Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je v juniju 2000 prišlo do sklenjene ustne darilne pogodbe, dogajanje v letu 2001, ko si je tožnica premislila in zahtevala v letu 2000 podarjeni denar nazaj, ni bistveno. Tudi če bi priče potrdile to, kar je zatrjeval tožnik, da je namreč tožnica v letu 2001 po telefonu pozvala toženko, naj ji vrne denar, odločitev ne bi bila drugačna, kot je sprejeta. Preklic darila je namreč tudi po pravnih pravilih ODZ, ki jih je v tej zadevi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, bil dopusten samo ob obstoju kogentnih razlogov, ki se v tej zadevi niso zatrjevali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna vrniti tožniku 1.500 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 do plačila in mu vrniti 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 do plačila. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženki 171.090,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2006 dalje do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je denar, ki ga zahteva tožeča stranka, toženka zadržala, ker ji ga je prvotna tožnica podarila. Skoraj leto dni po realizirani ustni darilni pogodbi se je očitno premislila in pod vplivom sina zahtevala denar nazaj, vendar takšen zahtevek ni utemeljen, saj bi zaradi realizirane darilne pogodbe morala tožeča stranka še pred tem zahtevati razveljavitev sklenjene darilne pogodbe.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Na sodbo je moral čakati pet mesecev, čeprav ne gre za zapleteno zadevo. Bistveno kršitev postopka pa vidi v nepopolni in nepravilni oceni izvedenih dokazov in tudi v tem, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Zaradi te kršitve postopka je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sicer pa sodba zahaja v nasprotja sama s seboj, sodišče namreč na eni strani ugotavlja, da je toženka prevzela denar od pokojne tožnice in tega denarja ni vrnila, zatem pa zavrne zahtevek tožnika. Sodišče je na eni strani imelo izpovedi pravdnih strank in hčere in te izpovedi ni pravilno ocenilo. Sodišče dokaza, to je izjave pok. J.Č., ki je bila overjena pri notarju D.F. 13.3.200, sploh ni ocenilo, čeprav iz nje izhaja volja in nagib J.Č.. Gre za uradno listino, iz katere izhaja, da ni bilo nobene daritve. Sodišče bi to verodostojno izjavo moralo upoštevati. Drugačno stališče oz. ravnanja sodišča je nesprejemljivo in kaže, da postopek ni bil verodostojen. Iz izjave, ki jo je pred notarjem podpisala J.Č. izhaja dejanski stan, ki bi ga sodišče moralo v tem postopku upoštevati. To izjavo pa ocenjuje povsem kontraverzno, saj ugotavlja, da naj bi bila sklenjena ustna pogodba. Še preden je bila ta izjava napisana, je tožnica toženko tudi pisno pozvala 26.2.2001, da vrne denar, ki si ga je neupravičeno prisvojila. Šele, ko na poziv toženka ni reagirala, je svojo terjatev J.Č. skušala zavarovati s pisno izjavo, overjeno pri notarju. Vse to jasno in brez dvoma dokazuje, da toženka ni mogla prejeti denarja v dar, kot je skušala neutemeljeno prikazati izpodbijana sodba. Sodišče v sodbi zgolj ugiba, za zaključke nima nobene dokazne opore sploh, ker ni zaslišalo niti prič, ki jih je predlagal tožnik. Iz vseh teh razlogov predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni ali podrejeno razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Glavna obravnava je bila v tej zadevi zaključena 26.1.2006, sodba pa je bila pisno izdana 26.4.2006 in istega dne odpravljena, pooblaščenec tožnika jo je prejel (očitno zaradi praznikov) 3.5.2006. Iz teh podatkov je razvidno, da je sodišče prve stopnje sicer prekoračilo rok za izdajo pisne sodbe iz člena 321 ZPP, vendar ne toliko kot navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni imelo na razpolago veliko dokazov o dogajanju junija 2000, ko je prišla sedaj že pokojna tožnica iz bolnišnice in ji je toženka vrnila uro in dragocenosti, ki jih je po njenem naročilu shranila v času, ko je bila tožnica v bolnišnici pri sebi. O tem kaj se je tedaj dogajalo sta izpovedali pravdni stranki in priča K.V., to je hči pravdnih strank. Verodostojnost teh izpovedi je presojalo na podlagi neposrednega zaznavanja ob njihovem zaslišanju in v sodbi je obrazložilo, da je tožnik pokazal pri zaslišanju izrazito negativna čustva do toženke in priče - skupne hčere. Njegova izpoved sodišča prve stopnje tudi iz tega razloga ni prepričala. Verjelo pa je izpovedi toženke in priče. Pri tem pa je pojasnilo, da je do tega prepričanja prišlo ne le zaradi neposrednega vtisa, ampak tudi zato, ker okoliščine po prihodu prvotne tožnice iz bolnišnice, ko ji je toženka vrnila uro in dragocenosti, dodatno dokazujejo, da sta obe izpovedali po resnici o podarjenem denarju. Če je toženka vrnila uro in dragocenosti, sodišče prepričljivo sklepa, da bi vrnila tudi denar, če ga ne bi tožnica podarila. Da je ob priliki prihoda iz bolnišnice tožnica toženki denar podarila pa izhaja tudi iz dejstva, da je vračilo denarja zahtevala s časovnim zamikom, saj ga je zahtevala šele v letu 2001 in če se upoštevajo še okoliščine, da je to bilo po tistem, ko je tožnik prevzel od toženke skrb za svojo ostarelo mater in imel on vpliv nanjo ter da je med pravdnima strankama v teku spor o tem, kdo in na kakšen način je skrbel za ostarelo mater tožnika, vse te okoliščine skupaj pritrjujejo zaključku prvostopenjskega sodišča, da je toženki bil denar podarjen in ga je zato zadržala. Toženka je prepričljivo pojasnila tudi nagib tožnice za darilo. Sodba ima zato prepričljive razloge, iz katerih izhaja, da je bila sklenjena in realizirana ustna darilna pogodba. Ne držijo pritožbene navedbe, da ugotovljeno dejansko stanje nima podlage v zbranem dokaznem gradivu. Dokazna ocena je logična in življenjsko prepričljiva, sodba pa tudi ni obremenjena s kakšnimi nasprotji, kot jih očita pritožba.

Točna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. V razlogih izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj določenim dokaznim predlogom ni sledilo. Tudi v tem delu je odločitev pravilna, saj ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je v juniju 2000 prišlo do sklenjene ustne darilne pogodbe, dogajanje v letu 2001, ko si je tožnica premislila in zahtevala v letu 2000 podarjeni denar nazaj, ni bistveno. Tudi če bi priče potrdile to, kar je zatrjeval tožnik, da je namreč tožnica v letu 2001 po telefonu pozvala toženko, naj ji vrne denar, odločitev ne bi bila drugačna, kot je sprejeta. Preklic darila je namreč tudi po pravnih pravilih ODZ, ki jih je v tej zadevi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, bil dopusten samo ob obstoju kogentnih razlogov, ki se v tej zadevi niso zatjevali.

Pritožbene navedbe, da predstavlja pisna izjava J.Č., ki jo je overila pri notarju, listinski dokaz, pa so zmotne, saj je sodišče prve stopnje to izjavo pravilno opredelilo kot del trditvene podlage tožeče stranke. Ta izjava sama po sebi ne dokazuje dejstva, da si je toženka denar samovoljno prisvojila. Izjavo, ko jo je lahko napisal kdor koli, je tožnica samo podpisala, notar pa je na tej izjavi samo overil, da je podpis tožničin, torej ne gre za noben listinski dokaz.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).