Jedro

Glede na tožnikov pritožbeni ugovor, da je namreč leta 1998 dezertiral iz OVK, kar ga še vedno uvršča v skupino oseb, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče, da tožnikov strah pred preganjanjem, utemeljen glede na razmere in stanje v ZR Jugoslaviji leta 1998, ne more biti že razlog za priznanje azila v letu 2003.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 772/2003-10 z dne 14.5.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.4.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku 7 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik dne 19.1.2001 podal prošnjo za priznanje azila, in navedel, da ga je iskala srbska policija, da bi ga vključila v vojsko. Ko se je vojna začela se je skrival, nato pa odločil, da gre k očetu, ki že 20 let živi v Republiki Sloveniji. Dosedaj je tožnik imel izkaznico o priznanem začasnem zatočišču. Na zaslišanju je tožnik izpovedal, da je živel v matični državi skupaj z mamo, sestro in bratom v vasi S., občina G. V vasi je živelo albansko prebivalstvo. Tožnik je po narodnosti Albanec in po veroizpovedi Musliman. Matično državo je zapustil septembra 1998. Navedel je, da je srbska policija hodila po domovih in iskala mlade fante, niso pa povedali razlogov. Po tem dogodku so se odselili v vas F. in tam stanovali 14 dni pri teti. Ko je albanska vojska zavzela okoliške vasi in tudi njihovo, so se vrnili domov in v mesecu juliju ali avgustu se je pridružil albanski vojski. V vojski je kopal rove.

Zbežal pa je, ker bi moral iti po orožje v Albanijo. To je bilo izredno nevarno in ni vedel, ali bo iz akcije prišel živ. Tožnik je tudi navedel, da rednega vojaškega roka ni odslužil, saj je bil v tem času toliko star, da ga jugoslovanska vojska kot Albanca ni več vpoklicala na redno služenje vojske. Ni bil član nobene politične stranke. Bil pa je pripadnik organizacije za mlade, ki pa ni bila politična stranka, ampak mladinska organizacija. V primeru vrnitve v matično državo se boji, da bi ga ubili pripadniki albanske vojske, saj je dezarter. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi poročil UNHCR, Amnesty International in ACCORD ugotovila, da so bili incidenti, navaja dva incidenta, zaradi katerih bi bile lahko osebe, ki so zavrnile, da bi se pridružile OVK ali so dezartirale iz nje, na Kosovu ogrožene. Vendar po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno poudarja, da sta se oba incidenta zgodila že leta 1999 in kasneje organizacije v svojih poročilih ne poročajo o nadaljnjih takšnih primerih. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožnikov strah objektivno neutemeljen, da bi ga v primeru vrnitve ubili zaradi dezerterstva. Tožena stranka je tako upoštevala tiste okoliščine, ki jih je tožnik navedel oziroma izhajajo iz njegove izpovedbe. Tožnik je bil pravilno opozorjen na vse določbe Zakona o azilu (ZAzil).

