Jedro

Izvedensko mnenje, ki si ga stranka pridobi pred pravdo, ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima lahko le v primeru, če nanj pristane nasprotna stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je bila v letu 1976 dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v prometni nesreči v letu 1969. Dne 14.6.2001 pa je tožnica vložila tožbo proti toženi stranki zaradi nove škode, ki naj bi nastala v posledici telesnih poškodb iz leta 1969. Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1.500.000 SIT zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica nove škode ni dokazala.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi. Meni, da je obstoj škode dokazala z izvedenskim mnenjem dr. S. C. Ta je ugotovil, da se je tožnici zdravje bistveno poslabšalo zaradi poškodbe, ki jo je utrpela v nesreči v letu 1969, in sicer po tistem, ko ji je že bila priznana odškodnina. Tožena stranka je sicer temu izvedenskemu mnenju nasprotovala, vendar pa za svoja stališča ni navedla niti enega relevantnega dokaza. Ob takšnem stališču tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje od nje zahtevati mnenje drugega sodnega izvedenca. Ker to ni bilo storjeno, je bila kršena tožničina ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS: njen položaj v procesu je glede na položaj tožene stranke neenakopraven.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Izvedensko mnenje, ki si ga stranka pridobi pred pravdo, ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima lahko le v primeru, če nanj pristane nasprotna stranka. Vsebina tako pridobljenega izvedenskega mnenja je namreč le del trditvene podlage, ki je lahko sicer obrazložena in strokovno podprta in se tudi nanaša na pravno relevantna dejstva. Gre torej za del trditvenega in ne dokaznega gradiva. Šele če nasprotna stranka, v obravnavanem primeru torej tožena stranka, nanj pristane, je mogoče govoriti o dejstvih, ki jih v pravdi ni treba dokazovati (214. člen ZPP). V obravnavanem primeru je torej tožeča stranka z izvedenskim mnenjem dr. C., ki pa nanj tožena stranka ni pristala, v postopku le zastopala svojo dejansko tezo, ki pa jo je mogoče preizkusiti le s pomočjo neodvisnega izvedenca, postavljenega v skladu s pravili ZPP. Tožeča stranka, ki je bila v pravdi strokovno zastopana z odvetnikom, bi torej ob stališču tožene stranke, ki pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja ni priznala, morala predlagati postavitev ustreznega medicinskega izvedenca, ki bi ga izbralo sodišče. Ker tega ni storila, sta sodišče druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta se postavili na stališče, da svojih trditev o obstoju nove škode ni dokazala. Dokazno breme glede obstoja zatrjevane nove škode namreč v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZOR ni na strani tožene, temveč tožeče stranke.

Po povedanem tožeča stranka ni bila prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka (ali do ustavne pravice enakega varstva pravic - 22. člen Ustave RS, kakor to zatrjuje v reviziji). Neutemeljeno revizijo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.