpolnil pogoje za starostno upokojitev že dne 22. 12. 2013. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj šteje, da to obvestilo ne nasprotuje zaključku, da je tožnik dne 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev oziroma če mu nasprotuje, zakaj je ugotovitev sodišča kljub temu pravilna.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi ne absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi zatrjuje tožena stranka, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

9. Glede na zgoraj navedeno stališče vrhovnega sodišča RS je v obravnavani zadevi za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Dejansko stanje glede tega vprašanja tako ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek ter preverilo, ali je tožnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev. Pri tem se bo moralo opredeliti do pravilnosti obvestila C. d. d. (B9) o tožnikovi izpolnitvi pogojev za poklicno upokojitev na dan 13. 5. 2012, čemur tožnik nasprotuje, prav tako pa se bo moralo opredeliti do obvestila C. d. d. z dne 13. 12. 2013 (A4), v katerem je navedeno, da se tožnik ne more poklicno upokojiti, ker bo izpolnil pogoje za starostno upokojitev že dne 22. 12. 2013. Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 355. člena ZPP odločilo, da ne bo samo dopolnjevalo postopka, zasliševalo prič oziroma ugotavljalo dejanskega stanja, ki ga sodišče prve stopnje glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev sploh ni ugotavljalo. Zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko pritožbeno sodišče odpravilo v smislu določbe 355. člena ZPP.

11. Ker je odločitev o reparacijskem delu zahtevka za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja odvisna od odločitve sodišča prve stopnje o tem, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, saj utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z napačno uporabo materialnega prava. Po določbi prvega odstavka 98.c člena ZObr pripada pripadniku Slovenske vojske, za čas opravljanja vojaške službe v tujini, plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada. Vlada je to storila z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/2008 in nasl., Uredba). Pripadniku Slovenske vojske je za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki), ki pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik tudi v tem obdobju nahaja v Sloveniji (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Sicer pa pripadnik Slovenske vojske za delo v tujini v skladu z Uredbo prejme plačo v neto znesku, kot je določen z odločbo o plači (A12), ki predstavlja neto znesek in se od njega ne obračunavajo davki in prispevki. Zato bi bil tožnik v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi upravičen do razlike v neto znesku, kot ga je uveljavljal s tožbo, saj so bruto zneski obračunani in odvedeni od drugačne osnove. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožnika ter v zavrnilnem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Razveljavilo je tudi del sklepa, ki se nanaša na stroške postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo v novem sojenju, glede na uspeh strank v postopku.

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 365. člena ZPP.