Jedro

Pri zamudi naroka za glavno obravnavo je predlogu za vrnitev v prejšnje stanje mogoče ugoditi le, če stranka dokaže opravičljiv razlog za svojo odsotnost. Za tovrsten primer ni uporabljiva določba 4. odstavka 118. člena, ki določa le za primer zamude roka obveznost predlagatelja, da hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravi tudi zamujeno procesno dejanje. Stranka ne more biti prekludirana, če ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka ne poda še odgovora na tožbo, saj to lahko stori tudi pozneje, če bi izkazala opravičen razlog za odsotnost in bi bil spor vrnjen v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zamude naroka, na katerem je bila izdana sodba zaradi izostanka, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji po 4. odstavku 118. člena Zakona o pravdnem postopku. Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v znesku 27.597,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.1995 dalje v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper citirani sklep je vložila pritožbo tožena stranka po pooblaščenem odvetniku iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je v obravnavanem primeru zamudila narok za glavno obravnavo in je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če dokaže, da je šlo za opravičljiv razlog. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi zaslišanja lečečega zdravnika sicer ugotovilo, da tožena stranka mogoče v trenutku, ko je bila na sodišču razpisana glavna obravnava, res ni bila v stanju opravičiti svoje udeležbe, kot razlog za zavrnitev predloga pa je navedlo, da bi skupaj s predlogom morala vložiti tudi odgovor na tožbo. S tem ja napačno uporabilo materialni predpis, saj se 4. odstavek 118. člena ZPP ne nanaša na obravnavani primer, pač pa na primer vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude roka. Ker je nedvoumno dokazano, da je tožena stranka narok za glavno obravnavo zamudila iz opravičenega razloga, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi izostanka z glavne obravnave, na kateri je bila izdana sodba zaradi izostanka, vendar iz naslednjih dejanskih in pravnih razlogov.

Po 1. odstavku 117. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90) sodišče na predlog stranke, ki je zamudila rok ali narok za kakšno pravdno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz opravičenega vzroka. Le v zvezi z zamudo roka, ne pa tudi naroka, kot pravilno opozarja pritožba, mora stranka v skladu s 4. odstavkom 118. člena istega zakona ob predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tudi opraviti zamujeno procesno dejanje. V primeru zamude naroka tudi po stališču pritožbenega sodišča stranka ne more biti prekludirana za podajo odgovora na tožbo, v kolikor je sporna zadeva vrnjena v prejšnje stanje. Nasprotno razlogovanje prvostopnega sodišča ni pravilno, kar pa samo po sebi še ne vpliva na pravilnost izreka izpodbijanega sklepa.

Za pravilno odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je lahko odločilnega pomena le vprašanje, ali je tožena stranka v predlogu in na naroku ponudila takšna dejstva in dokaze, iz katerih je mogoč prepričljiv zaključek, da se iz upravičenih vzrokov ni mogla udeležiti glavne obravnave 23.3.1995, na katero je bila sicer pravilno vabljena, kot izhaja iz povratnice v spisu prvostopnega sodišča, vendar se je ni udeležila, svojega izostanka pa tudi ni opravičila, zaradi česar je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke izdalo sodbo zaradi izostanka. V izvedenih dokazih na naroku, ki ga je prvostopno sodišče razpisalo v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje 15.5.1995, je po oceni pritožbenega sodišča dovolj podlage za zaključek, da tožena stranka ni uspela prepričljivo opravičiti svojega izostanka na obravnavi 23.3.1995. Iz razpoložljivega zdravniškega potrdila niti izpovedi zaslišanega lečečega zdravnika dr. M. L. ne izhaja, da bi bila 23.3.1995 zaradi bolezni v tako težkem zdravstvenem stanju, da zaradi tega ne bi bila zmožna prav nikakršne psihofizične aktivnosti niti v smislu telefoničnega obvestila prvostopnemu sodišču o razlogih njene zadržanosti na obravnavi. V kakšnem zdravstvenem stanju je bila tožena stranka zadevnega dne, ni mogel pojasniti niti njen lečeči zdravnik, zaslišan na obravnavi kot priča, kar je povsem logično, saj se tožena stranka v zvezi z zatrjevanim obolenjem pri njem ni zglasila niti 21.3.1995, niti je ni medicinsko pregledal 27.3. istega leta, ko se je javila le zaradi izdaje zdravniškega potrdila za potrebe sodnega postopka. Ker iz zdravniškega potrdila le izhaja, da je dne 21.3.1995 toženčeva žena sporočila, da je toženec zbolel, zaradi česar naj bi lečeči zdravnik priporočal mirovanje, nato čez nekaj dni kontrolo, do katere sploh ni prišlo in ker tudi v obravnavnem zapisniku o zaslišanju lečečega zdravnika 15.5.1995 ni nobenih konkretnih ugotovitev glede toženčevega zdravstvenega stanja kritičnega dne, ni nobene podlage za zaključek, da se obravnave 23.3.1995 ni mogla udeležiti ali svoje odsotnosti tedaj vsaj upravičiti. Strokovno medicinsko stališče zaslišane priče dr. M. L., po katerem vročinsko stanje včasih lahko povzroči pozabljivost, ni individualizirano v tem smislu, da bi dokazovalo konkretno toženčevo psihofizično stanje na dan 23.3.1995, zato tudi ne more vplivati na bistveno pravilno odločitev izpodbijanega sklepa, ker ne dokazuje opravičene odsotnosti toženca z obravnave.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Določbe Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-1, 45/94).