Jedro

Izvršilni postopek je strogo formalen postopek, namenjen izvršitvi obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, zato načeloma ni namenjen reševanju morebitnih nadaljnjih sporov med strankami oziroma presoji morebitne protipravnosti nadaljnjih ravnanj strank postopka, ki niso zajeta v izvršilnem naslovu (izjema je ponovno motenje posesti po 229. členu ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru dolžnikov in razveljavilo sklep o izvršbi z dne 10.5.2012 ter zavrnilo izvršilni predlog upnice (I. točka izreka), v II. točki izreka pa je sodišče upnici še naložilo plačilo stroškov v znesku 471,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Odločitev o ugoditvi ugovoru je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da sta dolžnika izkazala ugovorni razlog izpolnitve obveznosti po izvršilnem naslovu (sodni poravnavi), pri čemer je izhajalo iz situacijske lege poti in namena, ki so ga stranke zasledovale s sklenitvijo sodne poravnave.

Zoper navedeni sklep se pritožuje upnica po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V izredno obširni pritožbi upnica najprej opozarja, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi dolžnikov in razveljavilo sklep, s katerim je bil njun ugovor zavrnjen. Pri tem je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z nalogo, da se opredeli do navedb dolžnikov, da sta izpolnila sodno poravnavo, upoštevajoč stališče, ki ga je pri tem zavzelo višje sodišče. Pritožba v zvezi s tem navaja, da „ponovljenega postopka“ sploh ni bilo, sodišče prve stopnje pa se pri ponovnem odločanju tudi ni opredelilo do upničinih trditev iz pripravljalne vloge z dne 4.9.2013 in v njej predloženih dokazov, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. Prav tako se po mnenju pritožbe sodišče ni opredelilo do trditev upnice, da še vedno ne more dostopati po poti s traktorjem in prikolico. Fotografije traktorja, ki sta jih v ugovoru priložila dolžnika, so bile zavajajoče, saj je traktor, ki je razviden na priloženih fotografijah, zgolj manjši vrtni traktor, medtem ko kolovozna pot še vedno ni dostopna z običajno velikim traktorjem s prikolico, kar je bil namen sodne poravnave. V dokaz te razlike upnica v pritožbi predlaga dokaz s sodnim izvedencem za promet in izvedencem kmetijske stroke, pritožbi pa prilaga tudi slike iz spletnih strani, ki prikazujejo razliko med vrtnim traktorjem in običajnim traktorjem. Nadalje pritožba navaja, da dolžnika nista z ničemer dokazala izpolnitev sodne poravnave, kar izhaja tudi iz fotografij, priloženih zadnji pripravljalni vlogi, pot pa zaradi zemeljskega usada (ki je bil posledica protipravnega posega dolžnikov) ni bila prevozna niti v času ogleda sodnega izvedenca, zaradi česar ni bilo mogoče opraviti preizkusa s traktorjem. Pritožba prereka tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o stiku kolovozne poti z lokalno cesto in o njeni utrjenosti, kar vse se nanaša zgolj na traso in ne na prevoznost same poti. Po protipravnem posegu dolžnikov pot namreč nikdar več ni bila dostopna za prevoz s traktorjem in prikolico, sploh pa po avgustu 2013, ko sta dolžnika z dodatnim motilnim ravnanjem – postavitvijo kletke s kamenjem na območje priključka na javno cesto – sploh onemogočila dostop s kmetijsko mehanizacijo. Pritožba nadalje opozarja na kršitve pravila o dokaznem bremenu, pri čemer navaja, da dolžnika izpolnitve obveznosti nista izkazala niti s fotografijami, ki so bile nedvomno posnete pred zemeljskim usadom in mnenjem izvedenca. Zadeva je bila prvostopenjskemu sodišču vrnjena z navodilom, da v skladu s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu oceni vse trditve in dokaze strank o zmožnosti uporabe sporne poti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, prav