Jedro

Tožnik ni trdil ali izkazal, da po prijavi na Zavodu za zaposlovanje ni bil deležen pravic iz naslova brezposelnosti, ker je bil tujec. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovemu stališču, da sama prijava na Zavodu za zaposlovanje posamezniku še ne prinese socialne varnosti, obveznega zdravstvenega zavarovanja in nadomestila za brezposelnost, če ta ne izpolnjuje ustreznih pogojev, vendar to velja za vse posameznike, ki se prijavijo na zavodu, enako. Tudi če tožnik ni vedno izpolnjeval pogojev za koriščenje pravic iz naslova brezposelnosti, to ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 37.350 EUR odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožniku je naložilo v plačilo 3.577,14 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik podaja pritožbo iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji navedb in dokazov nekritično sledilo navedbam tožene stranke. Ni mu verjelo glede preživljanja strahu in stisk, ker je moral vsakič znova zaprositi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in delovnega dovoljenja. Od dneva, ko je pri organu vložil vlogo, do dneva odločitve o izdaji dovoljenja, je živel v strahu, da ga bo ustavila policija, saj se je to zgodilo njegovemu bratu, ki je zaradi napake upravnega organa pristal v zaporu. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da mu je v času, ko ni imel zaposlitve, minimalno socialno varnost zagotavljala prijava na Zavodu RS za zaposlovanje. Sama prijava na zavodu še ne prinaša socialne varnosti, ne obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne nadomestila za brezposelnost, v kolikor iskalec zaposlitve za to ne izpolnjuje ustreznih pogojev. Njegovo neuspešno iskanje zaposlitve je sodišče prve stopnje brez dejanske osnove pripisalo temu, da je nekvalificirani delavec. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da mu je neprestano urejanje statusa povzročalo velik strah in stres ter da je občutil ponižanje, ko je po petindvajsetih letih bivanja v Sloveniji moral dokazovati svoje bivanje s pričami. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da do razpada njegove zakonske zveze in družine ni prišlo zaradi izbrisa. Z bivšo ženo sta bila vse do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva lastnika nepremičnine in redno zaposlena, njuna otroka sta v Sloveniji obiskovala vrtec, hči pa tudi priprave na osnovno šolo, v Sloveniji so imeli prijatelje. Nelogično je, da bi se njegova žena ob tem standardu želela preseliti v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: BiH), kjer je bila do leta 1997 brez zaposlitve in strehe nad glavo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da se je žena skupaj z otrokoma v aprilu 1993 (pravilno 19921) vrnila k njemu v Slovenijo, kjer je vztrajala do oktobra, nato pa zato, ker ni mogla urediti statusa sebi in otrokoma, odšla nazaj v BiH. Z ženo sta se razšla, ker sta bila po tem, ko se z otrokoma zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti iz BiH v Slovenijo ter sta živela vsaksebi, dalj časa odtujena. S tem je zanikal trditve tožene stranke, da sta se z ženo razšla že v letu 1989. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do težav, ki jih je imel pri urejanju veljavnosti potnega lista. Tega je lahko pridobil le pri pristojnem organu v BiH, kjer pa je divjala vojna, zato je moral potno listino prevzeti na konzulatu Republike Jugoslavije, enkrat v Trstu in enkrat v Gradcu. Za prevzem potne listine je moral pooblastiti nekoga drugega, saj sam izven Slovenije, medtem ko je čakal na dovoljenje za začasno prebivanje, ni mogel. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 25. 2. 2005. Skladno z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) je bila tožniku z upravno odločbo z dne 15. 12. 2014 priznana odškodnina v višini 7.750 EUR. Sedaj dodatno vtožuje odškodnino za povzročeno nematerialno škodo, ki naj bi bila dejansko večja od že priznane odškodnine. Trdi, da je zaradi izbrisa iz registra (1) izgubil zaposlitev in se le s težavo na novo zaposlil, (2) da je prišlo do razpada družine, (3) njegov status pa je bil odvisen od izdanih dovoljenj za prebivanje in delo, zato je živel v strahu in stiski, ali bo lahko ostal v Sloveniji.

