Jedro

Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti.

Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe.

Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačila nesporne obveznosti, ne pa tudi morebitnih obveznosti, o katerem so še potekala pogajanja. Zato v tem primeru ni mogoče zaključiti, da pripoznava predstavlja poravnalno ponudbo v smislu 309.a člena ZPP.

Ker sodišče na zastaranje zahtevkov ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na konkretiziran ugovor stranke, pritožbeno sodišče ob odsotnosti konkretnega ugovora tožene stranke morebitnega zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti pri odločitvi ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točki izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 34.702,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2019 dalje do plačila;

(2) v izpodbijani III. točki izreka pa v celoti tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.082,16 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 208,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

**_Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbi pravdnih strank_**

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 30.075,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek v višjem znesku (za 199.920,15 EUR s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.052,75 EUR (III. točka izreka). Odločilo je, da ugovora tožene stranke o ničnosti pogodbe zaradi začetne nemožnosti izpolnitve obveznosti tožene stranke ter zaradi nedoločnosti predmeta obveznosti nista utemeljena. Zaključilo je, da je tožbeni zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti zastaran. Nadalje je zaključilo, da je tožena stranka v letu 2016 pripoznala revaloriziran kondikcijski zahtevek v višini 56.328,00 EUR. Zato je tožeči stranki v mejah tožbenega zahtevka prisodilo 30.075,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo.

2. Proti izpodbijani sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe (II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti zastaran. Trdila je, da je zastaralni rok začel teči šele z odstopom od pogodbe v letu 2019 in ne že leta 2007 z uveljavitvijo Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju: ZJZP).2 Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pripoznave zahtevka s strani tožene stranke. Zatrjevala je zmotno uporabo materialnega prava in kršitev določil pravdnega postopka glede upravičenosti do kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti. Trdila je, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka tudi, ker ni zaslišalo predlaganih prič, ni pravilno povzelo višine pripoznanega zahtevka iz dokaznih listin in ker sodba nima razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih (kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano II. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka pa je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov proti ugodilnemu delu sodbe (I. točki izreka). Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno dokazno ocenilo Osnutek sporazuma o rešitvi pravnih razmerjih med pogodbenimi strankami (priloga A22, v nadaljevanju: osnutek sporazuma) in dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 19. 5. 2016 (priloga A20; v nadaljevanju: dopis) na podlagi katerih je zaključilo, da je leta 2016 pripoznala kondikcijsko terjatev. Trdila je, da sodišče prve stopnje osnutka sporazuma in dopisa pri odločitvi skladno z določilom 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Nadalje je trdila, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker v zvezi z okoliščinami pripoznanja ni zaslišalo župana A. A. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano I. točko izreka prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

_**Dejansko stanje**_

8. Pravna prednica tožeče stranke, tožena stranka in P., d. o. o. so leta 1993 sklenili Pogodbo o izgradnji in sofinanciranju mestne plinovodne mreže v S. (priloga A5, v nadaljevanju: Pogodba). S Pogodbo so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da bo pravna prednica tožeče stranke sofinancirala izgradnjo mestne plinovodne mreže (5. člen Pogodbe). Nadalje so se dogovorile, da bo tožena stranka v roku 60 dni po realizaciji sofinanciranja pravni prednici tožeče stranke priznala lastninski delež v družbi P. d. o. o. v vrednosti sredstev, ki jih bo pravna prednica tožeče stranke vložila v izgradnjo mestne plinovodne mreže, ter ji kot družbenici omogočila vpis v sodni register (6. člen Pogodbe).

9. Pravna prednica tožeče stranke je svojo obveznost po Pogodbi izpolnila. Tožena stranka je namreč na podlagi sklenjenih asignacij prejela dve nakazili po 3.603.600,00 SIT (15.037,56 EUR),3 torej skupaj 7.603.600,00 SIT (30.075,12 EUR). Prvo nakazilo je tožena stranka prejela 13. 10. 1993, drugo pa 11. 5. 1994. Tožena stranka pa svojih pogodbenih obveznosti v dogovorjenem 60 dnevnem roku, ki se je iztekel 10. 7. 1994, ni izpolnila. Svojih pogodbenih obveznosti tožena stranka ni izpolnila niti po poteku navedenega roka.

