Jedro

Glede na to, da se vprašanje spremembe varnostnega ukrepa vselej izrazi šele po pravnomočnosti sklepa, hkrati pa je prav nastop pravnomočnosti ključen trenutek za spremembo pravnega položaja obdolženca, pride tako v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa v poštev tisti zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil varnostni ukrep izrečen, razen če se po pravnomočnosti sklepa zakon v korist obdolženca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je za obdolženca najugodnejši.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. zoper sklep z dne 25. 2. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika zoper sklep z dne 4. 2. 2020 se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep o spremembi varnostnega ukrepa potrdi.

III. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom II Kr 4656/2016 dne 4. 2. 2020 sklenilo, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, izrečen obdolžencu A. A. s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 4656/2016 z dne 21. 9. 2017, pravnomočnim dne 21. 10. 2017, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 13. 7. 2018, pravnomočnim dne 30. 8. 2018, spremeni v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter odredilo, da se ukrep izvršuje v zdravstvenem zavodu – Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, Ljubljanska cesta 5, Maribor in sicer najdlje 2 leti, pri čemer je obdolžencu v to obdobje vštelo čas izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti od 22. 3. 2018 do 9. 10. 2019, torej eno leto in 201 dan. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka ponovnega odločanja glede trajanja in spreminjanja izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni stroški zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Uvodoma navedeno sodišče je z izpodbijanim sklepom II Kr 4656/2016 z dne 25. 2. 2020 sklenilo, da se pritožba obdolženčevega zagovornika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 4. 2. 2020, vložena dne 21. 2. 2020, kot prepozna zavrže. 3. Zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 4. 2. 2020 se pritožujeta obdolženec in njegov zagovornik. Obdolženec smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, iz njegove pritožbe pa je razbrati, da predlaga razveljavitev sklepa in ustavitev postopka. Obdolženčev zagovornik se pritožuje smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

4. Zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 25. 2. 2020 se pritožuje obdolženčev zagovornik, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vsebinsko odloči o pritožbi.

5. Pritožba obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 25. 2. 2020 je utemeljena, pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika vloženi zoper sklep z dne 4. 2. 2020 pa sta neutemeljeni.

**K pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 25. 2. 2020**

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 25. 2. 2020 sklenilo, da se pritožba zagovornika obdolženega A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 4. 2. 2020, vložena dne 21. 2. 2020, zavrže kot prepozna z obrazložitvijo, da je bil pisni odpravek sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 4. 2. 2020 s pravnim poukom, da je zoper sklep dovoljena pritožba v 8 dneh, obdolženčevemu zagovorniku vročen 12. 2. 2020, zagovornik pa je vložil pritožbo dne 21. 2. 2020, torej po preteku osemdnevnega roka za pritožbo, ki se je iztekel 20. 2. 2020. Obdolženčev zagovornik se z razlogi za zavrženje pritožbe ne strinja. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje vročiti izpodbijani sklep z dne 4. 2. 2020 tudi osebno obdolžencu, česar pa ni storilo. Čeprav je bila obdolžencu odvzeta poslovna sposobnost, to ni razlog, da mu sodišče sodnih pisanj ne rabi vročati. Izpostavlja, da obdolžencu ni bila odvzeta procesna sposobnost, temveč zgolj poslovna. Ker obdolžencu predmetni sklep še ni bil vročen, slednjemu še ni mogel poteči rok za vložitev pritožbe. Pri tem se obdolženčev zagovornik sklicuje na določbe 120. člena ZKP. Pritožbene navedbe so utemeljene.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje obdolženčevemu zagovorniku, da bi moralo sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 4656/2016 z dne 4. 2. 2020 vročiti tudi obdolžencu in ne zgolj obdolženčevemu zagovorniku. Kljub temu, da je bila obdolžencu odvzeta poslovna sposobnost, ima obdolženec, ki mu je bil izrečen oziroma spremenjen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, zoper takšen sklep pravico do pritožbe. Na podlagi petega odstavka 492. člena ZKP se smejo namreč zoper takšen sklep v osmih dneh pritožiti vsi tisti, ki imajo pravico do pritožbe zoper sodbo (367. člen ZKP), razen oškodovanca. Ker ZKP v svojih določbah ne jemlje pravice do pritožbe osebi, kateri je odvzeta poslovna sposobnost, bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbami petega odstavka 492. člena ZKP izpodbijani sklep z dne 4. 2. 2020 vročiti tudi obdolžencu, saj ima zoper predmetni sklep pravico do pritožbe. Slednje je sicer sodišče prve stopnje naknadno tudi storilo in obdolžencu izpodbijani sklep osebno vročilo dne 29. 7. 2020. Skladno z določbami četrtega odstavka 120. člena ZKP, na katere se utemeljeno sklicuje obdolženčev zagovornik v pritožbi, pa v primeru, če ima obdolženec zagovornika, teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Rok za vložitev pritožbe obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 4. 2. 2020 je tako tekel šele od vročitve predmetnega sklepa obdolžencu tj. od dne 29. 7. 2020 dalje, zato je pritožba obdolženčevega zagovornika vložena dne 21. 2. 2020 pravočasna. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep z dne 25. 2. 2020 razveljavilo in o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 4. 2. 2020 vsebinsko odločilo.

