Jedro

Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.

Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila toženca dolžna odstraniti 4 smreke ter 2 listovca, brinovo grmičje ter polno leseno ograjo v višini 3 m na vzhodni strani svoje parcele št. 17/4 k.o. K., zavrnilo pa je tudi zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno laično revizijo, po poteku revizijskega roka pa še njeno dopolnitev. Kot navaja v reviziji, izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz vseh razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP, zlasti pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo odločitev sodišč prve in druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni dovoljena.

Po 2. odstavku 382. člena ZPP ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega določenega zneska (2. odstavek 382. člena ZPP). Po 3. odstavku 382. člena pa ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska.

Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.

Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.

Glede na navedeno je bilo treba revizijo tožeče stranke zavreči (392. člen ZPP).