10. Pravdni stranki sta se v letih 2015 in 2016 neuspešno dogovarjali o ureditvi njunega pravnega razmerja. Tožeča stranka je nato z dopisom z dne 19. 12. 2019 (priloga A14), ki ga je tožena stranka prejela 20. 12. 2019 (priloga A17), odstopila od Pogodbe. V tem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo 229.995,27 EUR. Svoj zahtevek primarno temelji na določilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe, podrejeno pa na podlagi kondikcijskega zahtevka v višini 30.075,12 EUR in zahtevka iz naslova kapitaliziranih zakonskih zamudnih obrestih v višini 199.920,15 EUR.

11. Ker je obligacijsko razmerje, iz katerega izvirata odškodninska in kondikcijska terjatev nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),4 je za odločanje v tem delu skladno z določilom 1060. člena OZ treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR).5 _**K pritožbenim očitkom pravdnih strank glede zastaranja odškodninskega zahtevka**_

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbe zastaran. Pri presoji, ali je zahtevek zastaran, so pravno odločilne naslednje okoliščine: (1) kdaj je začel teči zastaralni rok, torej kdaj je nastal pravni temelj za terjatev, (2) dolžina zastaralnega roka in (3) kdaj je tožeča stranka vložila tožbo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je treba v tem primeru (ker ne gre za gospodarsko pogodbo) skladno z določilom tretjega odstavka 376. člena ZOR v zvezi s 371. členom ZOR upoštevati pet letni zastaralni rok. Pravdni stranki temu zaključku v pritožbah nista nasprotovali. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da je zastaralni rok v tem primeru začel teči 8. 3. 2007, dan po uveljavitvi ZJZP.

14. Skladno z določilom prvega odstavka 361. člena ZOR začne zastaralni rok teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano drugače. To je torej dan, ko je tožba rojena, dan, ko nastane pravni temelj za obveznost.6

15. Izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, da priznana poslovni delež tožeče stranke v javnem podjetju P., d. o. o. in tožečo stranko kot družbenico navedenega podjetja vpiše v sodni register, je z uveljavitvijo ZJZP leta 2007 postala nemogoča. Zaradi spremembe pravnih predpisov (141. člena ZJZP) je namreč prišlo do naknadne objektivne nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki jo je tožena stranka imela po Pogodbi.

16. Skladno s splošnim pravilom iz prvega odstavka 354. ZOR obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča, zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je skladno z določilom četrtega odstavka 262. člena ZOR7 pravilno zaključilo, da je v tem primeru tožena stranka za nemožnost izpolnitve odgovorna, saj je bila v trenutku uveljavitve ZJZP že v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti. Da bi bila zamuda z izpolnitvijo obveznosti nezakrivljena, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

17. Ne glede na pojasnjeno pa pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu.8 Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve,9 ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti.

18. Upoštevajoč pojasnjeno je torej z uveljavitvijo ZJZP zaradi naknadne objektivne nemožnosti izpolnitve obveznost tožene stranke po Pogodbi prenehala. Najkasneje z uveljavitvijo ZJZP je tako postalo gotovo, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti ne bo izpolnila. Torej je najkasneje tega dne nastopila kršitev pogodbene obveznosti zaradi neizpolnitve obveznosti. Tega dne bi se tožeča stranka ob ustrezni skrbnosti morala in mogla zavedati, da izpolnitev njene terjatve po Pogodbi ni več mogoča ter da je zaradi tega proti toženi stranki pridobila zahtevke zaradi neizpolnitve pogodbe.

19. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka s pavšalnimi in posplošenimi trditvami o več poskusih dogovorov za ureditev pravnega razmerja med pogodbenimi strankami, pri čemer ne pojasni niti kdaj konkretno so ti poskusi dogovorov potekali niti kakšna naj bi bila njihova vsebina, zaključkov iz prejšnjih odstavkov ne more izpodbiti. Pavšalne in posplošene trditve namreč trditvenemu bremenu o morebitnih okoliščinah, ki bi imela za posledico drugačno odločitev, ne zadostijo. Dokazi pa so skladno z veljavnimi predpisi (212. člen ZPP) in ustaljeno sodno prakso10 namenjeni temu, da potrdijo resničnost trditev strank, ne pa njihovemu nadomeščanju. Zato je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami povezanimi s poskusi dogovorov pravilno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje B. B. in C. C. 20. Konkretni primer tudi ni primerljiv s primerom v zadevi VSRS II Ips 350/2010 na katerega se v pritožbi opira tožeča stranka. V navedenem primeru je bila obveznost dolžnika po menjalni pogodbi prenesti na upnika lastninsko pravico na nepremičnini. Nepremičnina, ki je bila predmet menjave, je bila pred prenosom na upnika na podlagi denacionalizacijske odločbe vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu. Izpolnitev obveznosti dolžnika je bila tako še vedno objektivno mogoča, le dolžniku je bila bistveno otežena. Zato obveznost dolžnika v navedenem primeru ni prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve, kot je to v tem primeru, temveč šele z razdrtjem menjalne pogodbe.

21. Glede na vse pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe. Takrat je tožeči stranki nastala tudi škoda zaradi neizpolnitve pogodbe, ki je bila ob upoštevanju nesporne višine sofinanciranih sredstev ter pogodbenih določil tudi določljiva. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje da je petletni zastaralni rok je v konkretnem primeru začel teči prvi dan po uveljavitvi ZJZP, torej 8. 3. 2007 in se je iztekel 8. 3. 2012. Ker je tožeča stranka tožbo vložila šele 30. 12. 2019, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek za povračilo škode na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbe, zastaran.

_**K pritožbenim očitkom pravdnih strank glede kondikcijskega zahtevka**_

22. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč že pojasnjeno pravilno zaključilo, da tudi kondikcijski zahtevek izpolnjuje pogoje za zastaranje.11 Ker pa je tožena stranka v letu 2016 pripoznala kondikcijski zahtevek v višini 56.328,00 EUR v smislu prvega odstavka 341. člena OZ,12 je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je tožena stranka v tem delu odpovedala zastaranju.

23. Zaključek o pripoznavi kondikcijskega zahtevka je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 19. 5. 2016 (priloga A20; v nadaljevanju: dopis) v zvezi z osnutkom Sporazuma o rešitvi pravnih razmerjih med pogodbenimi strankami (priloga A22, v nadaljevanju: osnutek sporazuma). V obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 26 do 29 obrazložitve) je jasno, logično in prepričljivo pojasnilo, zakaj iz dopisa v zvezi z osnutkom sporazuma izhaja, da se pripoznava nanaša na obveznosti tožene stranke po Pogodbi in da je tožena stranka pripoznala le kondikcijski zahtevek v višini 56.328,00 EUR ne pa tudi odškodninskega. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in prepričljivi, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in še dodaja.

24. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora dolžnikovo dejanje ali izjava, da bi imela veljavo pripoznave dolga, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da priznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika. Izjava dolžnika se mora nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Zahteva po jasni izraženosti dolžnikove volje nadalje pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru posebej oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami (ko torej ne gre za izrecno pripoznavo), glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Tako ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava objektivno videti.13

25. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz dopisa in osnutka sporazuma ni jasno na kaj točno se nanašata. Iz uvodnih določil osnutka sporazuma (glej člen 1 osnutka sporazuma), kot je že sodišče prve stopnje pojasnilo, nedvoumno izhaja, da se nanašata na ureditev pravnih razmerij po Pogodbi. Torej na ureditev pravnih razmerij v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki so jih imele pogodbene stranke po Pogodbi. V šesti alineji 1. člena osnutka sporazuma so tudi izrecno navedene obveznosti tožene stranke po Pogodbi v nadaljnjih alinejah pa je pojasnjeno, da tožena stranka svojih obveznosti po Pogodbi ni izpolnila. Tožena stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da iz posameznih in iz konteksta celotnega osnutka sporazuma in dopisa iztrganih navedb, ni jasno na kaj se navedeni listini nanašata. Le ti je namreč treba glede pravnega razmerja, na katerega se nanaša pripoznava, presojati kot celoto.