**K pritožbi obdolženca in obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 4. 2. 2020**

8. Obdolženčev zagovornik v pritožbi najprej izpostavlja, da za spremembo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ni pravne podlage, saj bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti kazenski zakon KZ-1B, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja tj. dne 29. 4. 2015. Na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka 70.a člena KZ-1B se je lahko varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu izrekel le obdolžencu, ki je storil kaznivo dejanje, za katerega se sme izreči kazen najmanj enega leta zapora, pri čemer je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 30095/2010 z dne 11. 12. 2014 zavzelo stališče, da je potrebno besedilo iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1B tolmačiti kot posebni zakonski minimum. Obdolžencu je v obravnavani zadevi očitano kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, zato sprememba varnostnega ukrepa ne pride v poštev. In to navkljub dejstvu, da je bila določba 70.a člena z novelo KZ-1C (ki se uporablja od 20. 10. 2015) spremenjena, saj je bilo kaznivo dejanje, za katero je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep, storjeno dne 29. 4. 2015, zato se mora zanj po stališču pritožnika uporabljati zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ-1B).

9. Pritožbena graja ni utemeljena. V postopku spremembe izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu se ne uporablja kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj gre za drugačen pravni položaj obdolženca, ki nastopi s pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep. V primeru izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, se presoja sodišča o uporabi zakona ob izrekanju sklepa omeji le na tiste materialnopravne določbe, ki so glede na okoliščine konkretnega primera relevantne v tistem trenutku. Zlasti gre za določbe kazenskega zakona, ki se nanašajo na sestavne dele oziroma vsebino in pogoje za izrek varnostnega ukrepa, kot je določeno v 70., 70.a in 70.b členu KZ-1. Vprašanje spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, pa se po naravi stvari pojavi šele ex post, v fazi izvrševanja varnostnega ukrepa, v vsakem primeru pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil varnostni ukrep izrečen. Ker presoja, kateri zakon je potrebno uporabiti za storilca v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa v pravnomočnem sklepu ni zajeta, o tem vprašanju pa se odloča v naknadnem (ex post) postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obdolženca, ki ima drugačen pravni položaj, saj mu je že bil pravnomočno izrečen varnostni ukrep (in ne zgolj obdolženca zoper katerega je šele predlagan izrek varnostnega ukrepa), se pri reševanju vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo varnostnega ukrepa, uporablja zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti sklepa. Sodišče zato v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa ni vezano na uporabo zakona, ki ga je uporabilo pri izrekanju varnostnega ukrepa.1

