Jedro

Odločitev direktorja ZPKZ, da se obiski pripornika tudi po preteku 14 dni po sprejemu v pripor izvajajo za stekleno pregrado, temelji na 2. odstavku 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora. Tak ukrep je odrejen po prostem preudarku in v takem primeru se odločba ne izda. V upravnem sporu se utemeljenost ukrepa presoja le v okviru prostega preudarka in se ne opravi vsebinskega testa sorazmernosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi posega v tožnikovo ustavno pravico domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da je dejanje, s katerim naj bi se posegalo v tožnikovo ustavno pravico, odločitev direktorja zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) o izvajanju obiskov v posebnem prostoru s stekleno pregrado, ki temelji na 2. odstavku 47. člena Pravilnika o izvrševanju pripora (Uradni list RS, št. 36/99, 39/02, 114/04, 127/06, 7/07 in 112/07; v nadaljnjem besedilu Pravilnik). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da pravica do domneve nedolžnosti ni bila kršena. Kot izhaja iz komentarja URS, domneva nedolžnosti pomeni, da mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme, da nosi pred sodiščem tožilec dokazno tveganje in ne navsezadnje, da je treba v dvomu presoditi v korist obdolženca. Ne gre za kršitev pravice do domneve nedolžnosti, če se utemeljeni varnostni razlogi utemeljujejo s tem, da je tožnik osumljen določenega kaznivega dejanja. Kot je razvidno iz tožbe, je bila zoper tožnika že vložena obtožba, torej je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka s tako obliko obiskov ni prejudicirala tožnikove krivde, saj zgolj sum storitve kaznivega dejanja zadošča tudi za nekatere druge ukrepe, ki bistveno bolj posegajo v tožnikove svoboščine, kot pa režim obiskov (pripor).

Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je spregledalo dejstvo, da bi moral varnostni ukrep postroženih obiskov izvirati iz drugih okoliščin, ki zahtevajo strožji režim varovanja pripornika, ne pa iz samega kaznivega dejanja, ki se mu očita. Skladno z domnevo nedolžnosti osumljenca ne smejo zadevati posledice, dokler ni pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje povsem nekritično in neobrazloženo prenaša sistem pripornih razlogov v sfero odločanja o režimu izvajanja pripora, zaradi česar ima izpodbijani sklep tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ta ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o navedbah tožnika, da obravnavani režim izvajanja obiskov ne ustreza merilom testa sorazmernosti. Prepoved stikov z ženo ter predvsem mladoletnimi otroci v prostoru brez predelnega stekla ni sorazmeren ukrep, saj neposreden stik ne bi povečal nevarnosti pobega. Pred odreditvijo ukrepa iz 2. odstavka 47. člena Pravilnika bi moral pristojni organ oceniti, ali je poseg sploh nujen, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in ali je teža posledic tega ukrepa na prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale. V obravnavnem primeru bi bilo zasledovani cilj, vsaj glede članov ožje družine tožnika, možno doseči tudi z milejšim ukrepom. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter o predlogu tožnika odloči tako, da mu v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru gre za presojo, ali je bilo z odrejeno obliko obiskov žene in mladoletnih otrok tožnika v priporu, to je obiskov z vmesno stekleno pregrado, poseženo v tožnikovo ustavno pravico domneve nedolžnosti, ki jo ureja 27. člen URS. Gre torej za tožbo zaradi zatrjevane kršitve ustavne pravice (1. odstavek 4. člena, 3. odstavek 30. člena in 66. člen ZUS-1), ki naj bi bila storjena z odredbo direktorja zavoda (zapora), izdano na podlagi 2. odstavka 47. člena Pravilnika.

V 2. odstavku 47. člena Pravilnika je določeno, da se obiski pripornika prvih 14 dni po sprejemu v pripor praviloma izvajajo v posebnem prostoru, ki je pregrajen s stekleno pregrado; direktor zavoda pa lahko odloči, da se obiski izvajajo v prostoru s stekleno pregrado tudi kasneje, če so podani utemeljeni varnostni razlogi oziroma obstaja nevarnost, da bo obiskovalec priporniku izročil prepovedano drogo, alkohol ali druga opojna sredstva ter predmete za napad ali pobeg.