6. Tožnik sodišču prve stopnje očita neupoštevanje njegovih navedb in odločilnih dejstev. Zatrjevana postopkovna kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Tožnikove trditve, da je v času, ko je moral vsakič znova urejati svoj status in čakati na izdajo delovnega dovoljenja in dovoljenja za začasno prebivanje, preživljal stiske in strah, je sodišče prve stopnje upoštevalo. Ugotovilo je, da tožnik večjih nevšečnosti zaradi izbrisa ni preživljal, je pa moral za zakonito prebivanje in delo v Sloveniji v obdobju izbrisa pridobivati in urejati dovoljenja, vize in vizume. V času odločanja o teh njegovih vlogah je bil tožnik lahko zaskrbljen, v negotovosti in strahu, zato mu je sodišče prve stopnje odškodnino priznalo s tem, ko je za ustrezno in pravično zadoščenje upoštevalo že priznano odškodnino v višini 7.750 EUR. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP se denarna odškodnina, ki se določi v sodnem postopku, zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu določena v upravnem postopku, zato sodišče prve stopnje pravilno ni niti delno ugodilo tožbenemu zahtevku.2 Med nevšečnosti, ki jih je tožnik doživljal v zvezi s pridobivanjem ustreznih dovoljenj, spada tudi tožnikovo urejanje potne listine in je vsebovano v odmerjeni odškodnini. Glede na nevšečnosti in strah pri urejanju statusa v času izbrisa ter trajanje izbrisa, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja priznani znesek v višini 7,5 povprečnih neto plač v Sloveniji primerno denarno odškodnino, katere višine tožnik s pritožbo niti ne izpodbija.

7. Sodišče prve stopnje se ni posebej ukvarjalo z dogodkom tožnikovega brata, saj njegove nevšečnosti v zvezi z izbrisom niso predmet tega postopka. Strah pred organi pregona, ki ga je tožnik čutil zaradi izbrisa in bratovih nevšečnosti, pa je, kot že zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje upoštevalo in tožniku odmerilo ustrezno odškodnino. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje poleg tožnikovega strahu v času izbrisa upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ki jih je tožnik imel z vsakokratnim pridobivanjem dovoljenj za začasno prebivanje in delo. Glede tožnikovega pritožbenega očitka, da je občutil neznansko ponižanje, ko je moral svoje bivanje v Republiki Sloveniji dokazovati s pričami, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imel tožnik v obdobju od 25. 6. 1991 do 25. 12. 1991, tako kot vsi državljani drugih republik nekdanje SFRJ, možnost pridobiti državljanstvo Republike Slovenije pod ugodnejšimi pogoji, na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki ni predvideval dokazovanja s pričami. Tožnik te možnosti ni izkoristil. 8. Neutemeljene so pritožbene trditve o tožnikovih težavah z zaposlitvijo zaradi izbrisa. Tožnik je bil od 4. 9. 1980 do 24. 9. 1996 (z izjemo krajše prekinitve, ko je delal za V.) zaposlen v podjetju D. Delovno razmerje mu ni prenehalo zaradi tega, ker je bil izbrisan, temveč zaradi stečaja podjetja, kot je tožnik ob zaslišanju tudi sam pojasnil. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik do prenehanja izbrisa skoraj ves čas zaposlen ali prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, v času izbrisa pa je imel urejeno tudi delovno dovoljenje oziroma delovni vizum. Ovir za zaposlitev tožnika tako ni bilo. Čeprav je tožnik v času izbrisa veljal za tujca, je imel v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče ter urejeno delovno dovoljenje, kar mu je omogočalo normalno pridobitev zaposlitve in prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Tožnik ob tem ni uspel dokazati, da je katero od zaposlitev izgubil ali neuspešno iskal novo, ker je bil izbrisan. Prav tako ni trdil ali izkazal, da po prijavi na Zavodu za zaposlovanje ni bil deležen pravic iz naslova brezposelnosti, ker je bil tujec. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnikovemu stališču, da sama prijava na Zavodu za zaposlovanje posamezniku še ne prinese socialne varnosti, obveznega zdravstvenega zavarovanja in nadomestila za brezposelnost, če ta ne izpolnjuje ustreznih pogojev, vendar to velja za vse posameznike, ki se prijavijo na zavodu, enako. Tudi če tožnik ni vedno izpolnjeval pogojev za koriščenje pravic iz naslova brezposelnosti, to ni bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