Izrecno je bil opozorjen na določbo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Po mnenju sodišča prve stopnje se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do subjektivnih razlogov, ki jih je tožnik navedel za svojo ogroženost. Tožena stranka je te tožnikove subjektivne razloge, češ da je ogrožen, ugotavljala in to primerjala in povezala z objektivnimi okoliščinami, ki jih je ugotovila na podlagi podatkov, pridobljenih v poročilih, ki jih je pridobila v postopku (Centra za humanitarno pravo "Človekove pravice v bivši Jugoslaviji" za leto 1998; Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu avgust 2002). Tožena stranka se je tako opredelila do razlogov, določenih z Ženevsko konvencijo in pri tem navedla svoje ugotovitve in sklepe. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni upoštevala relevantnih okoliščin, vendar po mnenju sodišča prve stopnje v tožbi ne navaja, katere bi te bile in kako niso bile upoštevane. Tožnik v tožbi tudi trdi, da je doživel resničnost vojne in umiranje v spopadih, vendar iz zapisnika o njegovem zaslišanju izhaja, da je kot član OVK kopal rove, v vojni pa ni bil. Tožnik sedaj v tožbi svojih tožbenih navedb po mnenju sodišča prve stopnje konkretneje ne pojasnjuje. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi tudi ugotovila, da tožnik ne spada v kategorijo oseb, ki bi zaradi njihovega posebnega položaja bile lahko ogrožene ob vrnitvi v matično državo in potrebovale zaščito. Tožnik v tožbi sicer izpostavlja, da v to kategorijo spadajo travmatizirane osebe, vendar tožnik ne postavlja trditve, da bi bil on takšna oseba. Tožnik niti v pisni prošnji niti, ko je bil zaslišan, ni izpovedal ničesar, na podlagi česar bi lahko tožena stranka sklepala, da gre za primer travmatizirane osebe. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka skrbno pregledala mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito. To poročilo je iz septembra 2001 in aprila 2002. Zato je tožena stranka upravičeno sklepala, da se tožnika ne more uvrščati v kategorijo oseb, ki bi potrebovale zaščito ob vrnitvi na Kosovo. Tožnik je v tožbi opozoril, da so na Kosovu sedaj mednarodne sile, vendar tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil ugotavlja, koliko Albancev se je že vrnilo na Kosovo in je tudi ugotovila sedanje stanje. Zato sodišče prve stopnje nima pomislekov glede njenega sklepa, da se tožnik brez strahu pred preganjanjem lahko vrne v domači kraj oziroma brez strahu pred tem, da bi bil ogrožen. Tožnik v tožbi prilaga tri poročila, vendar je tožena stranka pridobila poročila kasnejših datumov oziroma sorodnih mednarodnih organizacij oziroma agencij. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla te vire glede na organizacijo oziroma ustanovo in datum izdaje, priložila pa je vse to v prevodu. Tožnik predlaga poročila starejšega datuma, zato je po presoji sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke, da, ko je ocenjevala objektivne okoliščine, je svoje sklepe oprla na poročila iz leta 2001 in 2002, torej na poročila z ažurnimi podatki. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbi očita, da so bile kršene določbe ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar ne pove okoliščin za to svojo trditev. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni ugotavljala vseh okoliščin, ki bi utegnile biti pomembne za pravilno in zakonito odločbo, vendar po mnenju sodišča prve stopnje pri tem ne navaja, katera so ta dejstva in okoliščine. Po presoji sodišča prve stopnje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ocenila vse razloge, ki jih je navedel tožnik, kot tudi objektivno stanje v njegovi izvorni državi in sklepala, da pri tožniku ne gre za takšno preganjanje, kot ga določa Ženevska konvencija, niti za razloge po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje tudi ocenila objektivne okolišč ine, te pa je pridobila na podlagi aktualnih poročil mednarodnih organizacij oziroma agencij. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka tako ocenila vse razloge, ki jih je navedel tožnik, zakaj išče zaščito v Republiki Sloveniji, ocenila pa je tudi objektivne okoliščine glede obstoja ogroženosti v primeru njegove vrnitve in sklepala, da te ne obstajajo. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ne ponuja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov o nasprotnem. Tožena stranka je določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Ta določitev je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil, na katerega se tožena stranka pravilno sklicuje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba tožene stranke pravilna ter temelji na zakonu.

V pritožbi tožnik ponavlja tožbene navedbe in še navaja: Organi odločanja niso ugotavljali vseh dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari ali odločitev v predmetni zadevi, kot to določa 1. odstavek 33. člena ZAzil. Ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede okoliščin dejanskega stanja in organi odločanja niso ugotavljali individualnih objektivnih razlogov za njegovo nezmožnost vrnitve. Poročilo organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi - Misija na Kosovu, avgust 2002, je dokument, ki je po mnenju sodišča prve stopnje ažuren in relevanten, govori pa o tem, da je imela v občini Glogovac OVK velik vpliv. Prav to dejstvo mu v poglavitni meri onemogoča varno vrnitev v matično občino, saj bi ga ti pripadniki nemudoma izsledili in ga mogoče celo ubili. Prisotnost mednarodnih sil na navedenem območju pa jasno kaže na to, da razmere na območju niso varne in zato tudi ni mogoče šteti, da bi bila njegova vrnitev na takšno območje varna. Nesprejemljiva je trditev organov odločanja, da njegova vrnitev, kot pripadnika večinske narodnostne skupine in vere, ne bi pomenila nikakršne nevarnosti. Ves čas trdi in nedvomno izkazuje ravno nasprotno, da je ogrožen prav s strani albanske etnične skupine, pripadnikov OVK. Že je poudaril, da bi ga v primeru vrnitve v matično občino nedvomno poiskali in mu stregli po življenju. Znano je, da na Kosovu preganjanje izvršujejo tudi posamezniki ali združenja posameznikov, katerih oblast ne kaznuje ali jih ni sposobna kaznovati oziroma ga zaščiti. V primeru vrnitve bi zagotovo bil izpostavljen nevarnosti, da mu bodo posamezniki, ki ga poznajo že od prej, očitali njegovo nesodelovanje in izdajstvo svojega naroda, ga pretepali in celo ubili. Glede na vse pojasnjeno je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Individualne okoliščine, v katerih se nahaja, vsekakor niso takšne, da bi se mogel brez škode za svojo osebno varnost vrniti v matično državo. Ta vrnitev bi pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non-refoulement). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za priznanje azila določa ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu benguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2., 3., 5. in 8. ter njenih protokolov, št. 1., 4., 6., 7., 9. in 11. (Uradni list RS-MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvecija ne določa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov zatrjevani strah pred preganjanjem, ker je dezarter OVK in mlada travmatizirana oseba in v očeh lokalnega prebivalstva velja za izdajalca, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi strani, da so sedaj v Občini Glogovac mednarodni in kosovski policisti in da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske muslimanske vere, zato vrnitev v domači kraj ne bi pomenila nikakršne nevarnosti. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrjuje toženi stranki, ki je oceno stanja v krajih, kjer se je tožnik nahajal, preden je zapustil matično državo, oprla na vsebino najnovejših poročil vladnih in nevladnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojni viri informacij. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse za odločitev v obravnavanem primeru pomembne okoliščine. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala okoliščin tožnikovega položaja. Iz obrazložitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka presodila vse tožnikove navedbe, in sicer iz prošnje za azil in iz zaslišanja. Po podatkih upravnih spisov je bil tožnik v upravnem postopku pisno in ustno seznanjen z določbami ZAzil, ki urejajo postopek za priznanje azila, in pozvan, da podrobno in celovito pojasni razloge za zapustitev matične države. Iz zapisnika z dne 17.4.2002 tudi izhaja, da je bil o razlogih za zapustitev matične države podrobno zaslišan. Tudi sicer tožnik v pritožbi ne navaja, katere okoliščine njegovega položaja naj ne bi bile v zadostni meri upoštevane. Glede zatrjevanja, da spada v skupino travmatiziranih oseb, je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik niti v pisni prošnji, niti ko je bil zaslišan, ni izpovedal ničesar, na podlagi česar bi lahko tožena stranka sklepala, da gre za primer travmatizirane osebe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka skrbno pregledala mnenje Visokega komisariata Združenih narodov za begunce o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito. To poročilo je iz septembra 2001 in aprila 2002, zato je tožena stranka upravičeno sklepala, da se tožnika ne more uvrščati v kategorijo oseb, ki bi potrebovale zaščito ob vrnitvi na Kosovo.

Tožnik je opozarjal, da so na Kosovu sedaj mednarodne sile, vendar, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka na podlagi vpogledanih poročil, koliko Albancev se je že vrnilo na Kosovo in tudi ugotavlja sedanje stanje, tudi pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, nima pomislekov v zvezi z njenim sklepanjem, da se tožnik brez strahu pred preganjanjem lahko vrne v domači kraj oziroma brez strahu pred tem, da bi bil ogrožen. Glede na tožnikov pritožbeni ugovor, da je namreč leta 1998 dezertiral iz OVK, kar ga še vedno uvršča v skupino oseb, za katere vrnitev na Kosovo ni varna, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče, da tožnikov strah pred preganjanjem, utemeljen glede na razmere in stanje v ZRJ leta 1998, ne more biti že razlog za priznanje azila v letu 2003. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi bilo kršeno načelo nevračanja. V azilnem postopku se načelo nevračanja uporabi ob pogojih, ki jih določa ZAzil v 6. členu, in sicer, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo prosilčevo življenje ali svoboda oziroma da bi bil prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Ti pogoji se vsebinsko prepletajo s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila, pri čemer so pomembne ugotovitve o stanju v izvorni državi. Glede na stanje in razmere v ZRJ, katere je ugotovila tožena stranka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ni razlogov za uporabo načela nevračanja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.