Obisk, ki se izvaja v prostoru s stekleno pregrado, je po presoji vrhovnega sodišča oblika varnostnega ukrepa, ki ga v skladu s svojimi pooblastili odredi direktor zavoda na podlagi prostega preudarka, če oceni, da so za to podani pogoji iz 2. odstavka 47. člena Pravilnika, in da bo dosežen namen, ki ga določba zasleduje, to pa je zagotavljanje varnosti tega in drugih pripornikov, obiskovalcev ter osebja zavoda in preprečitev napada oziroma preprečitev pobega.

Ker se taka oblika obiskov med priporom odredi na podlagi navedene določbe Pravilnika in prostega preudarka direktorja zavoda in se v takih primerih ne izda upravna odločba, po presoji vrhovnega sodišča direktorju zavoda tudi ni treba posebej utemeljevati oblike obiskov in razlogov, ki so tako obliko narekovali, prav tako mu ni treba opraviti testa sorazmernosti in ga pojasniti, kot zmotno meni tožnik (glej 2. in 4. člen ZUP). Taka odredba tudi ne potrebuje obrazložitve. Glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, ki se po presoji vrhovnega sodišča smiselno uporablja tudi v upravnem sporu zaradi kršitve ustavne pravice (glej 2. odstavek 4. člena ZUS-1), se v primeru, če je ukrep odrejen po prostem preudarku, v upravnem sporu presoja le, ali je odrejeni ukrep nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. To pomeni, da sodišče presoja utemeljenosti izrečenega ukrepa v okviru ocene prostega preudarka in ne opravi vsebinskega testa sorazmernosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavnem primeru po presoji vrhovnega sodišča pravilno presodilo, da je obravnavani izrečeni ukrep zakonit, saj ima podlago v 2. odstavku 47. člena Pravilnika, direktor zavoda pa je to obliko obiskov odredil v skladu z namenom tega ukrepa in v okviru svojih pooblastil. Pri tem je pravilno in utemeljeno upošteval med drugim tudi okoliščine v zvezi s tožniku očitanim kaznivim dejanjem (tožnik naj bi bil eden od organizatorjev dobro organizirane hudodelske združbe, ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili, pri čemer naj bi šlo za velike količine mamil), za katerega je tožnik sedaj že utemeljeno osumljen, saj je po podatkih spisov zoper njega obtožba že vložena, oprl pa ga je tudi na druge okoliščine, ki kažejo na potrebo po taki obliki obiskov (tožnikovemu soobdolžencu se je poskušalo v pripor pretihotapiti dele orožja; nekateri člani združbe naj bi hoteli med odrejenim priporom pobegniti).

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljena tožnikova (pri)tožbenega navedba, da mu je kršena ustavna pravica do domneve nedolžnosti (27. člen URS), ker odreditev strožje nadzorovanih obiskov temelji tudi na okoliščinah storitve kaznivega dejanja, za katerega pa še ni pravnomočno obsojen. Ustavna pravica domneve nedolžnosti tudi po presoji vrhovnega sodišča ne omejuje direktorja zapora, da odredi strožjo obliko nadzora med obiski med trajanjem pripora tudi za obiske žene in mladoletnih otrok pripornika, če meni, da to narekujejo razlogi varnosti. Glede na prej navedene okoliščine storitve kaznivega dejanja ter ravnanja tožnikovih soobtožencev v priporu, je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru direktor zapora pravilno presodil, da je mogoče s tako obliko nadzorovanih obiskov doseči varnost in preprečiti, da bi tožnik preko žene in mladoletnih otrok pridobil predmete, s katerimi bi ogrozil varnost v priporu, oziroma poskušal napasti oziroma pobegniti.

S to obliko nadzorovanih obiskov med priporom, pri čemer so bile upoštevane tudi okoliščine očitanega kaznivega dejanja, pa po presoji vrhovnega sodišča tudi ni prejudicirana tožnikova krivda v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, saj bo o krivdi odločalo pristojno sodišče po predpisanem postopku.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1 ni utemeljen pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino ustavne pravice domneve nedolžnosti iz 27. člena URS in pojasnilo njeno vsebino ter obrazložilo, zakaj meni, da odrejeni ukrep iz 2. odstavka 47. člena Pravilnika ne predstavlja kršitve navedene ustavne pravice.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo v obliki sklepa, čeprav bi jo po presoji vrhovnega sodišča moralo v obliki sodbe. Izpodbijani sklep je namreč izdan na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče s sodbo tožbo zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ne gre v obravnavani zadevi za odločitev, ki bi temeljila na 2. odstavku 66. člena ZUS-1. Vendar pa ta napaka ne predstavlja take procesne kršitve, da bi bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep (pravilno: sodba) sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).