9. Razpad tožnikove družine ni v vzročni zvezi z izbrisom. Da je temu tako, izhaja že iz (pritožbenih) trditev tožnika, ko navaja, da sta se z ženo razšla zaradi daljše odtujenosti, ko se z otrokoma zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti iz BiH v Slovenijo. Po preživetih počitnicah v BiH poleti 1991 so vrnitev tožnikove družine v Slovenijo torej preprečevale vojne razmere na tem območju in ne izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki se je zgodil dobrega pol leta kasneje. Navedeno jasno izhaja iz izpovedbe tožnikove bivše žene, da je z otrokoma odšla iz Slovenije 25. 6. 19913 ter se po petnajstih dneh ni vrnila, ker je rekla, da naj se vse malo umiri, potem pa se niso mogli vrniti zaradi vojne na Hrvaškem in v BiH.

10. Sodišče prve stopnje je v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in argumentirano pojasnilo, zakaj ne gre slediti tožnikovim navedbam o razpadu zakonske zveze in družine zaradi izbrisa. Ugotovilo je, da bi morala tožnikova hči v septembru 1991 obiskovati 1. razred osnovne šole, kamor bi morala biti vpisana že septembra 1990, a je namesto tega 1. razred osnovne šole (in vse nadaljnje razrede) obiskovala v BiH. Za vpis otrok v šolo v Sloveniji ni bilo nobenih ovir, tudi če so imeli otroci status tujcev. Dejstvo, da v septembru 1990 za hčerko ni bil opravljen predvpis v 1. razred osnovne šole, kaže, da je imela tožnikova bivša žena namen z otrokoma se vrniti v BiH že v poletju 1991. Vse do leta 2003 tožnik tudi ni poskusil urediti statusa svoje družine oziroma otrok. Do tega ni prišlo niti v obdobju od aprila do oktobra 1992, ko je bila družina ponovno skupaj v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnikove bivše žene ugotovilo, da se je v navedenem obdobju z otrokoma vrnila v Slovenijo, ker se je v BiH pričela vojna, oktobra 1992 pa je morala hči tam nadaljevati s šolanjem, zato so se v BiH tudi vrnili. Nenazadnje iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je do odtujitve tožnika in bivše žene prišlo že v letu 1989, ko je tožnik tudi prenehal z izpolnjevanjem družinskih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo trditvam tožene stranke, ki so podprte z vsebino razvezne sodbe tožnika in bivše žene (priloga A30). Tožnik tem trditvam ni konkretizirano ugovarjal, temveč je le vztrajal, da je za razpad zakonske zveze kriv izbris. Prav tako ni prerekal trditev tožene stranke, da je z novo partnersko zvezo pričel še pred formalno razvezo od žene. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da izbris iz registra stalnega prebivalstva ni imel nobenega vpliva na razpad tožnikove družine in zakonske zveze. Temu so očitno botrovale družinske razmere v letu 1989, zavestna odločitev tožnikove žene v letu 1991, da se z otrokoma odseli v BiH, ter vojne razmere naprej v Sloveniji, potem pa na Hrvaškem in v BiH.

11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Na podlagi izpovedb tožnika in njegove bivše žene je bilo ugotovljeno, da se je žena z otrokoma v Republiko Slovenijo vrnila v aprilu 1992 in nato odšla v oktobru 1992. 2 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Na dan razglasitve samostojne države Republike Slovenije in posledično z nadaljevanjem vojnih razmer – opomba sodišča.