Jedro

Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-2/2012-MIZKS/54 z dne 24. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 711,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za denacionalizacijo A.A. podržavljenih nepremičnin v..., ob podržavljenju parc. št. 204/1 k.o. ... in ..., ob podržavljenju parc. št. 206/2 k.o..... V obrazložitvi je navedel, da sta nepremičnini razglašeni za kulturna spomenika z Odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju ..., bili pa sta zaplenjeni A.A., kot osebi nemške narodnosti, z odločbo Mestne zaplembne komisije v Mariboru, opr. št. 1632-AB, z dne 17. 10. 1945, na osnovi člena 1 točke 1 in 2 Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Bivša lastnica A.A. je bila rojena ... , umrla pa je..., Avstrija, in se ni štela za jugoslovansko državljanko. Njen sin B.B., roj. ..., se je štel za državljana LRS in FLRJ od 28. 8. 1945 do 6. 12. 1947, ko mu je bilo, pa tudi A.A., podeljeno avstrijsko državljanstvo z listino o podelitvi državljanstva Urada štajerske deželne vlade, št. 2-11 Ta 124/9-1947 z dne 6. 12. 1947. A.A. je s sinom, v posledici končanja druge svetovne vojne, zapustila z družino svoje dotedanje bivališče v takratni Jugoslaviji (po navedbi vlagatelja so bili izseljeni leta 1946, po podatkih ugotovitvene odločbe za bivšo lastnico pa izhaja, da je družina pobegnila z avtom 14 dni pred osvoboditvijo). A.A. je bila avstrijska rezidentka ter avstrijska državljanka od leta 1947 ter do smrti ..., s čimer ji je šlo upravičenje do odškodovanja za odvzeto ji premoženje od Republike Avstrije po določbah FIP, njenemu možu ter sinu pa po določbi 2. člena Priloge 1A FIP ter 7. členu Zakona o prijavi. Pogoji za denacionalizacijo zato v skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso podani.

2. Tožnik v tožbi navaja, da ker njegova starša ne izpolnjujeta pogoja državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen, je tekom postopka predlagal, da se mu premoženje vrne na podlagi 12. člena ZDen, saj izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva. Zavrnitev zahtevka je napačna in nezakonita. Določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je razlagati, da ZDen s to določbo od vračila premoženja izključuje osebe, ki so „dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države“ izključno „za odvzeto premoženje“. Ratio legis določbe je, da upravičenec za isto premoženje ne more dobiti odškodnine dvakrat. Ali je določena oseba „dobila“ ali „imela pravico dobiti“ odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je dejansko vprašanje denacionalizacije, ki se ugotavlja po uradni dolžnosti. Na podlagi določb ZUP/86 bi morala toženka pred izdajo odločbe s stopnjo gotovosti ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključila, da so zakonca A.A. ali njun sin od Republike Avstrije prejeli ali bili upravičeni prejeti odškodnino za odvzeto premoženje. To pa je mogoče le z ugotavljanjem konkretnih okoliščin primera, ne pa s pavšalnim sklicevanjem na določbe FIP in avstrijske predpise. Tožnik je tekom postopka predložil uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da zakonca A.A. in tudi ne njuni pravni nasledniki, za izgubo premoženja v nekdanji Jugoslaviji od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, niti do nje niso bili upravičeni. Potrdilo je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Stališče toženke v zvezi s potrdilom je napačno. Odločitev pa je napačna tudi brez upoštevanja potrdila, saj toženka napačno razume določila FIP. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je bila dolžna upoštevati tako subjektivne kot objektivne kriterije za izplačilo odškodnine po nacionalni avstrijski zakonodaji, kolikor se na njo sklicuje in svojo ugotovitev subsumira po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, vendar tega ni storila. Pri svojem zaključku se sklicuje na sodbo, I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2009, pri tem pa spregleda, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. Up 547/02, citirano sodbo razveljavilo in v točki 45 zavzelo diametralno nasprotno stališče. Toženka se zgolj pavšalno sklicuje na določbe UVEG in določbe Zakona o enkratni pomoči, pri tem pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je Ilza A.A. (ali njeni pravni nasledniki) dobila ali bila upravičena do odškodnine. Tudi o podanosti pogojev za prenos upravičenja do odškodnine na pravne naslednike zaradi smrti A.A. odločba nima razlogov. V odločbi Up-547/02 je Ustavno sodišče v točki 45 navedlo: „zakonodajalec torej ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj za to, ker so na dan uveljavitve ADP imele avstrijsko državljanstvo“. Iz istih razlogov zakonodajalec ne bi mogel imeti razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan podpisa FIP imele avstrijsko državljanstvo in na dan 1. 1. 1960 posedovale stalno prebivališče. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. na tožbo odgovarja ter meni, da ni utemeljena.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo, I U 1997/2014 z dne 17. 3. 2015, tožbo zavrnilo. Zoper to odločitev je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom, X Ips 156/2015 z dne 8. 7. 2015, zavrglo. Tožnik je nato vložil ustavno pritožbo, ki ji je Ustavno sodišče z odločbo, Up-716/15 z dne 12. 12. 2017, ugodilo, sodbo, I U 1997/2014 z dne 17. 3. 2015, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A.A., pravni prednici tožnika, iz razloga, opredeljenega v drugem odstavku 10. člena ZDen.

8. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Kot take ta določba predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa gre za to, ali je med te šteti tudi FIP in na njeni podlagi sprejete predpise.

9. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

10. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

11. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

12. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

13. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imela tožnikova pravna prednica na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

14. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba, X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

15. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da je imela prejšnja lastnica na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

16. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bila prejšnja lastnica teh nepremičnin upravičena do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

18. Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za opravo glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (smiselno 59. člen ZUS-1).

19. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu) in stroške revizijskega postopka v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki se glede na drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife uporablja v tem postopku, ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT v višini 282,00 EUR, povišano za 22 % DDV, ter tarifne številke 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj v višini 711,74 EUR.