Jedro

Opozorilo ali izjava o uveljavljanju pogodbene kazni v primeru, da dolžnik ni odgovoren za zamudo, samo po sebi ne more učinkovati kot podlaga za zahtevo za plačilo pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 28.958,29 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2010 dalje in plačilo stroškov, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v znesku 1.560,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil kot rok končanja del dogovorjen 16. 12. 2009 in da je bil helikopter tožeči stranki vrnjen 15. 1. 2010. Sporno pa je, kdo je odgovoren za zamudo prvotno dogovorjenega datuma in ali obstajajo pogoji za uveljavljanje pogodbene kazni. Pri tem tudi ni sporno, da tožena stranka ni zaprosila za podaljšanje roka končanja del. 6. V dogovor med pravdnima strankama (pogodbo) je bil vključen pregled (inspection) sklopke, pravdni stranki pa nista bili enotni glede tega, ali ta pregled vključuje že tudi zamenjavo oziroma obnovo sklopke ali pa zgolj sam pregled, s čimer je povezano tudi vprašanje, ali je treba za to delo dodatno plačati ali pa je to vključeno že v pogodbo. Ponudbo za opravo teh del je tožena stranka tožeči dala 20. 11. 2009, tožeča stranka pa te ponudbe ni potrdila. Pri tem so bile tri možnosti, ki bi zagotovile nadaljnjih 2500 ur delovanja sklopke – obnova obstoječe sklopke, zamenjava z novo sklopko ali pa zamenjava z obnovljeno (že rabljeno) sklopko. Dogovora glede teh del pravdni stranki nista sklenili vse do sestanka 16. 12. 2009. V zapisniku tega sestanka je izrecno navedeno, da tožena stranka ponuja dve varianti izvedbe teh del, tožeča stranka pa se je izjavila, da ji po načelu dobrega gospodarja ustreza možnost zamenjave sklopke za rabljeno in obnovljeno. Na tem sestanku je tožeča stranka tudi izjavila, da naj tožena stranka dela izvede in tožeči stranki pošlje račun, ta pa ga bo zavrnila, saj v zvezi s tem ne priznava nobenih dodatnih stroškov. Na tem zapisniku je tudi zapis, da mora biti helikopter končan do 16. 12. 2009. Pri tem ni sporno, da je po zamenjavi delov helikopterja oziroma popravilu potrebno še testiranje, in to tako na zemlji kot v zraku. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da se ob testiranju praviloma pokaže potreba po še drugih popravilih – taka popravila je tožeča stranka priznavala kot dodatna dela in jih je tudi plačala, kar ni sporno.

7. Tožeča stranka trdi, da je bila stvar tožene stranke, kako bo popravilo sklopke izvedla, torej katero opcijo bo uporabila. Tožena stranka se s tem ni strinjala, pri čemer je po njenem mnenju od določitve opcije odvisna cena opravljenega dela (in materiala), za kaj takega pa je potrebovala vnaprejšnje soglasje tožeče stranke.

8. Dejstvo je, da je tožeča stranka na sestanku 16. 12. 2009 izbrala opcijo zagotovitve nadaljnjega delovanja za 2500 ur leta v zvezi s sklopko, ki je vitalni del helikopterja. Po prepričanju višjega sodišča tega v primeru, da to ne bi bila njena pravica in dolžnost, zagotovo ne bi storila, temveč bi že prej vztrajala, da naj se odloči tožena stranka sama, vsaj na tem sestanku pa bi izrazila tudi ta zadržek in ga vpisala v zapisnik. Tega ne morejo spremeniti izpovedi zaslišanih prič, zaposlenih pri toženi stranki, da naj ta odločitev ne bi bila na strani tožeče stranke, saj je tožeča stranka v pogodbenih odnosih zelo izvedena, razpolaga z več strokovnjaki, pa tega ni zapisala. Iz spisa pa ne izhaja, da bi tožeča stranka izbiranje načina te zagotovitve nemotenega delovanja sklopke zavrnila, zavračala je le dodatno plačilo za ta del posla, načina pa kljub temu ni izbrala. Tudi iz izpovedi M., direktorja tožene stranke, ne izhaja kaj drugega. Iz zapisnika namreč izhaja njegova izpoved, da izbira ni bila na strani tožene stranke, ni pa se strinjal s stališčem, da to ne bi bila stvar tožeče stranke. Tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi izpovedal, da izbira možnosti ni bila na strani tožeče stranke.

9. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z izbiro odlašala, s čimer je prišlo do tega, da tožena stranka v vsem tem času ni mogla izvesti dela do konca. Šele na dan, ko naj bi bilo delo že končano, je tožeča stranka izbrala možnost v zvezi s sklopko. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka ni strinjala z dodatnim plačilom, še ne pomeni, da te odločitve ne bi mogla sprejeti že prej. Tudi tedaj se pravdni stranki nista dogovorili o plačilu za to delo. Odločitev tožeče stranke je tako šele omogočila nadaljnje delo v zvezi s sklopko, plačilo za to delo pa je tožeča stranka vtoževala posebej, po zaključenih delih (pri tem že iz navedb tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka s tem tožbenim zahtevkom tudi uspela, zoper tako odločitev višjega sodišča pa je vložena revizija).

10. To pa nadalje pomeni, da je bil razlog, zakaj dela niso bila končana že 16. 12. 2009, na strani tožeče stranke. Na to ne more vplivati to, da je tožeča stranka na sestanku z dne 16. 12. 2009 podala izjavo, da morajo biti dela končana 16. 12. 2009. Podpis zapisnika namreč ne more pomeniti, da bi se s podpisom tožena stranka že tudi zavezala, da bodo že na dan sestanka (ki se je začel ob 11.00 uri, ura zaključka sestanka pa ni zabeležena) zaključila vsa dela. Tudi če bi sklopko zamenjala še isti dan, je bilo potrebno še testiranje, to pa je nato pokazalo potrebo po dodatnih delih, ki so tudi terjala svoj čas. Zato je nadalje pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni prišlo do zamude, za katero bi bila odgovorna tožena stranka, s tem pa tudi ni podlage, da bi tožeča stranka lahko uveljavila pogodbeno kazen (247. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Čeprav tožena stranka ni zaprosila za podaljšanje roka končanja del, to še ne pomeni, da bi zgolj zato morala plačati pogodbeno kazen. Ker podaljšanje roka ni bilo dogovorjeno, je tudi logično, da je tožena stranka v nalogih za popravilo (Repair Order Sheet) kot dejanski datum dobave navajala 16. 12. 2009, in to tudi v nalogih, kjer je kot datum priporočila s strani tožene stranke naveden datum iz leta 2010 (peti in šesti list priloge A 69).

11. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da sme upnik svojo pravico do pogodbene kazni uveljaviti že pred sprejemom izpolnitve, in to tako ustno kot pisno. Je pa najmanj nenavadno, da te zahteve tožeča stranka ni vključila v zapisnik o količinskem in kakovostnem prevzemu. Kljub temu pa za zagotovitev pravice do pogodbene kazni v skladu s petim odstavkom 251. člena OZ zadostuje tudi pisen poziv, kot ga je tožeča stranka dala z dopisom z dne 23. 12. 2009, in sicer v primeru, da je dejansko že prišlo do zamude, za katero je odgovorna nasprotna stranka. Ker pa za zamudo ni bila odgovorna tožena stranka, ni pomembno, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da naj bi tožeča stranka toženo s tem dopisom zgolj informativno opozorila. Opozorilo ali izjava o uveljavljanju pogodbene kazni namreč v primeru, da dolžnik ni odgovoren za zamudo, samo po sebi ne more učinkovati kot podlaga za zahtevo za plačilo pogodbene kazni v smislu 251. člena OZ (primerjaj tudi 250. člen OZ).

12. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.