10. Glede na to, da se vprašanje spremembe varnostnega ukrepa vselej izrazi šele po pravnomočnosti sklepa, hkrati pa je prav nastop pravnomočnosti ključen trenutek za spremembo pravnega položaja obdolženca, pride tako v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa v poštev tisti kazenski zakon, ki je veljal ob pravnomočnosti sklepa, razen če se po pravnomočnosti sklepa zakon v korist obdolženca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je za obdolženca najugodnejši. Ob obrazloženem bo torej sodišče v postopku ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sklep, s katerim je bil ta varnostni ukrep izrečen, postal pravnomočen. Če pa se je v času od pravnomočnosti sklepa do trenutka ponovnega preverjanja glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa, zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa bo moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obdolženca in njegov pravni položaj z vidika izvrševanja in spreminjanja varnostnega ukrepa najugodnejši. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo zagovornikove navedbe, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo izrečenega varnostnega ukrepa v ukrep zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, uporabiti določbe KZ-1B, ki so veljale v času storitve kaznivega dejanja. Ob upoštevanju, da je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 4656/2016 z dne 21. 9. 2017, s katerim je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, postal pravnomočen dne 21. 10. 2017, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno ni uporabilo določb KZ-1B, ki so se prenehale uporabljati 20. 10. 2015 in v času pravnomočnosti sklepa niso bile več v veljavi. Slednje je sodišče prve stopnje v tč. 12 izpodbijanega sklepa tudi prepričljivo obrazložilo in takšnim razlogom sledi tudi sodišče druge stopnje, ki (zgoraj predstavljeno) pritožbeno grajo tako zavrača kot neutemeljeno.

11. Obramba nadalje brezuspešno izpodbija verodostojnost izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., ker da je svoje mnenje podal brez da bi obdolženca pregledal in je tako upošteval zgolj predvidene posledice in razvoj njegove bolezni, ne pa tudi konkretno okoliščin obdolženca. Čeprav držijo navedbe obrambe, da je sodni izvedenec izdelal izvedensko mnenje brez da bi opravil pogovor s obdolžencem, slednje ne omaje izvedenčevih prepričljivih in strokovnih zaključkov. Izvedensko mnenje, ki ga je sodni izvedenec tudi ustno dopolnil na naroku dne 4. 2. 2020, je izvedenec izdelal na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije obdolženca ter ugotovitev obdolženčeve lečeče psihiatrinje dr. C. C. Izvedensko mnenje je tako izdelano na podlagi konkretnih okoliščin obdolženca – njegovega zdravstvenega stanja, poteka zdravljenja in vedenja v postopku zdravljenja, zato tudi sodišče druge stopnje izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B. ocenjuje kot strokovno pravilno, jasno in prepričljivo. Pri tem ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na izvedensko mnenje, saj je pri svoji odločitvi v izpodbijanem sklepu poleg izvedenskega mnenja upoštevalo tudi navedbe storilčeve lečeče zdravnice dr. C. C. in navedbe predstavnika obdolženčevega skrbnika D. D. ter jih podrobno in določno obrazložilo v tč. 4, 7 in 8 izpodbijanega sklepa.