tako tudi ni dopolnilo postopka z izvedencem, kar bi bilo potrebno glede na stališče višjega sodišča. Pritožba v nadaljevanju obširno pojasnjuje svoje videnje namena sodne poravnave, ki naj bi bil v ponovni zmožnosti upnice, da neovirano (torej tudi brez nevarnosti zemeljskih usadov in plazov) dostopa do svojih nepremičnin, kar pa nikakor ne pomeni, da lahko dolžnika pot oziroma stik z javno cesto vzpostavita kjerkoli in povsem izven mesta motenja. To bi po mnenju pritožbe pomenilo izroditev posestnega varstva. Sodna poravnava jasno govori o vzpostavitvi v prejšnje stanje, torej o vrnitvi kolovozne poti v stanje in po trasi, kot je potekala pred protipravnim posegom, torej v območju, kjer je prišlo do motenja, kar je tudi edino logično in pravično, saj je imela upnica v tem delu posest in več desetletij trajajočo priposestvovano stvarno služnost pešpoti in vožnje, ki pa ji je bila z ravnanjem dolžnikov odvzeta. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kje je bil vzpostavljen ponovni stik z javno cesto in ali je takšno vzpostavitev sploh mogoče šteti za izpolnitev sodne poravnave, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. V tej zvezi pritožba še opozarja na ugotovitve sodnega izvedenca, da pot ne poteka po isti trasi (oziroma da je med prejšnjim in sedanjim priključkom na javno cesto celo več kot 10 m razlike) ter da se je širina kolovozne poti bistveno zmanjšala, kar vse pomeni, da pot ni vzpostavljena v stanje in po trasi, kot je bila pred posegom. Zaradi nezakonite odločitve prvostopenjskega sodišča o izpolnitvi sodne poravnave je po mnenju upnice napačna tudi stroškovna odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni izvršilni zadevi predstavlja izvršilni naslov sodna poravnava, sklenjena v motenjski pravdi zaradi motenja posesti poti, s katero sta se dolžnika zavezala ponovno vzpostaviti ter urediti kolovozno pot v stanje in po trasi, kot je ta potekala pred posegom, tako, da se bo pot ponovno neposredno stikala z javno cesto in da bo po njej mogoče z javne ceste neovirano peš in s kmetijsko mehanizacijo (traktorjem s prikolico in manjšimi kmetijskimi stroji) dostopati do nepremičnin upnice. V ugovoru zoper sklep o izvršbi sta dolžnika navedla, da sta svojo obveznost izpolnila in upnici omogočila, da sporno pot ponovno uporablja. Trdila sta, da sta ponovno uredila stik poti z javno cesto, da sta pot utrdila in zatravila ter z ustreznimi tekstilijami utrdila tudi brežino, da jo bo prerasla trava. V dokaz svojih trditev sta predložila fotografije sporne poti in račun izvajalca obnovitvenih del na poti. V odgovoru na ugovor je upnica priznala, da sta dolžnika nekaj obnovitvenih del res izvedla, kljub temu pa po njenem mnenju svoje obveznosti nista pravilno in v celoti izpolnila, saj kolovozna pot sedaj poteka po drugačni trasi kot pred posegom, kar je upnica dokazovala s fotografijami, predlagala pa je tudi zaslišanje nje same in prič, opravo ogleda ter postavitev izvedenca gradbene stroke. Poleg premika trase poti se je upnica v odgovoru na ugovor še pavšalno sklicevala na oviran dostop do kolovozne poti za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo (traktorjem oziroma traktorjem s prikolico). V nadaljevanju postopka sta dolžnika vložila še eno vlogo z dne 21.6.2012 (list. št. 25), ki sta ji priložila še dodatne fotografije, na katerih je viden tudi traktor s prikolico, upnica pa je v odgovoru na to vlogo ponovno izpostavila bistveno drugačno traso vzpostavljene poti, v zvezi s fotografijami traktorja pa je navedla, da gre za majhen traktor z doma izdelano prikolico, kakršnega upnica in njene pooblaščene osebe sploh nikoli niso uporabljale, saj se je po poti vozilo z večjimi traktorji s prikolico in drugo večjo kmetijsko mehanizacijo.