26. Ker lahko skladno z določili prvega in drugega odstavka 296. člena ZOR obveznost namesto dolžnika veljavno izpolni tudi kdo tretji in iz dopisa v zvezi z osnutkom sporazuma jasno izhaja, da se pripoznava nanaša na obveznosti tožene stranke po Pogodbi, tožena stranka ne more uspeti niti z obširni pritožbeni očitki, da ni pripoznala svoje obveznosti plačila vložka v družbo P., d. o. o., ker je bila kot plačnica tega vložka tožeči stranki v osnutku sporazuma navedena pravna naslednica družbe P., d. o. o. 27. Pripoznava terjatve v tem primeru izhaja iz dopisa (glej prilogo A20), v katerem je izrecno navedeno, da je osnutek sporazuma: „primeren, ustrezen in razumen dokument, katerega smo pripravljeni podpisati z vami in izplačati vložek družbe P. DO vašemu podjetju.“ Osnutek sporazuma, ki ga je pripravila tožena stranka (to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno zato velja za priznano; drugi odstavek 214. člen ZPP), pa služi le za dodatno razjasnitev vsebine pripoznave. Zato dejstvo, da osnutek sporazuma s strani tožene stranke ni podpisan za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno. Nasprotne pritožbene trditve tožene stranke so zmotne.

28. Iz izjave tožene stranke v dopisu v povezavi z osnutkom sporazuma nedvomno izhaja, da je tožena stranka pripoznala le svojo obveznost za vračilo revaloriziranega vplačanega vložka (sofinanciranih sredstev), pri čemer je višina vložka navedena v osnutku sporazuma (30.075,11 EUR revalorizirano 56.328,00 EUR). Zmotno je pritožbeno prepričanje tožeče stranke, da je tožena stranka s to izjavo pripoznala tudi terjatev na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve oziroma izplačilo vplačanega vložka v morebitnem višjem znesku. To iz dopisa in osnutka sporazuma ne izhaja. Ker je skladno z določilom prvega odstavka 341. člena OZ za pripoznavo potrebna pisna oblika, morebitni drugačni (ustni) dogovori pogodbenih strank na katere nakazuje navedba v dopisu, da je še sprejemljiva višina iz elektronskih sporočil z dne 12. in 13. maja ter izostanek navedbe zneska, ki bi ga pravna naslednica družba P. d. o. o. izplačala tožeči stranki niso pravno odločilni. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge pravdnih strank za zaslišanje prič o vsebini dogovorov.

29. Ker je za odločitev o pripoznavi, kot je že bilo pojasnjeno, bistveno, kako je izjava videti objektivno in ne kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje župana tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno in zadostno pojasnilo, da zaslišanje župana o tem, kako je on videl svojo izjavo, za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do izjave (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in niti njene pravice do obrazloženosti sodbe (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

30. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je iz osnutka sporazuma napačno „prepisalo,“ da je tožena stranka pripoznala le kondikcijski zahtevek v višini 30.075,11 EUR. To ne drži. Vrhovno sodišče14 je že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Sodišče prve stopnje je iz osnutka sporazuma pravilno povzelo, da je tožena stranka pripoznala kondikcijski zahtevek v višini 56.327,98 EUR. Iz 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe to jasno izhaja. Zato v tem primeru ni mogoče zaključiti, da je podana očitana kršitev.

31. Sodišče prve stopnje je nadalje v zvezi z ugotovljeno pripoznavo in v mejah postavljenega zahtevka (2. člena ZPP) tožeči stranki iz naslova kondikcijskega zahtevka prisodilo le zahtevanih 30.057,11 EUR. Iz III. točke tožbe tožeče stranke z dne 30. 12. 2019 namreč izhaja, da je tožeča stranka iz naslova kondikcijskega zahtevka vtoževala le znesek 3.603,600 SIT oziroma njegovo protivrednsot v višini 15.037,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10. 1993 dalje do plačila in znesek 3.603,600 SIT oziroma njegovo protivrednsot v višini 15.037,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 1994 dalje do plačila. Torej je iz naslova kondikcijkega zahtevka vtoževala le vračilo 30.075,12 EUR preostali znesek, ki ga je vtoževala pa se je nanašal na kapitalizirane zakonske zamudne obresti v višini 199.920,15 EUR (glej 12 stran tožbe, list. št. 6). Glede na pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka pripoznala kondikcijski zahtevek v višini 56.327,98 EUR ter tožeči stranki v mejah tožbenega zahtevka prisodilo le 30.075,12 EUR.

32. Pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče prve stopnje skladno z določilom 309.a člena ZPP osnutka sporazuma in dopisa ne bi smelo upoštevati, saj predstavljata poravnalno ponudbo in sta bila podana v času pogajanj glede cene plina med pogodbenimi strankami, niso utemeljeni. Iz določila 309.a člena ZPP izhaja, da listin, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da osnutek sporazuma in dopis ne predstavljata poravnalne ponudbe v smislu določila 309.a člena ZPP.

33. Dejstvo, da osnutek sporazuma in dopis izvirata iz časa, ko so se pogodbene stranke pogajale o ceni plina, za odločitev ni bistveno. Ta okoliščina osnutku sporazuma in dopisu ne more dati lastnosti poravnalne ponudbe, saj se navedeni listini v ničemer ne nanašata na ceno plina. Zato se sodišče prve stopnje skladno z določilom 213. člena ZPP do te okoliščine ni bilo dolžno opredeliti.

34. Bistvo neupoštevanja poravnalnih ponudb v pravdnem postopku je, da se pri odločanju sodišča ne upoštevajo popuščanja strank, ki so bila namenjena le za primer sklenitve poravnave ali dogovora v izogib sodnim postopkom. Glede na navedeno je zmotno prepričanje tožene stranke, da se vsakršni dogovori med pogodbenimi strankami in predlogi strank glede ureditve pravnih razmerjih štejejo kot poravnalne ponudbe med pogajanji v smislu 309.a člena ZPP in so zato v pravdnem postopku nedopustni. Ob smiselni uporabi določila prvega odstavka 1050. člena OZ15 gre za poravnalno ponudbo, če obstaja spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja in en udeleženec tega razmerja želi prekiniti spor oziroma odpraviti negotovost tako, da bi se na podlagi njegovega popuščanja (na novo) določilo pravice in obveznosti strank pravnega razmerja.

35. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je med pravdnima strankama v času dogovarjanj o ureditvi pogodbenih razmerij obstajal spor glede dolžnosti tožene stranke, da tožeči vrne revaloriziran vložek v družbo P. d. o. o. Spor oziroma negotovost med pravdnima strankam je obstajala le o tem, ali je tožena stranka zaradi neizpolnitve pogodbe dolžna izplačati tožeči stranki vrednost poslovnega deleža, ki bi ga tožeča stranka pridobila z vplačanim vložkom, če bi tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost ter o vrednosti tega deleža. O tem so tudi potekala pogajanja med pravdnima strankama (glej dopis, Priloga A25 - obvestilo o zbiranju ponudb za vrednotenje 100 % poslovnega deleža ...). Glede na navedeno je tožena stranka s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačila nesporne obveznosti, ne pa tudi morebitnih obveznosti, o katerem so še potekala pogajanja. To izhaja tudi iz navedbe v dopisu, da je sprejemljiv tudi znesek iz elektronskih sporočil z 12. in 13. maja ter dejstvo, da v osnutku sporazuma končni znesek izplačala ni naveden. Zato v tem primeru ni mogoče zaključiti, da pripoznava predstavlja poravnalno ponudbo v smislu 309.a člena ZPP.

36. Upoštevajoč pojasnjeno je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dopis izkazuje toženkino svobodno materialnopravno pripoznavo zastarane terjatve ter da bi morali biti morebitni procesni zadržki glede izjavljene volje izrecno ali na način, ki ne dopušča dvoma, izraženi v pisni pripoznavi. Edino v tem primeru bi lahko bili zaznavni tudi nasprotni stranki. V nasprotnem primeru bi, tako kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, prišlo do razvrednotenja 341. člena ZOR, saj bi se vsak, ki bi pripoznal svojo obveznost naknadno lahko skliceval na to, da jo je priznal v okviru svoje poravnalne ponudbe.