12. Obdolženčev zagovornik se nadalje ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pri obdolžencu obstaja nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost in premoženje. Navaja, da obstaja zgolj dvom, da obdolženec zdravil ne jemlje, ki ni z ničemer izkazan, obdolženec pa ni sposoben storiti hujšega kaznivega dejanja oziroma pri njem ne obstaja takšna nevarnost, saj od 29. 4. 2015 ni bil obravnavan zaradi drugega kaznivega dejanja ali incidenta, kljub temu, da se je večkrat znašel v težki življenjski situaciji. Obdolženčev zagovornik sicer priznava, da ima obdolženec duševno bolezen, vendar tudi grožnje, ki naj bi jih izrekel obdolženec svoji psihiatrinji, ne kažejo na nevarnost, da bi storil hudo kaznivo dejanje, saj niti psihiatrinja tem grožnjam ni pripisovala kakšnega globljega pomena. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je v tč. 8 izpodbijanega sklepa odločitev, zakaj ocenjuje, da bi obdolženec na prostosti v sedanjem zdravstvenem stanju lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, tehtno in argumentirano pojasnilo, s čimer sodišče druge stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Kot bistvene okoliščine pa izpostavlja, da gre pri obdolžencu za kronično, v veliki meri rezistno obliko shizofrene psihoze – rezidualne shizofrenije in je pri njem že skoraj 30 let prisotna psihotična bolezen shizofrenija, do katere v času zdravljenja do sedaj ni prišlo do remisije ali izboljšanja. Tako dr. C. C. kot D. D. sta izpovedala, da je obdolženec v zadnjem času grozil ljudem, da jih bo ubil, omenjal mrtvega otroka, do bo zrušil stanovanje, da se ga sostanovalci bojijo, da naj bi napadel fizično starejšega gospoda in ga podrl na tla, obdolženec pa sam omenja mimogrede, da prihaja v konflikte z okolico. Obdolženčeva lečeča psihiatrinja je še izpostavila, da je obdolženec zadnje čase napet, razdražljiv in poslabšan, kar pomeni, da je na robu in lahko izbruhne vsak čas, izvedenec pa je med drugim pojasnil, da je pri obdolžencu ves čas nenehno prisotna nevarnost, da bi na prostosti storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Glede na takšne ugotovitve tudi sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka, da gre pri obdolžencu za zelo realne grožnje, ki se lahko uresničijo vsak trenutek in da obstaja nevarnost, da bi obdolženec na prostosti storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje.

14. Glede pritožbenih navedb o (ne)jemanju zdravil obdolženca, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbo obdolženčeve lečeče psihiatrinje in tako ne gre zgolj za dvom, da obdolženec zdravil ne jemlje, kot to v pritožbi navaja obdolženčev zagovornik. Pri tem pa ob ostalih ugotovitvah, da pri obdolžencu obstaja realna nevarnost storitve hudega kaznivega dejanja in da pri obdolžencu ni pomembnega izboljšanja v zdravljenju, za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistveno, kako pogosto obdolženec jemlje zdravila.

15. Sodišče prve stopnje se je v tč. 9 izpodbijanega sklepa opredelilo do obdolženčeve nekaznovanosti, ki tudi po oceni sodišča druge stopnje ne potrjuje dejstva, da obdolženec ni nevaren za okolico oziroma, da z okolico ne prihaja v konflikt, kot to poskuša prikazati obdolženčev zagovornik, ki pa ob tem spregleda, da sta kot že rečeno tako obdolženčeva lečeča psihiatrinja dr. C. C., kot tudi predstavnik skrbnika obdolženca D. D. izpovedala o več konfliktnih dogodkih obdolženca z okolico. Tako je dr. C. C. opisala, da ji je grozil, da jo bo ubil in o fizičnem napadu na starejšega gospoda v ordinaciji, D. D. pa je poročal o nasilnem vstopu obdolženca v skupne prostore stavbe, od koder je bil pred tem izseljen in o grožnjah tamkajšnjim stanovalcem, pri čemer sta oba pojasnila, da nihče od oškodovancev ni podal ovadbe zoper storilca, ali zaradi strahu pred storilcem, ali zaradi zaščitnega obnašanja do storilca, ker gre za bolnika. Ob tem je izvedenec na vprašanje, ali dejstvo, da obdolženec od leta 2015 naj ne bi izvršil kaznivih dejanj oziroma dejstvo, da se je v tem času znašel v neugodnih življenjskih situacijah karkoli vpliva na podano mnenje ali možnost storitve kaznivega dejanja, opozoril, da bo pri storilcu enkrat prišlo do kaplje čez rob, tudi ob banalnem incidentu, pri čemer storilčeve življenjske situacije le poglabljajo njegovo nanašalno in preganjalno simptomatiko. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti lahko izvršil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, ni mogoče odpraviti drugače kakor z obdolženčevim zdravljenjem in varstvom v zavodu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno spremenilo izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v obsegu in na način kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