Glede na povzete trditve dolžnikov iz ugovora in vloge z dne 21.6.2012, ki jo je prvostopenjsko sodišče tudi upoštevalo pri odločitvi o ugovoru, so za odločitev o utemeljenosti ugovora pravno upoštevne in relevantne zgolj trditve upnice iz odgovora na ugovor in odgovora na nadaljnjo vlogo dolžnikov (list. št. 28). Izvršilni postopek je namreč strogo formalen postopek, namenjen izvršitvi obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nikakor pa ni namenjen reševanju morebitnih nadaljnjih sporov med strankami oziroma presoji morebitne protipravnosti nadaljnjih ravnanj strank postopka, ki niso zajeta v izvršilnem naslovu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki pri odločanju o utemeljenosti ugovora ni upoštevalo zadnje pripravljalne vloge upnice z dne 4.9.2013 in v slednji postavljenih trditev o dodatnih ovirah, ki naj bi jih na sporno pot postavila dolžnika. Iz istega razloga so neupoštevne tudi pritožbene trditve o nevarnosti zemeljskih plazov, ki naj bi ovirali dostop do sporne poti (in ki tudi sicer iz najnovejših fotografij v spisu niso razvidni). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, upoštevaje zgolj relevantne ugovorne trditve dolžnikov in trditve upnice iz izvršilnega predloga, odgovora na ugovor in vloge z dne 12.7.2012 ter na tej podlagi pravilno zaključilo, da sta dolžnika izkazala ugovorni razlog izpolnitve obveznosti. Ob konkretnih in dokazno podprtih trditvah dolžnikov, da sta pot ponovno vzpostavila tako, da se spet neposredno stika z javno cesto in da je utrjena, je bilo upničino nasprotovanje ugovoru izpolnitve obveznosti namreč preveč pavšalno in nekonkretizirano. Upnica svojih trditev o oviranem dostopu za traktor s prikolico ni dokazno podprla, povsem pavšalne pa so bile tudi njene trditve, da je traktor na fotografijah, ki sta jih predložila dolžnika, zgolj manjši vrtni traktor, ki ga sama nikoli ni uporabljala. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do upničinih trditev o nezmožnosti dostopa ni ustrezno opredelilo, trditve in predloženi oziroma predlagani dokazi v zvezi z razliko med običajnim traktorjem in vrtnim traktorjem pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in jih kot take pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Bistvo upničinega nasprotovanja ugovoru izpolnitve obveznosti so bile trditve o drugačnem poteku trase vzpostavljene poti, ki naj se zato ne bi mogla šteti kot izpolnitev sodne poravnave. Pritožbeno vztrajanje pri takem stališču je neutemeljeno, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na svoje stališče, izraženo v sklepu I Ip 209/2013, ki mu je prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odločanju ustrezno sledilo. Upničino vztrajanje pri drugačnem poteku trase poti namreč temelji predvsem na bojazni, da je namen dolžnikov preprečiti ji priposestvovanje stvarne služnosti, kar pa v predmetnem izvršilnem postopku ne more biti upoštevno, pa tudi sicer je ta upničina bojazen neutemeljena. Pritožbeno sodišče sicer načeloma pritrjuje stališču pritožbe, da ponovna vzpostavitev poti ni mogoča kjerkoli oziroma povsem izven mesta motenja, vendar pa glede na spisovne podatke in predvsem na fotografije v spisu v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Tudi iz ugotovitev in zaključkov sodnega izvedenca ni razvidno, za koliko sta dolžnika pri ponovni vzpostavitvi poti premaknila traso slednje, pritožbeno sklicevanje na izvedenčeve meritve pa je prepozno in zaradi tega neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na vse navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Pritožba torej ni uspela omajati razlogov izpodbijanega sklepa, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev o ugoditvi ugovoru, posledično pa je neutemeljena tudi pavšalna pritožba zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka). Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo upničino pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.