_**K pritožbenim očitkom tožeče stranke glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti**_

37. Skladno z določilom 214. člena ZOR je tožena stranka dolžna poleg vračila neupravičeno pridobljenega tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od nastopa njene nedobrovernosti dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka postala nedobroverna najkasneje 8. 3. 2007, ko je bilo jasno, da je njena obveznost po pogodbi zaradi nemožnosti izpolnitve prenehala. Tedaj bi se tožena stranka ob ustrezni skrbnosti morala in mogla zavedati, da ni več upravičena do prejetih sredstev. Dejstvo, da je bila terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti ob uveljavitvi ZJZP že zastarana, na nastop nedobrovernosti ne vpliva. Čeprav je terjatev zastarana in je upnik ne more prisilno izterjati, še vedno obstaja naturalna terjatev, ki jo lahko dolžnik veljavno izpolni.

38. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bila tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 8. 3. 2007 do vložitve tožbe ne pa tudi do zakonskih zamudnih obresti pred 7. 3. 2007. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zakonskih zamudnih od nastopa nedobrovernosti tožene stranke, torej od 8. 3. 2007 do vložite tožbe ni vtoževala.

39. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je vtoževala plačilo zakonskih zamudnih obresti od prejema sofinanciranih sredstev (od 13. 10. 1993 oziroma od 11. 5. 1994) do njihovega vračila v višini 199.920,15 EUR (glej III. točko tožbe, list. št. 6). Pojasnila je tudi, da je pri izračunu višine kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti do katerih je upravičena skladno z veljavnimi predpisi in odločbo US RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (za potrebe izračuna) štela, da se je tek zakonskih zamudnih obresti 31. 12. 2001 ustavil, ker je ob uveljavitvi OZ višina obresti že presegla glavnico in zato do višjega zneska iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni bila upravičena. Glede na pojasnjeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v tem postopku vtoževala le kapitalizirane zakonske zamudne obresti od 13. 10. 1993 oziroma od 11. 5. 1994 do 31. 12. 2001 v višini 199.920,15 EUR. To ne drži. Vtoževala je kapitalizirane zakonske zamudne obresti od 13. 10. 1993 oziroma od 11. 5. 1994 do vložitve tožbe, pri čemer je njihovo višino zaradi upoštevanja veljavnih predpisov in Odločbe US RS omejila na 199.920,15 EUR.

40. Zato mora tožena stranka tožeči stranki plačati tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti od zneska 30.075,12 EUR od 8. 3. 2007 do vložitve tožbe 30. 12. 2019 v višini 34.702,92 EUR.16 Izračun zakonskih zamudnih obresti je v prilogi te sodbe. Ker je od neplačanih obresti skladno z določilom 381. člena OZ mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 34.702,92 EUR od 30. 12. 2019 dalje do plačila.

41. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zatrjevala, da tožeča stranka ni upravičena do kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti tudi zato, ker je med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala ugovor zastaranja obresti. Iz III. točke odgovora na tožbo, na katero se glede ugovora zastaranja obresti izrecno sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da bi tožena stranka med postopkom pred sodišče prve stopnje ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti.

42. Zmotno je stališče tožene stranke, da ugovor zastaranja vrnitvenega zahtevka v tem primeru vsebuje tudi ugovor zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti. Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti prištejejo h glavnici, predstavljajo (tudi tako kapitalizirane) še vedno stransko terjatev. Kapitalizirane zapadle obresti, prištete h glavnici, je zato potrebno obravnavati kot obresti in ne kot glavnico.17 Upoštevajoč pojasnjeno tako tožena stranka s tem, ko je ugovarjala zastaranje vrnitvenega zahtevka ni „avtomatično“ ugovarjala tudi zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti.

43. Ker sodišče skladno z določilom tretjega odstavka 335. člena OZ (enako tudi tretji odstavek 360. člena ZOR) na zastaranje zahtevkov ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na konkretiziran ugovor stranke, pritožbeno sodišče ob odsotnosti konkretnega ugovora tožene stranke morebitnega zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti pri odločitvi ne sme upoštevati.

_**Sklepno**_

44. Glede na vse navedeno so delno utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani II. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe, tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg plačila 30.075,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2019 dalje do plačila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 34.702,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

45. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe in pritožba tožene stranke proti I. točki izpodbijane sodbe pa nista utemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v teh delih pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka in preostanku II. točke izreka (za znesek 165.415,00 EUR) potrdilo (353. člen ZPP).

46. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pravdni stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,18 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.19 **_Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka_**

47. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker pravdni stranki sami odmeri stroškov nista nasprotovali, je pritožbeno sodišče vzelo izračun sodišča prve stopnje kot temelj za lastno odločitev o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje.

48. Stroški tožeče stranke so znašali 8.275,49 EUR, stroški tožene stranke pa 4.757,45 EUR. Uspeh tožeče stranke po končanem pritožbenem postopku znaša skupaj 64.778,04 EUR od zahtevanih 229.995,27 EUR, torej 28,2 odstotka. Glede na navedeno bi tako tožeča stranka lahko od tožene stranke zahtevala povračilo 2.333,69 EUR stroškov, tožena stranka pa od tožeče stranke 3.415,85 EUR stroškov (71,8 odstotkov od 4.757,45 EUR).

49. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1.082,16 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

50. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

51. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),20 in Zakonom o sodnih taksah21 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 199.920,15 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 2.000 točk za pritožbo (namesto zahtevanih 2.125, saj je vrednost spornega predmeta v točkah nižja od 360.000 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (30 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.476,6 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.485,96 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 3.225,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 4.710,96 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 17,4 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 819,71 EUR stroškov pritožbenega postopka.

52. Stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 199.920,15 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 2000 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (30 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.476,6 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.485,96 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 82,6 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 1.227,40 EUR stroškov pritožbenega postopka.

53. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

54. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 30.075,12 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 825 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (16,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.026,63 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 615,98 EUR.

55. Po pobotu vseh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 208,29 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 127/2006 in naslednji. 3 Pri preračunu je je upoštevan uradni menjalni tečaj 1 EUR je 239,64 SIT. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 5 Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji. 6 Glej: V Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba 2003, komentar k 336. in 352. členu, str. 448, 449, 480 in 481 in VSRS sodba II Ips 350/2010 z dne 16.01.2014, VSRS sklepu II Ips 198/2007 z dne 17. 12. 2009 in VSRS sodba III Ips 58/2003 z dne 12. 4. 2005. 7 Besedilo četrtega odstavka 262. člena ZOR se glasi: „Dolžnik je odgovoren tudi za delno ali popolno nemožnost izpolnitve, čeprav zanjo ni kriv, če je nastopila potem, ko je prišel v zamudo, za katero odgovarja.“ 8 N. Plavšak: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba 2009, str. 852, M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba 2003, komentar k 117. členu, str. 616 in 617, S Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I.-IV knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 463. 9 Prav tam. 10 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 11 Tudi zastaralni rok za kondikcijski zahtevek je namreč začel teči s prenehanjem obveznosti tožene stranke, torej z uveljavitvijo ZJZP v letu 2007, in se skladno s splošnim zastaralnim rokom (371. člen ZOR) iztekel v letu 2012. 12 Določilo prvega odstavka 341. člena OZ se glasi: „Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.“ 13 Primerjaj: Sodba II Ips 459/2008 z dne 27.05.2010 in VSRS Sodba II Ips 452/2008 z dne 22.10.2009. 14 Npr. sodba VSRS II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep VSRS II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019. 15 Določilo prvega odstavka 1050. člena OZ se glasi: „Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti.“ 16 Izračun zamudnih obresti je opravljen po programu VSRS za izračun zakonitih zamudnih obresti na spletni strani: http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/izracun?execution=e2s1. 17 Primerjaj: VSL sodba II Cp 1265/2012 z dne 23.05.2012. 18 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 19 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve). 20 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 21 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.