16. Zoper sklep z dne 4. 2. 2020 se je pritožil tudi obdolženec, in sicer s pavšalnimi navedbami, da se ne strinja z izrekom izpodbijanega sklepa in s celotnim postopkom, ker njega nihče nič ni vprašal, v pritožbi pa se zavzema tudi za zamenjavo zagovornika. Glede obdolženčevih navedb, da ga v postopku nihče nič ni vprašal, s čimer smiselno očita sodišču, da ni imel možnosti sodelovati v postopku, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da na podlagi prvega in drugega odstavka 496. člena ZKP, izvenobravnavni sodnik (pred okrajnim sodiščem pa sodnik posameznik) v postopku glede trajanja in spreminjanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, pred odločitvijo po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti državnega tožilca in zagovornika ter zasliši storilca, če je to potrebno in če storilčevo stanje to dopušča. Z drugimi besedami, sodišče lahko odloči, bodisi zgolj na podlagi spisovnega gradiva ali pa (če oceni, da je to potrebno) razpiše narok, na katerem pa zaslišanje storilca ni obligatorno, ampak je pogojeno z oceno sodišča, da je takšno zaslišanje potrebno in tudi z vidika zdravstvenega stanja storilca možno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da v postopku v katerem je odločalo o spremembi varnostnega ukrepa, zaslišanje storilca A. A. (glede na podatke, ki jih je posredovala njegova lečeča psihiatrinja ter glede na ugotovitve in mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B. ter ostalo spisovno gradivo) ni potrebno. Na naroku je bil sicer ves čas navzoč obdolženčev zagovornik ter predstavnik obdolženčevega skrbnika Centra za socialno delo, enota ..., zato po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje s tem, ko v postopku ni zaslišalo obdolženca, le temu ni kršilo njegovih pravic, kot to pavšalno in brez kakršnekoli argumentacije navaja pritožnik. Slednji se med drugim zavzema tudi za to, da bi ga v tem postopku zastopala odvetnica E. E. iz Ljubljane in navaja, da zavrača odvetnika, ki ga je imenovalo sodišče po uradni dolžnosti. Skladno z določbo četrtega odstavka 70. člena ZKP sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je zagovornik postavljen po uradni dolžnosti ves čas aktivno sodeloval v postopku in z ustnimi ter pisnimi pripombami, vprašanji in izvajanji ter nenazadnje tudi z vložitvijo pritožb zoper sklepa prvostopenjskega sodišča varoval pravice in interese obdolženca, ki predloga po razrešitvi nikoli (pred tem) ni podal, zato z vsebinsko prazno zahtevo tudi v pritožbenem postopku ne more uspeti.

17. Sodišče druge stopnje v postopku ni zaznalo kršitev, ki jih mora preizkusiti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP). Ker je pritožba obdolženčevega zagovornika zoper sklep z dne 25. 2. 2020 utemeljena, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika vloženi zoper sklep z dne 4. 2. 2020, pa sta v celoti neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep o spremembi varnostnega ukrepa potrdilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

18. V zvezi s stroški pritožbenega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obdolženec nezaposlen in ima skromno premoženje, je lastnik nepremičnine, ki je po podatkih GURS vredna 918,00 EUR ter v povprečju mesečno prejema okoli 360,00 EUR dohodka in bi bilo posledično s plačilom stroškov postopka ogroženo njegovo vzdrževanje, zato ga je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter hkrati iz enakih razlogov na podlagi 97. člena ZKP odločilo, da potrebni izdatki in nagrada obdolžencu po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, bremenijo proračun.

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 62318/2010 z dne 3. 9. 2020 in v zadevi I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018, kjer je sodna praksa že zavzela enako stališče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni.