Jedro

Zahtevki iz naslova plač oziroma razlike v plači zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku, kot ga je določal 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89. Potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij z namenom lastninjenja, ne predstavlja pripoznave dolga (1. odst. 387. člena ZOR), zaradi katere bi bilo zastaranje pretrgano. Potrdilo o neizplačanem delu neto osnovnih plač, izdano na podlagi določb Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in z namenom nakupa delnic tožene stranke v postopku interne razdelitve in notranjega odkupa po ponudbi sklada za razvoj ne daje imetniku potrdila pravice do gotovinskega izplačila tega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike v plači po potrdilu podjetja iz oktobra 1996 v skupnem znesku 258.357,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe do plačila ter mu povrniti povzročene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, poleg tega pa je s sklepom zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks in naložilo tožniku, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 31.666,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženo stranko obveže za plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po stališču pritožbe je tožnik s potrdilom, ki mu ga je tožena stranka izdala po oktobru 1996 dokazal, da mu tožena stranka dejansko dolguje 258.357,00 SIT. Z izdajo tega potrdila je bilo pretrgano tudi zastaranje terjatve, zaradi česar terjatev vse do vložitve tožbe (5.3.1998) še ni zastarala. Tožnik meni, da je njegova zahteva utemeljena na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (določba 210. člena ZOR), saj ima tožena stranka v posesti znesek 258.357,00 SIT, kar predstavlja razliko v plači. Ta znesek mora tožniku vrniti ne glede na to, da tožnik ni uporabil tega zneska v postopku interne razdelitve pri notranjem odkupu po ponudbi Sklada za razvoj. Tožnikov zahtevek je utemeljen, saj je od tožnika odvisno, ali bo ta znesek uveljavljal v postopku notranjega odkupa ali pa bo zahteval njegovo izplačilo v gotovini. Poleg tega tožena stranka tožniku ni izplača delnic v smislu 25. a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Iz navedb odgovora na pritožbo je razvidno, da je sodna praksa že zavzela stališče, da potrdila o delu neizplačanih plač, ki se koristijo za notranji odkup, ne pomenijo pripoznave dolga, zaradi česar bi se zastaralni roki pretrgali. Ker se denarni zahtevki nanašajo na leto 1990 in 1991, tožba pa je bila vložena 5.3.1998, je zahtevek tožnika zastaral. Tožena stranka za vtoževani znesek tudi ni neupravičeno obogatena, saj ima tožnik za navedeni znesek evidentirane svoje delnice pri toženi stranki in z njimi lahko prosto razpolaga v danih zakonskih okvirih, ob prihodu na prosti trg pa bo lahko z njimi tudi prosto razpolagal. Tudi sicer se je sporni znesek kot del denarja v razliki med dejansko izplačano plačo in pripadajočo plačo po Splošni kolektivni pogodbi v skladu s 33. členom te pogodbe, na podlagi 8. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur.l. RS št. 59/93) lahko uporabil le za nakup delnic v korist tožnika. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, vsebovanimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Glede na predlagane in izvedene dokaze v postopku pred sodiščem prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bilo potrdilo iz oktobra 1996 izdano v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 31/90) in na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur.l. RS št. 59/93), pri čemer se je ta znesek lahko uporabil le za nakup delnic tožene stranke. To pomeni, da tožnik ni imel možnosti izbire med nakupom delnic in gotovinskim izplačilom te razlike, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Ker je z ozirom na določbo 1. člena Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač razbrati, da predstavlja znesek 258.357,00 SIT znesek razlik v plači za obdobje do 1.1.1993, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek zastaran. Tožnik je namreč tožbo vložil šele 2.3.1998, to je po preteku petih let od zapadlosti vtoževane razlike v plači v plačilo. Zahtevki iz naslova plač oziroma razlike v plači zastarajo namreč v splošnem petletnem zastaralnem roku, kot ga je določal 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis Republike Slovenije, v nadaljevanju ZOR). Po stališču pritožbenega sodišča sicer potrdilo, ki je bilo izdano na podlagi predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij z namenom lastninjenja tožene stranke, ne predstavlja pripoznave dolga (1. odst. 387. člena ZOR), zaradi katerega bi bil zastaralni rok pretrgan, kar bi pomenilo, da je pričel ta rok po pretrganju teči znova. Potrdilo o neizplačanem delu neto osnovnih plač, izdano na podlagi določb Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in z namenom nakupa delnic tožene stranke v postopku interne razdelitve in notranjega odkupa po ponudbi sklada za razvoj, ne daje imetniku potrdila pravice do gotovinskega izplačila tega zneska. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika o neupravičeni pridobitvi. Bistveni element neupravičene pridobitve je namreč prehod premoženja od enega pravnega subjekta k drugemu brez podlage v ustreznem pravnem aktu, navedeni pogoj pa v tem spornem razmerju ni izpolnjen. Ker sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava niti ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi predmetne zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.