Jedro

Tako v teoriji kot v sodni praksi prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki.

Dejstvo, da se je nad dolžnikom začel postopek redne likvidacije, ne predstavlja okoliščine, ki bi kakorkoli vplivala na potek izvršilnega postopka (v smislu prekinitve ali ustavitve postopka).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v razmerju do petega dolžnika Javni gospodarski zavod - v likvidaciji razveljavi nad zneskom 26.659,72 EUR.

II. Peti dolžnik Javni gospodarski zavod - v likvidaciji je dolžan upniku povrniti 510,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo.

III. Prvi dolžnik G. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 4. 6. 2014 v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka), ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru (2. točka izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izrecno izjavlja, da sklep izpodbija le glede odločitve v 1. točki v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi v razmerju do petega dolžnika glede pripoznanega zahtevka 26.659,72 EUR. Opozarja, da peti dolžnik ni ugovarjal sklepu o izvršbi v celoti, temveč le izterjavi nad zneskom 26.659,72 EUR. Smiselno je torej peti dolžnik delno pripoznal svoj dolg in že v naslovu ugovora tudi predlagal "zožitev" izvršbe na pripoznano višino, to pa pomeni, da je glede neugovarjanega dela sklep o izvršbi postal pravnomočen. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da glede petega dolžnika odloči, da se sklep o izvršbi razveljavi le za ugovarjani znesek 1.604,69 EUR, glede zneska 26.659,72 EUR pa ugotovi, da je sklep o izvršbi v tej višini za petega dolžnika postal pravnomočen, hkrati pa dolžniku naloži v plačilo stroške pritožbe v roku 8 dni od vročitve drugostopenjske odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prvi dolžnik G. v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je upnik vtoževal znesek 28.264,41 EUR od vseh petih dolžnikov, kar pomeni, da je uveljavljal njihovo solidarno odgovornost, pri čemer iz predloga za izvršbo ne izhaja podlaga za vtoževanje zneska. Meni, da dejstvo, da se peti dolžnik ni opredelil glede celotnega zneska oz. glede razlike do vtoževanega zneska, še ne pomeni, da je priznal razliko zneska. Ne gre pozabiti, da so vsi ostali dolžniki prerekali tako temelj kot višino vtoževanega zneska. Sklep v znesku 26.659,72 EUR za petega dolžnika ni postal pravnomočen, saj se ne vtožuje plačilo zneska samo zoper tega dolžnika, temveč proti vsem dolžnikom. Zato zadošča, da so posamezni dolžniki podali ugovor in se šteje, da je treba postopek nadaljevati v pravdi. Opozarja še, da je peti dolžnik v skladu z odlokom prenehal poslovati po postopku redne likvidacije. S prenehanjem petega dolžnika ni več pogojev za nadaljevanje predmetnega postopka. Višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Drugi dolžnik K. v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih navedbah in listinah iz ugovora ter sodišče obvešča, da je za petega dolžnika Vlada RS kot njegova ustanoviteljica sprejela sklep o prenehanju družbe po postopku redne likvidacije. Poudarja, da iz 13. člena akta o ustanovitvi petega dolžnika izhaja, da ustanovitelj subsidiarno odgovarja za obveznosti javnega gospodarskega zavoda iz naslova izvajanja gospodarskih dejavnosti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji obrazloženosti ugovora petega dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava.

7. Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da peti dolžnik ni vložil ugovora zoper celoten sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, temveč je temu sklepu ugovarjal le glede razlike med izterjevanim zneskom 28.264,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in priznanim zneskom 26.659,72 EUR (to je glede 1.604,69 EUR z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi). V ugovoru je namreč peti dolžnik izjavil, da ugovarja zaradi višine izvršbe, saj so njegove poslovne knjige na dan 31. 12. 2013 izkazovale le stanje 26.659,72 EUR, po tem datumu pa poslovna partnerja nista imela več poslovnega odnosa, tako da nove obveznosti niso nastale. Gre za pravno pomembno dejstvo, ki bi v primeru, da bi se izkazalo za resnično, lahko povzročilo delno zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka zoper petega dolžnika v pravdi, za zatrjevano dejstvo pa je peti dolžnik tudi predložil listinski dokaz (kopijo izpisa iz svojih poslovnih knjig). V preostalem delu (to je glede zneska 26.659,72 EUR) pa dolžnik v ugovoru sklepu o izvršbi ni nasprotoval, zaradi česar je sklep o izvršbi v tem delu v razmerju do njega postal pravnomočen.

