Jedro

Iz prvega odstavka 292. člena ZUP izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnik bi ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 28. 11. 2011, lahko uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se namreč opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku naložil, naj v 15 dneh od vročitve tega sklepa plača denarno kazen v višini 800,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe 0613-56/2011-26 z dne 7. 8. 2013 (1. točka izreka), mu zagrozil z novo denarno kaznijo v višini 1.000,00 EUR, če v enem mesecu po prejemu tega sklepa ne bo priključil komunalnih odpadnih vod iz stavbe na naslovu …, ki stoji na zemljišču s parc. št. 28 k. o. …, na javno kanalizacijsko omrežje (2. točka izreka) in navedel, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe (3. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu, ki ni izpolnil obveznosti, naložene z inšpekcijsko odločbo, že s sklepom o dovolitvi upravne izvršbe z dne 7. 8. 2013 zagrožena denarna kazen v višini 800,00 EUR, če v roku enega meseca po prejemu sklepa ne bo priključil komunalnih odpadnih voda iz objekta na naslovu …, na javno kanalizacijo. Ta sklep je tožnik prejel 28. 8. 2013, izvajalec javne službe Komunala … d. o. o. pa je z dopisom 4. 7. 2014 sporočil, da ta objekt še vedno ni priključen na javno kanalizacijo.

Ker tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, mu je bila na podlagi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izrečena zagrožena kazen, poleg tega pa mu je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo, če svojih obveznosti ne bo opravil do tam navedenega roka.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da za izrek denarne kazni ni pravne podlage, saj se na javno kanalizacijo ne more priključiti, ker izgradnja javne kanalizacije ni izvedena v skladu s projektno dokumentacijo. Sklicuje se na tehnični pravilnik o javni kanalizaciji. Dela javnega kanalizacijskega kanala v dolžini 16 m in revizijski jašek nista bila zgrajena v skladu s projektno dokumentacijo, zaradi česar se uporabniki ne morejo priključiti na javno kanalizacijo. V zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožniku pa so posledično z izpodbijanim sklepom kršene človekove pravice. V izpodbijanem sklepu je tudi napačno naveden tožnikov zastopnik, zaradi česar je navedeni sklep že iz tega razloga neveljaven. Tožnik predlaga, da sodišče izvede potrebne dokaze in izpodbijani sklep razveljavi in ga odpravi, postopek pa ustavi, ker zanj ni pravne podlage.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo.

ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino, to je, da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine ni sporen, saj tožnik sam navaja razloge, zaradi katerih ni izpolnil naložene obveznosti. Iz razlogov, ki jih navaja tožnik, pa izhaja, da izpodbija izvršilni naslov, to pa je inšpekcijska odločba 0613-56/2011(01)-12 z dne 28. 11. 2011, s katero je bila njemu in še štirim inšpekcijskim zavezancem naložena obveznost, da objekt …, ki stoji na zemljišču s parc. št. 28 k. o. …, katerega solastniki so, priključijo na javno kanalizacijsko omrežje. Ker se postopek izvršbe začne na podlagi izvršljivega naslova, v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Iz prvega odstavka 292. člena ZUP namreč izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tožnik bi ugovore, ki se nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 28. 11. 2011, lahko uveljavljal le v postopku s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa teh ugovorov več uveljavljati v postopku izvršbe. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se namreč opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Predmet izvršilnega postopka je torej izključno izvršitev obveznosti, ki izhaja iz upravne odločbe kot izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da izpodbijani sklep nima pravne podlage, saj je izpodbijani sklep v tem pogledu pravilen in zakonit. Morebitna napačna navedba tožnikovega zastopnika v izpodbijanem sklepu pa sama po sebi ni razlog, zaradi katerega bi bil sklep nezakonit. Iz pojasnjenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.