8. Prvi dolžnik v odgovoru na pritožbo opozarja, da je upnik v predmetnem postopku uveljavljal solidarno odgovornost vseh petih dolžnikov, upoštevaje dejstvo, da so vsi ostali dolžniki prerekali tako temelj kot višino vtoževanega zneska, pa prvi dolžnik meni, da sklep o izvršbi v znesku 26.659,72 EUR za petega dolžnika ni postal pravnomočen, kajti ugovori drugih dolžnikov zadoščajo za nadaljevanje postopka v pravdi. Takšno stališče je po oceni višjega sodišča materialnopravno zmotno.

9. Dolžniki v predmetnem postopku nimajo položaja enotnih sospornikov. Tudi v primeru, da bi bilo v tem postopku nedvoumno ugotovljeno, da gre za izterjavo nerazdelne oz. solidarne obveznosti vseh petih dolžnikov (kar pa ni razvidno niti iz predloga za izvršbo niti iz ugovora petega dolžnika, ki bi to dejstvo moral zatrjevati in dokazovati), bi moralo sodišče prve stopnje presojati obrazloženost ugovora zoper sklep o izvršbi za vsakega dolžnika posebej. Tako v teoriji kot v sodni praksi prevladuje prepričanje, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj je v naravi solidarne obveznosti, da lahko upnik izbira, od katerega izmed dolžnikov in v kolikšnem obsegu bo zahteval plačilo, vsak izmed več solidarnih dolžnikov pa lahko dolguje z drugim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in z različnimi odmiki, solidarni dolžniki pa lahko tudi uveljavljajo različne ugovore, ki izvirajo iz njihovega osebnega razmerja z upnikom (prim. 395. člen Obligacijskega zakonika - OZ).(1) Spor o obveznostih solidarnih dolžnikov je tako mogoče glede različnih dolžnikov rešiti tudi različno. Glede na navedeno pa dolžnikov ni mogoče šteti za enotne sospornike (v smislu 196. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in se učinek procesnega dejanja, ki ga je pravočasno opravil eden od njih, ne razteza tudi na preostale štiri, ki tega procesnega dejanja niso opravili (uspešno). V konkretnem primeru je zato treba vsakega od dolžnikov obravnavati kot samostojno stranko (navadni sosporniki), pri čemer dejanja ali opustitve enega ne koristijo in ne škodujejo drugemu (195. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)(2).

10. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo obrazloženost ugovora petega dolžnika presojati posebej in upoštevaje dejstvo, da ta dolžnik sklepu o izvršbi glede zneska 26.659,72 EUR ni v ničemer nasprotoval, temveč ga je celo sam pripoznal kot svoj dolg do upnika, šteti njegov ugovor za obrazložen le glede razlike med izterjevanim zneskom in priznanim zneskom - to je glede glavnice 1.604,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.264,41 EUR od 4. 6. 2014 dalje. Zato je višje sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu v razmerju do petega dolžnika ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ, ter drugi odstavek 62. člena ZIZ).

11. Prvi in drugi dolžnik v odgovoru na pritožbo opozarjata, da je peti dolžnik prenehal poslovati po postopku redne likvidacije. Višje sodišče ugotavlja, da prenehanje obstoja petega dolžnika iz aktualnih podatkov AJPES ni razvidno, temveč iz njih izhaja le, da se je 17. 7. 2014 (to je še pred izdajo izpodbijanega sklepa) nad petim dolžnikom s sklepom ustanovitelja začel postopek redne (prostovoljne) likvidacije, kar pa ne predstavlja okoliščine, ki bi kakorkoli vplivala na potek predmetnega postopka (v smislu prekinitve ali ustavitve postopka). V postopku redne likvidacije morajo biti v celoti poplačani vsi upniki družbe, v nasprotnem primeru je treba začeti stečajni postopek (prim. 54. in 55. člen Zakona o zavodih - ZZ, v zvezi s 24. členom Zakona o gospodarskih javnih službah - ZGJS, in četrti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1, v zvezi s 414. členom ZGD-1).

12. Glede na uspeh s pritožbo je upnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter peti odstavek 38. člena ZIZ), ki mu jih je višje sodišče priznalo v skupnem znesku 510,28 EUR (gre za sodno takso za pritožbo, nagrado za pravno sredstvo, pavšalni znesek za izdatke in 22% DDV, pri čemer so kot osnova za izračun DDV upoštevani le nagrada in izdatki, ne pa tudi sodna taksa - prim. Tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT). Pri odločitvi o pritožbenih stroških je višje sodišče tudi upoštevalo, da je upnik zahteval, da se njegovi pritožbeni stroški dolžniku naložijo v plačilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

13. Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa prvi dolžnik G. z vložitvijo te vloge ni pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, je višje sodišče odločilo, da prvi dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Prim. VSL sklep III Ip 2237/2014 z dne 9. 7. 2014. Op. št. (2): Tako tudi VSL sklep I Ip 3850/2013 z dne 4. 12. 2013.